Molili za dež, dobili biblične poplave

Prebivalci Nigra preživljajo resnično hude čase. Pesti jih ekstremno pomanjkanje hrane, zaradi česar za lakoto trpi skoraj polovica od 15 milijonov prebivalcev te najmanj razvite države na svetu. Poleg tega pa so jih v zadnjem mesecu prizadele še hude poplave, zaradi katerih je streho nad glavo izgubilo okoli 200.000 ljudi, poginilo je več kot 100.000 glav živine, opazili pa so tudi že smrtne žrtve.

Urad ZN za humanitarne zadeve (OCHA) je zato pozval k takojšnji pomoči za Niger, saj pričakujejo, da se bodo razmere le še poslabševale. Deževno obdobje naj bi namreč predvidoma trajalo še ves mesec. ''Čaka nas še mesec dni deževne dobe, trenutno dežuje skoraj v celi državi, pričakujemo še veliko človeških žrtev,'' je opozoril vodja OCHA v Nigru Modibo Traore. Poudaril je, da najbolj potrebujejo hrano, okoli 10.000 ton, odeje in mreže proti komarjem.

Tudi v normalnih razmerah je življenje v Nigru težko. Po indeksu človeškega razvoja je ta država na zadnjem mestu med vsemi državami na svetu, za Sierro Leone in Afganistanom. Ta sahelska država se tako nizko uvršča predvsem zaradi najnižje stopnje izobraževanja in vpisa žensk v šole. Kar 71,3 odstotka ljudi, starejših od 15 let, je nepismenih. Kar 58 odstotkov ljudi nima dostopa do pitne vode, slabši dostop do pitne vode imajo le še v Afganistanu in Maliju. Tudi po indeksu revščine je Niger na samem repu. Po ocenah Svetovne banke 61 odstotkov prebivalstva živi v skrajni revščini z manj kot dolarjem na dan.

Sanitarne razmere so prav tako obupne že brez naravnih katastrof. V Nigru ima le devet odstotkov gospodinjstev elektriko in le 22 odstotkov vseh gospodinjstev ima dostop do vode iz vodovoda doma ali iz javnih pip. Stranišča ima le 19 odstotkov gospodinjstev. Seveda so razlike med urbanimi območji, kot je prestolnica Niamey ali večji mesti Agadez in Zinder, ter bodisi ruralnimi območji jugozahoda države bodisi povsem puščavskimi območji severovzhoda države glede dostopa do vode, elektrike in sanitarij zelo velike.

Prav zaradi izjemno slabih sanitarnih razmer, ki so še posebej občutljive na poplave, se oblasti in mednarodne organizacije bojijo izbruhov nalezljivih bolezni in dodatnih žrtev, ki bi jih to prineslo. OCHA je sicer že julija pozvala k okrepljeni pomoči mednarodne skupnosti Nigru, prav zaradi morebitnih mnogih žrtev ne le zaradi lakote, ampak tudi zaradi bolezni in poplav, ki jih je in jih še bo prineslo obilno deževje. Tako je na primer za izbruh mnogih bolezni nevarno okuženje vodnih virov. Če jim namreč ne bo uspelo skuriti ali kako drugače uničiti trupel več kot 100.000 glav živine, se bodo prek razpadajočih trupel nevarne bakterije prenesle v vodo.

Ironično, a najhujši problem, lakoto, je povzročilo lanskoletno pomanjkanje dežja. Zaradi tega je bila letina izjemno slaba in prebivalci Nigra, so se že aprila soočali s pomanjkanjem zalog hrane. Humanitarne organizacije zato opozarjajo, da bi letošnja suša in lakota, sedaj pa še povodnje, lahko imele tako hude posledice kot lakota leta 2005. Takrat je bilo v Nigru na robu smrti 3,6 milijona ljudi, koliko ljudi je umrlo pa ni znano. Ko so pretresljivi posnetki stradajočih vendarle prišli v svet in sprožili odziv mednarodne skupnosti, je bilo za mnoge prepozno.

