Možgansko mrtvo nosečnico ohranjajo pri življenju, čeprav si tega ni želela

Novomehiški sodnik Nan Nash je v ponedeljek sprejel prelomno sodniško odločitev v zadevi onkološke bolnice Aje Riggs. Riggsova ima raka že vrsto let, trenutno pa je bolezen v mirujočem stanju. So pa Riggsovi zdravniki že napovedali, da se bo bolezen sčasoma poslabšala. In ker prinaša bolezen v svojem zadnjem stadiju neznosne bolečine in trpljenje, se je 50-letna Riggsova s pomočjo svojih dveh zdravnikov obrnila na sodišče in jih zaprosila, naj ji dovolijo umreti dostojno, še preden bolezen preide v zadnjo fazo.

Po Oregonu, Washingtonu, Montani in Vermontu bo tako Nova Mehika postala peta zvezna država, ki bo na smrt bolnim osebam, ki so mentalno prisebne, dovolila, da jim zdravniki predpišejo zdravila, s katerimi na bolj human način končajo svoje življenje.

"Naše sodišče si ne more zamisliti pravice, ki bi bila bolj temeljna, bolj osebna ali bolj povezana s svobodo, varnostjo in srečo Novomehičana, kot je pravica kompetentnega in na smrt bolnega človeka, da si izbere pomoč pri umiranju," je svojo odločitev komentiral sodnik Nash.

Njegova odločitev je sprožila številne kritike in negovanja, še posebej tistih, ki nasprotujejo evtanaziji. Z generalnega tožilstva so sporočili, da bodo odločitev sodnika preučili in nato sporočili, ali se bodo na odločitev pritožili. Če pritožbe ne bo, potem ima Riggsova zagotovilo, da se bo v primeru, če se njena bolezen poslabša, lahko odločila za predčasno smrt s pomočjo zdravil.

Riggsova je po odločitvi sodišča dejala: "Zelo sem zadovoljna, da je sodišče prepoznalo pomembnost zahteve, da imajo na smrt bolni več izbire glede svoje neizbežne smrti. Večina Američanov si želi, da bi umrli v miru, na svojem domu in obkroženi s svojimi najljubšimi. Nihče ne želi umreti v hudih mukah in v zdravstveni ustanovi."

Teksas: nosečnico ohranjajo pri življenju zaradi ploda

V Teksasu pa je številne proteste sprožila odločitev oblasti, da ženski, ki je od novembra možgansko mrtva in jo pri življenju ohranjajo zgolj aparati, ne dovolijo umreti. Kljub željam bolnice in njenih najbližjih, da je ne ohranjajo pri življenju, je bolnišnica ne želi izklopiti z aparatov. Ženska je namreč noseča in v tem primeru ima plod več pravic kot ona.

Marlise Munoz se je v začetku novembra lani zaradi krvnega strdka zgrudila na svojem domu. V bolnišnici so razglasili možgansko smrt, ker pa je bila bolnica na začetku nosečnosti, jo bolnišnica, kljub željam bolnice in njene družine, ni želela izklopiti. "To nam preprečuje zakon," so sporočili iz bolnišnice, primer Munozove pa je sprožil številne proteste in nasprotovanja zakonu.

Želje žensk, ki so dejale, da v primeru, če bi bile razglašene za klinično mrtve, ne želijo podaljševanje življenja s pomočjo aparatov, v 12 zveznih ameriških državah ne bodo upoštevane, če bodo takrat noseče. Le v Wisconsinu, Vermontu, Oklahomi, Marylandu in New Jerseyju bodo želje bolnic upoštevane v vsakem primeru, tudi če bodo takrat noseče.

Primer Marlise Munoz je pokazal, da ima takšen zakon tako prednosti kot slabosti. Družina Munozove je opozorila, da se je Marlise še pred usodnim dnem zavestno odločila, kaj si želi v primeru možganske smrti. A njene odločitve nihče ne upošteva. Zakon namreč nič ne govori, kaj v primeru možganske smrti noseče bolnice, pač pa opredeljuje zgolj stanje globoke kome oziroma vegetiranja. "Moja hčerka je zgolj gostiteljica plodu. Je klinično mrtva in nikoli več se ne bo vrnila k nam," je na oblasti jezen njen oče Ernest Machado, ki opozarja, da v primeru njegove hčerke zdravniki sploh ne morejo zagotoviti, da jo bodo lahko ohranjali pri življenju toliko časa, da bi bil plod star 22 tednov in bi ga lahko porodili s carskim rezom. Prikimava pa jim tudi Arthur L. Caplan, vodja oddelka medicinske etike v bolnišnici Langone v New Yorku. "Teksaška zakonodaja ne more in ne sme od zdravnikov zahtevati, naj naredijo nemogoče in zdravijo nekoga, ki je mrtev," pravi Caplan.

Zagovorniki zakona pa opozarjajo, da se ne sme spregledati pravice zarodka. V svoj prid navajajo primer Nancy Klein iz New Yorka, ki je po hudi prometni nesreči leta 1988 padla v komo. Zdravniki so ji dali le 5 odstotkov možnosti preživetja, ker pa je bila takrat dva meseca noseča, so predlagali, da opravijo splav in ji s tem povečajo možnosti okrevanja. Družina se je z zdravniki strinjala, dva aktivista proti splavu pa sta dosegla, da so jima dodelili skrbništvo nad zarodkom, zato splava zdravniki niso naredili. Čez čas se je Kleinova prebudila iz kome, njen primer pa so nato vrsto let zagovorniki pravic zarodka uporabljali kot pravno podlago za svoj boj.