Množičen poklon Jelcinu

Prvega demokratično izvoljenega ruskega predsednika in prvega, ki se je Borisa Jelcina bodo v sredo pokopali v Moskvi. Njegovo zadnje počivališče ne bo na Rdečem trgu, kjer so v zadnjem stoletju pokopavali voditelje iz Kremlja, ampak ob bregu reke Moskve. Tako pogreb pomeni tudi prelom s preteklostjo.

Jelcina bodo pokopali na pokopališču Novodevičje, ki leži ob samostanu okoli pet kilometrov od Kremlja. Tam so pokopani številni zaslužni Rusi, misleci in umetniki, a le en voditelj, in sicer Nikita Hruščov. Ker je bil odstavljen z mesta nekdanjega predsednika Sovjetske zveze so mu namreč odrekli pokop pod zidovi Kremlja.

Sreda - dan žalovanja

Ruski predsednik Vladimir Putin, ki je nasledil Borisa Jelcina, je za sredo razglasil dan žalovanja in za en dan prestavil svoj nagovor narodu v parlamentu. Svojo vizijo ruske prihodnosti bo tako razkril v četrtek.

Množičen pokloni umlemu voditelju

Na stotine Rusov, pa tudi tujcev se je prišlo poklonit umrlemu voditelju. Njegova krsta leži v katedrali Kristusa odrešenika, ki jo je nekdanji sovjetski voditelj Stalin razstrelil, pod Jelcinovim vodstvom pa so jo spet obnovili.

"Jelcin se je zelo trudil in naredil ogromno za rusko ljudstvo. Seveda je delal tudi napake, kdo jih ne?“ je dejala 80-letna Lidija. Jelcina po eni strani hvalijo kot tistega, ki je končal obdobje Sovjetske zveze, po drugi pa kritizirajo, ker je pod njegovim vodstvom peščica obogatela, milijoni pa so se borili z revščino.

Državniki na pogrebu

V Moskvi pričakujejo številne državnike. Tam bosta dva sedanja predsednika, in sicer nemški Horst Köhler in kazahstanski Nursultan Nazarbajev. Poljsko, Bolgarijo in Združene države bodo predstavljali nekdanji predsedniki, slednje kar dva, in sicer Bill Clinton in George Bush starejši. Francija in Švedska bosta v Moskvo poslali zunanja ministra, Philippa Douste-Blazyja ter Carla Bildta, Srbija notranjega Dragana Jocića, Ukrajina premierja Viktorja Janukovića, Velika Britanija pa nekdanjega predsednika vlade Johna Majorja, ki ga bo spremljal tudi princ Andrew.

Časniki o Jelcinu

Medtem so se evropski časopisi obsežno razpisali o življenju in smrti Jelcina. "Veliko Rusov, tako v Kremlju kot zunaj njega, bo aplavz Zahoda Jelcinovi vlogi v zgodovini sprejelo z ironičnim zaničevanjem. Znova se spominjajo smrti mladih rekrutov v Groznem in množične revščine, ki jo je povzročil zlom finančnega sistema leta 1998. Kljub vsemu pa obstaja majhna manjšina tistih nepoboljšljivih, ki si želijo vrnitve komunizma,“ piše Times.

"Jelcinov izvirni greh je bila odločitev, da znova zavzame odpadniško kavkaško republiko Čečenijo. Uničujoče delo, ki ga v drugi etapi nič manj brezobzirno nadaljuje Jelcinov naslednik Putin, je stalo življenja več deset tisoč ljudi. Rane še zdaleč niso zaceljene. Nikomur ne pade na pamet, da bi Jelcina imenoval za brezmadežnega demokrata. Vendar pa je, gledano v celoti, za prodor demokratičnih nastavkov v Rusiji naredil veliko več kot kateri koli drugi regent v Rusiji,“ londonskemu časniku deloma pritrjuje Neue Z'urcher Zeitung.

Italijanska La Repubblica Jelcinovo smrt komentira z besedami: "Strmoglavljenje sovjetske moči, smrt komunizma v deželi, ki ga je rodila, negotova in boleča pot Rusov v smeri demokracije in svobodnega trga. In v središču tega dogajanja stoji Jelcin, bodisi zdrav bodisi v bolniški postelji. Ko pa pomislimo na Rusijo, ki jo je za seboj pustil Jelcin, ko je leta 1999 zapustil predsedniško mesto, je lahko sodba o njegovem predsednikovanju ponovno le negativna. Država na robu bankrota, brez političnega ali administrativnega nadzora, skorumpirana do obisti. Vendar ni dvoma: osem let in štiri mesece, kolikor je Jelcin vodil Rusijo, je potrebno razdeliti na dva dela. In drugi del od junija 1996, ko je bil spet izvoljen za predsednika, do njegovega umika je bil katastrofa.“

Ruska Komsomolska Pravda pa pojasnuje: "Boris Jelcin je vstopil v politiko, ko je država vstopala v dramatično obdobje svoje zgodovine. Umrl je, ko je Rusija dosegla mir in stabilnost. Presenetljivo življenje tega velikega moža, v katerem je zaobjel veliko epoho Rusije, z vsemi njenimi zlomi, tragedijami in zmagami, se je končalo. Ja, bile so napake, ki jih gre pripisati Jelcinu, vendar zahvaljujoč Jelcinu tudi ni bilo malo zmag. Bil je tako težaven in mnogoplasten kot njegova dežela. Zato je bilo logično, da je nekdo, kot je bil Jelcin, postal prvi ruski predsednik. Jelcin in Rusija sta si bila takrat zelo podobna.“