V isti sapi, ko je Norvežan Anders Behring Breivik govoril o tem, da bi vseh 77 žrtev, ki so lani umrle v njegovem bombnem napadu in strelskem pohodu, ubil še enkrat, je govoril tudi o nepopisnem trpljenju. A ne o trpljenju njegovih žrtev, ampak o svojem lastnem.

Kar 75 minut je drugi dan sojenja trajalo njegovo uvodno pojasnjevanje razlogov za morilski pohod. Spregovoril je o mladih žrtvah, ki da niso bili nedolžni otroci, ampak politični aktivisti, o politiki in sodiščih, ki podpirajo multikulturnost, in zaslepljenih novinarjih, ki to javno podpirajo. Njegovo dejanje je zato zgled usmiljenja in boja za norveško družbo.
Breivik je ocenil, da bi bil edini "pravičen" rezultat sojenja oprostilna sodba ali smrtna kazen. Dolge zaporne kazni, ki jih imajo na Norveškem, so po njegovi oceni pomilovanja vredne. "Obstajata samo dva pravična rezultata tega sojenja. Oprostilna sodba ali smrtna kazen," je dejal. Množični morilec je dodal, da se zaveda, da nobena od teh obsodb ni realistična, saj je priznal, da je izvedel napada v Oslu in na otoku Utoya, in ker na Norveškem ni smrtne kazni.
Zaradi terorizma Breiviku – če ga bo sodišče spoznalo za duševno zdravega in s tem kazensko odgovornega – grozi najvišja, 21-letna zaporna kazen, pa tudi možnost njenega podaljšanja, če bi oblasti ocenile, da je še vedno nevaren za družbo. Breivik je 21 let zapora označil za "pomilovanja vredno kazen", obžaloval pa je tudi, ker so v torek s sojenja izločili sodnika, ker je dan po njegovih napadih, 22. julija lani, pozval k njegovi smrtni obsodbi. Zatrdil je, da se ne boji smrti.
Breivik je še dejal, da sta dve drugi celici pripravljeni na napad na Norveško. Pritrdilno je namreč odgovoril na vprašanje tožilke Inge Bejer Engh, ali se morajo Norvežani bati napadov drugih dveh celic. "Sem samo en izmed zelo številnih skrajnih nacionalistov na Norveškem in v Evropi. Če naše zahteve ne bodo izpolnjene, se bo to znova zgodilo," je dejal, s tem pa mislil na zahteve po omejitvi imigracijske politike v državi.
Tožilka ga je spraševala tudi o podrobnostih skrajne nacionalistične skupine Vitezi templjarjev, za katero je v svojem manifestu na 1500 straneh trdil, da jo je še s tremi osebami ustanovil v Londonu leta 2002. Breivik ji je na vprašanja o skupini večkrat odvrnil, da ne želi odgovarjati. Tako ni hotel odgovoriti na vprašanja, kdo so ostali člani skupine niti o sestankih, na katerih naj bi se po njegovih trditvah sestajali.

Pohvalil je tudi teroristično celico NSU in Al Kaido
Svoje misli je občasno podkrepil z mislimi Johna Stuarta Milla ali ameriškega državnika Thomasa Jeffersona o legitimnosti upora. Večkrat je pohvalil tudi teroristično celico NSU in Al Kaido, a le po načinu dela. Navsezadnje – je velik nasprotnik islama.
Opazovalci so dejali, da Breivik na sodišču počasi sestavlja mozaik svoje ideologije, jo deli s svetom, zaskrbljujoče pa je, da njegove misli najdejo vse več in več publike, poročajo nemški mediji, ki so se lotili spremljanja komentarjev Breivikovega sojenja. To pa je zagotovo tudi njegov cilj. Nesmrtnost na neslavnih straneh zgodovine si je namreč že zagotovil.
Pobijal, da bi dobil oder, s katerega lahko pridiga svoje sprevržene ideje?
Najtežje so njegovo pričanje zagotovo poslušali svojci žrtev in preživeli. Zaključek slednjih? 77 ljudi je moralo umreti, ker je Breivik potreboval oder, na katerem bo lahko povedal svoje sprevržene misli o tem, kdo si zasluži živeti in kdo ne.
Zaradi velike medijske pozornosti, ki takšne primere pač vedno spremlja, namreč njegove nore ideje zdaj posluša ves svet. In on samega sebe slika kot mučenika in odrešenika sveta, ki je izgubil orientacijo in pušča svobodo drugače mislečim in muslimanom.
Žrtve iz njegovega pričanja črpajo moč
Odsotnost kakršnih koli čustev morilca za žrtve ni presenetljiva, je pa za mnoge šokantna. V sodni dvorani tako solze niso redkost. A med tistimi, ki jočejo, ni Adriana Pracona. 22-letnik je Breivikov strelski pohod preživel s kroglo v rami, njegovo glavo je napadalec zgrešil za las.
V času, ki je minil od napada, je napisal knjigo in postal glasen zagovornik demokracije. Prepričan je, da bo s širjenjem ideje o odprti družbi najbolj pripomogel k utrjevanju demokracije in k družbi, kjer ne bo "naslednjega Breivika z izkrivljenimi ekstremističnimi prepričanji".
Sojenje budno spremlja tudi Alexandra Peltre, ki je Breivika nazadnje videla, ko je vanjo meril s puško in pritisnil na sprožilec. "Gledala sem ga naravnost v oči in potem bum. Imela sem luknjo v nogi."
18-letna Alexandra je ena od 33 žrtev, ki so preživele. Pred napadom je želela postati manekenka, zaradi brazgotin, ki jih je na njenem telesu pustil napad, je te sanje zdaj opustila in razmišlja o študiju igre in književnosti. Predvsem pa danes mnogo manj razmišlja o dolgoročnih načrtih, kot je nekoč. "Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo."

Nor ali samo zloben?
Da je Breivikove misli izjemno težko razumeti, priznava celo njegov zagovornik. Psihiatri se ne morejo zediniti, ali je neprišteven ali je deloval pri polni zavesti. Sam trdi, da vsekakor ni nor.
Thomas Hylland Eriksen, raziskovalec za družbena vprašanja na fakulteti v Oslu, pa pravi, da Breivikove teze v določenih delih spominjajo na teze ekstremistov, po drugi strani pa je v njih velika zmeda. Sicer tudi sam Breivik priznava, da ni prebral veliko knjig, je pa večino znanja, ki ga zdaj razglaša kot neke vrste "pravo vero", našel na internetu, kjer naj bi, še preden je spisal svoj manifest, raziskoval kar 15.000 ur.
Na vprašanje, kdo je samooklicanemu rešitelju norveškega naroda dal pravico, da se bojuje za sodržavljane, je Breivik na sodišču odgovoril, da je to temeljna človekova pravica in obveznost.
Čeprav so njegove misli za mnoge navadna norost, pa sam Breivik pravi, da bi bil zanj največji poraz, če bi ga razglasili za neprištevnega. Prav zato naj bi na sodišču nekoliko omilil svojo retoriko. Dodal je celo, da čeprav je prepričan, da je ravnal prav, ve, da je povzročil veliko bolečine. A ni nujno, da tako misli tudi v resnici. "Če bi na sodišču povedal, vse kar mislim, bi me razglasili za norega," je priznal.
KOMENTARJI (166)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.