Za to sezono Unicef že sedaj predvideva, da bodo morali v sahelskem območju oskrbeti 859.000 otrok mlajših od pet let zaradi hude podhranjenosti, ki bodo v neposredni smrtni nevarnosti.

Revni ljudje, bogata dežela

Ne glede na to, kako revni so prebivalci Nigra, pa ne gre sklepati, da je tudi dežela sama zelo revna. Nasprotno, bogato je obdarjena z naravnimi bogastvi, od katerih pa ljudje, ki tam živijo nimajo praktično nič.

Tako je Niger za uran, kar je Savdska Arabija za nafto, le da za razliko od nje nima nič od svojega naravnega bogastva, le trpljenje in mizerijo. Razmere v Nigru so umazana stran domnevno čiste jedrske energije.

Niger je tretja največja proizvajalka urana, ki naj bi do leta 2012 še podvojila njegovo proizvodnjo. Po sporazumu s francoskim koncernom Areva večino nigrskega urana izkoplje in odkupi Francija, ki je v 70. letih preteklega stoletja tudi začela s pridobivanjem urana v tej svoji nekdanji koloniji.

Po nekaterih redko dostopnih podatkih naj bi država Niger od dobička, ki ga ustvarijo tuja podjetja, ki kopljejo in prodajajo uran, dobila le okoli 5,5 odstotka. Z denarjem od urana pa država na jugu kupuje orožje za zatiranje severa. Kar so za Sierro Leone diamanti je za Niger uran. Krvavi uran, je med drugim poročal nemški časnik Der Spiegel. Civilne organizacije pa pravijo, da je še tisto malo denarja, ki ga Areva plačuje državi, ostajalo v prestolnici ali v rokah družine nekdanjega dolgoletnega predsednika Mamadouja Tandje.

Politična nestabilnost

Mamdouja Tandjo, ki je sicer zadnja leta zanikal vsakršna poročanja o pomanjkanju hrane in humanitarni krizi, je sicer vojaška hunta pod vodstvom Salouja Djiba februarja letos strmoglavila s položaja. Člani vojaške hunte so vdrli na sejo vlade in odpeljali tedanjega predsednika. Nato so vzpostavili Vrhovni svet za obnovo demokracije in za januar 2011 napovedali predsedniške in splošne volitve.

Vendar ti dogodki naj ne bi bistveno spremenili razmer. Tudi Tandja, ki je hotel ostati na položaju tudi, potem ko mu je decembra lani potekel drugi in po zakonu zadnji možni mandat, kar je bil vzrok politične krize, je nenazadnje leta 1999 na oblast prišel kot vodja podobnega vojaškega udara.

Nekateri se bojijo, da bi država lahko razpadla. Nigrska družba je namreč močno raznolika, s petimi večjimi etničnimi skupinami v eni državi z umetnimi mejami. Kaos v državi, ki je bogata z uranom, je vedno nevaren. Tandja je grozil, da bo uran prodal Iranu. Sedaj tega moža ni več na oblasti, ideja pa ostaja. Tega pa se boji Zahod. Po poročanju nekaterih tujih medijev naj bi bila Francija pripravljena z vojsko vkorakati v državo, če bi nova oblast nameravala spremeniti politiko koncesij za izkoriščanje naravnih bogastev.

Tudi upori Tuaregov niso zanemarljivi. Tuaregi, nomadsko ljudstvo, poseljujejo sicer redko poseljena, a ogromna puščavska območja osrednjega in severnega dela države. Tuaregi pa se bojijo totalne razprodaje države, saj območja pod licencami tujih podjetij preprodajo njihova območja. ''Tuaregi so odvisni od svojih živali,'' opozarjajo. ''Ne morejo drugam, živijo od te zemlje in ta zemlja pripada njim''.