Vedno več migrantov konča v 'morju smrti'. Je situacija resnično nerešljiva?

Sredozemsko morje si je prislužilo novo ime — morje smrti. Samo letos je v njem po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) umrlo že več kot 3000 beguncev in migrantov, ki so iz Afrike in Bližnjega vzhoda bežali pred vojno in revščino v zavetje stare "celinske utrdbe" na severu. Število je kar štirikrat večje od lanskega in predstavlja kar tri četrtine vseh smrtnih žrtev med migranti. V vseh pogledih gre za humanitarno katastrofo na mejah Evrope. Po mnenju nekaterih so to posledice sistema, ki spodbuja prost pretok poceni delovne sile in predstavlja zatočišče pred krvavimi spopadi in bedo na mejnih območjih.

Gre predvsem za Sirce, Palestince, Eritrejce in Libijce. Med njimi so tudi otroci. Trgovci z ljudmi jih za velike denarce natrpajo na stare ribiške čolne, potem pa so prepuščeni samim sebi. Potovanje v deželo, kjer naj bi se cedila med in mleko, se vse bolj pogosto tragično konča sredi morja, v katerem se v poletnih mesecih pred razkošnimi hoteli namakamo Evropejci. Po nekaterih ocenah je od leta 2000 do danes umrlo že 22.000 ljudi, ki so skušali prispeti na evropska tla, poroča britanski časnik Guardian.

Podatki o visokem številu smrtnih žrtev so prišli v javnost ob zadnjem incidentu na ribiški ladji, ki je plula iz Egipta proti Malti. Kot so dogodek pripovedovali preživeli, so tihotapci ljudi od potnikov sredi morja zahtevali, da se presedejo na drugo, manjše plovilo. Migranti so se temu uprli, nakar naj bi trgovci njihovo ladjo namenoma tako zelo poškodovali, da je ta potonila. Umrlo naj bi okoli 700 ljudi.

Če bi potonila ladja z Evropejci na krovu, bi mrgolelo preiskovalcev, za migrante iz Afrike pa se nihče ne zmeni

Med žrtvami je bil tudi 14-letni Egipčan, ki je želel v tujini zaslužiti denar, da bi lahko poplačal zdravljenje svojega bolnega očeta. Na ladji je bilo tudi veliko ljudi iz Gaze, ki so sklenili, da bodo z denarjem, s katerim bi sicer lahko obnovili svoje porušene domove, raje pačali "vstopnino" v Evropo. Britanski časnik ob tem izpostavlja, da o nesreči ni bilo prav veliko slišati. Če bi se potopila ladja polna Evropejcev, bi bila gotovo uvedena obsežna preiskava, ugotavljajo. V tem primeru pa je bogati svet le skomigil z rameni in nadaljeval svoj vsakdan. Edini, ki se je poklonil žrtvam tragedije, je bil papež Frančišek. Prvi mož rimskokatoliške cerkve je med obiskom na Lampedusi dejal, da je potrebno prebuditi našo vest.

Realno število mrtvih je najverjetneje veliko večje od uradnih podatkov

Razlika med bogatim severom in revnim jugom je ob teh dogodkih očitna in ne gre si več zatiskati oči. V resnici je število mrtvih, ki ga je za letošnje leto posredovala Mednarodna organizacija za migracije, veliko večje od zabeleženih 3072 smrtnih žrtev. Kdo beleži mrtve na kriznih žariščih?
Število mrtvih migrantov v obdobju od leta 2000 do danes bi lahko presegalo 120.000. Glede na to, da je samo v Italijo letos po ocenah oblasti prispelo okoli 112.000 migrantov, kar je trikrat več kot lani, bi bila ocena precej realna.

Podobna situacija tudi na meji med Mehiko in ZDA

Čeprav o tem pri nas ni slišati kaj dosti, pa se s podobnimi težavami spopadajo tudi na južni meji ZDA ter v morju med Indonezijo in Avstralijo. Po poročanju pristojnih je od leta 2000 do danes umrlo več kot 6000 mehiških migrantov, potovanje v Avstralijo pa se je v tem času tragično končalo za več kot 1500 Indonezijecev. Avstralska vlada se rada pohvali, da je zmanjšala število smrtnih žrtev, a pri tem ne omeni, da je to dosegla s preganjanjem migrantov in prisilnim obračanjem njihovih čolnov.

Kje je luč na koncu tunela?

Kapitalistična elita vztraja, da se bodo razmere uredile z razvojem globalnega trga. Z gospodarsko rastjo naj bi se dvignila kvaliteta življenja. Žal vedno več pokazateljev kaže, da temu ni tako. V dokaz je lahko Kitajska, ki je s svojo strahotno gospodarsko rastjo le še povečala razlike med bogatim in revnim prebivalstvom.

Od leta 1981 se je število revnih podvojilo

Manjša regulacija trga in tako imenovani partnerski sporazumi Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Svetovne trgovinske organizacije so iz razvijajočega sveta počrpali sredstva, na desetine milijonov ljudi pa preko grabežljivih velikih družb vodili v urbano revščino, pojasnjuje britanski časnik. To je razlog, da se je od leta 1981 število ljudi v afriških državah južno od Sahare, ki dnevno zaslužijo manj kot 1,6 evra, podvojilo.

V afriških državah v preteklih desetletjih ni šlo za razvoj in dvig življenjskega standarda, pač pa predvsem za izčrpavanje surovin, zato trikratno povečanje števila migrantov v zadnjih petdesetih letih ne more biti presenetljivo. Še posebno, če upoštevamo vse vojne, ki jih je mimogrede sponzoriral razviti svet.

Revščina in vojne so generirale več deset milijonov migrantov, ki zdaj iz Bližnjega vzhoda potujejo proti Evropi. Libija, kjer je zvezi Nato s svojim posredovanjem očitno spodletelo, je zanje izstopna točka. Begunci iz Gaze bežijo pred raketami, ki jih sponzorira Zahod. Dodatno skrb vzbujajo tudi klimatske spremembe, ki v Afriki širijo območja pustinje in suše. Ob upoštevanju tega dejstva bodo migracije iz juga proti severu pravzaprav nujne.

Rešitev problema: premirje in zmanjšanje emisij

Če se želimo izogniti črnemu scenariju, ki bi še poslabšal trenutno krizo na področju migracij, bomo morali prenehati z vojnami in vse sile usmeriti v zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, širnemu svetu sporočajo britanski analitiki. Spremembe bi terjale gromozanski preobrat, a brez tega bodo krvni madeži pred vrati razvitega sveta le večji in večji.