Zdi se, kot da bi se Plut rogal ljudem, ki jih je prizadel, kot bi se posmehoval vsem nam, ki smo v sodni dvorani poslušali grozodejstva, ki jih nobeno, niti vsega hudega vajeno novinarsko uho ne želi slišati. Nasmihal se je torej vsem, ki so si tedaj mislili: "Končno so ga dobili!" Vsem tistim, vključno z oškodovanci, ki so si mislili, da bo pravici z najvišjima dosojenima kaznima tako v Sloveniji zaradi umora Ljubice Ulčar kot v Srbiji zaradi umora Jasmine Djošić vsaj delno zadoščeno, saj pravice v takšnih primerih, ko je življenje odvzeto, ne more biti.
A Plut jo je spet dobro odnesel. Odločil se je, da ne bo plačal dolga družbi in oškodovancem, s tega sveta je namreč odšel predčasno. A brez bolečine in hudega trpljenja, ki so ga bile deležne njegove tri žrtve, tri mlade ženske. Odšel je tako, da je zaužil večjo količino uspavalnih tablet in mirno zaspal ...
"Jaz sem vedno rad brcal žogo. Hotel sem biti nogometaš. Spominjam se, ko mi je oče, ki je delal v Nemčiji, enkrat prinesel domov nogometno žogo. Bil sem navdušen, a veselje je trajalo le nekaj dni. Potem ko se je oče vrnil na delo v Nemčijo, mi je mama žogo preluknjala, ker je bilo treba delati," je opisoval Plut svoj spomin iz otroštva.
Dejstvo je, da je s svojim bratom odraščal v zelo neugodnih razmerah. Ko se je oče iz Nemčije ob koncih tedna ali praznikih vračal domov, so bili vselej konflikti z mamo, celo nasilje. In veliko nasilja sta od obeh doživljala tudi oba sinova. Z očetove strani predvsem fizičnega, od mame pa naj bi, tako je povedal Plut, dečka prejemala veliko psihičnega nasilja; njene jeze, razočaranja, morda lastnega obupa. Vsekakor to ni bilo okolje, ki bi spodbudno vplivalo na razvoj osebnosti.
Očitno je tudi to, da je, kar se je dogajalo doma, usodno zaznamovalo mlajšega Silva Pluta. Že v osnovni šoli so učitelji večkrat klicali starše, ker se je spravljal na šibkejše, a odziva ni bilo. Tako je majhen deček, ki je sanjal, da bo nekoč dober nogometaš, zrasel v okrutnega morilca. V človeka, ki ni le ubijal, ampak se je pred tem nad svojimi žrtvami (znova se je spravljal na fizično šibkejše in vselej predstavnice nežnejšega spola) zverinsko izživljal z noži. Toda ali je težko otroštvo z nasiljem dovolj, da nekdo postane serijski morilec? Konec koncev je tudi njegov brat doživljal enako, pa ni šel po njegovi morilski poti. Kriminologinja dr. Mojca Plesničar nam je povedala, da ni tako enostavno in da ne obstajajo enostavni odgovori na vprašanje, zakaj nekdo postane serijski morilec ali tudi samo morilec. Se pa pri analizi serijskih morilcev, tudi iz tujine, kajti pri nas jih je bilo na srečo premalo, da bi lahko imeli kakšne analize, ponujajo skupni imenovalci, pove Plesničarjeva. "Otroštvo, v katerem je pogosto samo en član družine prisoten, to je običajno mati. Oče je pogosto odsoten. Z materjo pa ima kasnejši storilec kot otrok in odraščajoči mladostnik nenavaden odnos. Bodisi ga mati zlorablja bodisi je nanj pretirano navezana in se potem vzpostavi neka patologija. Na to se navadno veže nek travmatični dogodek, izguba očeta ali kakšna zloraba (psihična ali fizična) s strani matere ali drugih oseb, ki so v tem obdobju pomembne. Vse skupaj pa se potem nasloni tudi na določeno psihično strukturo posameznika, ki ima neke genetske preddispozicije, ki ga lahko pripeljejo do tega, da postane morilec," strni kriminologinja.
Silvo Plut je dokončal le šest razredov osnovne šole in še dve leti poklicne šole, delal je kot zidar, ko je pri 22 letih na poti v Metliko s kuhinjskim nožem umoril svojo prvo žrtev – svojo vrstnico Marjanco Matjašič. Pred tem je bil že predkaznovan zaradi poskusa posilstva. Sledili so premoženjski delikti, predvsem ropi na naših tleh. Ker so mu bili policisti tik za petami, se je zatekel v Srbijo, kjer je zverinsko pokončal svojo drugo žrtev Jasmino Djošić. Čeprav so ga, ko je bil še v priporu v Ljubljani, v Srbiji za ta zverinski zločin (znova se je z nožem izživljal nad žrtvijo) obsodili na 40 let zapora, tega zločina Plut nikdar ni priznal. Ko se je vrnil v Slovenijo, pa se je konec februarja 2006 pritihotapil v hišo zakoncev Ulčar na Dolgem Brdu pri Jančah. Sledilo je nedoumljivo in Ljubica Ulčar je umrla v mukah, medtem ko je njen mož uspel zbežati in poklicati Policijo.
"Človek, ki zagreši tako okrutne zločine, ne more biti prišteven," je še vedno prepričan njegov odvetnik Andrej Žabjek, kot boste videli danes v prispevku v oddaji Svet na Kanalu A. Silvo Plut je govoril, da so se vse slabe stvari v njegovem življenju zgodile samo zaradi alkohola, a ga nikdar nihče ni poslal na obvezno zdravljenje. Za 38-letnega Pluta bi sledila dolga desetletja zapora. Sam je dobro vedel, kaj to pomeni. Konec aprila 2007 so ga v samski sobi na Povšetovi našli brez znakov življenja.
KOMENTARJI (125)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.