Milutinović na sodišču

Pred haaškim Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije se je začelo sojenje proti nekdanjemu srbskemu predsedniku Milanu Milutinoviću in še petim obtožencem za zločine na Kosovu v prvi polovici leta 1999. Na zatožni klopi haaškega sodišča so bili poleg Milutinovića še nekdanji podpredsednik vlade ZRJ Nikola Šainović, trije vojaški generali, Dragoljub Ojdanić, Nebojša Pavković in Vladimir Lazarević, ter policijski general Sreten Lukić. Vsi so prostovoljno odšli v Haag, prvi trije v letih 2002 in 2003, preostali pa spomladi 2005.

Sodni senat haaškega sodišča se je za skupno sojenje šesterici izrekel na predlog tožilstva 12. julija lani in takrat pojasnil, da so obtožnice za zločine na Kosovu proti vsem enake. Obtožnica proti Milutinoviću, Šainoviću in Ojdaniću je bila vložena maja 1999, proti ostalim trem pa oktobra 2003. Sedaj vsem sodijo na podlagi enotne tako imenovane kosovske obtožnice za zločine proti človečnosti med vojaškimi spopadi na Kosovu v prvi polovici 1999.

Tožilec: Cilj je bil sprememba etnične podobe Kosova

Kot je zatrdil tožilec Tomas Hannis, bo v postopku dokazal, da so vsi omenjeni sodelavci Miloševića ter drugih srbskih političnih, vojaških in policijskih predstavnikov sodelovali "v skupnem zločinskem načrtu". Kot piše v skupni obtožnici, je bil cilj načrta "pregnati znaten del albanskega prebivalstva s Kosova z namenom, da bi se spremenila etnična podoba pokrajine in tako zagotovil trajni srbski nadzor nad njo".

Vse, ki so bili na zatožni klopi, obtožnica bremeni odgovornosti za nasilno premeščanje in deportacijo približno 800.000 albanskih civilistov na verski, nacionalni in rasni osnovi ter za umore na stotine njihovih rojakov s strani vojaških in policijskih sil ZRJ in Srbije, ki so bile pod njihovim nadzorom. Odgovorni naj bi bili še za spolne zločine predvsem nad kosovskimi Albankami, ki naj bi bile prav tako žrtve pripadnikov sil ZRJ in Srbije, kot tudi neselektivnega uničevanja albanskih verskih objektov.

Hannis je povedal, da je Milošević oktobra 1998 med pogovorom z odposlanci zveze NATO zatrdil, da je za rešitev kosovskega problema potrebno vzpostaviti etnično ravnovesje ter da bo za to poskrbel spomladi leto kasneje. Milošević naj bi takrat dejal, da je treba ponoviti tisto, kar se je zgodilo leta 1946, "zbrati in postreliti vse Albance".

Hannis je spomnil, da so sile Srbije in ZRJ julija 1998 začele obsežno ofenzivo proti pripadnikom osvobodilne vojske Kosova (OVK), pri tem pa so, kot je poudaril, uporabile neprimerno silo proti albanskim civilistom. To je bil tudi razlog za poseg zveze NATO proti ZRJ spomladi 1999. Milošević in današnji obtoženci so v napadu zveze NATO videli priložnost za uresničitev svojih načrtov oziroma spremembo etnične sestave Kosova, je trdil tožilec.

Kdo naj bi bili akterji?

Hannis je v opisu vloge vseh obtožencev za Milutinovića, ki je bil takrat predsednik Srbije, dejal, da je imel kot član vrhovnega obrambnega sveta de facto in de jure nadzor nad silami policije in vojske ZRJ na Kosovu. Šainović je bil po oceni Hannisa "še bolj blizu Miloševiću", saj mu je ta zaupal, naj se ukvarja s problematiko Kosovo, in je bil vodja "neustavnega telesa" oziroma skupnega poveljstva vojske ZRJ in srbske policije v pokrajini, katerega naloga je bila usklajevati akcije na terenu. Kot je zatrdil tožilec, je imel Šainović dejanski nadzor nad policijskimi in vojaškimi silami na Kosovu.

Ojdanić je bil kot načelnik generalštaba vojske ZRJ najvišji vojaški časnik in je imel že zaradi svojega položaja nadzor ne le nad vojaškimi, ampak tudi policijskimi enotami na Kosovu. V tej verigi poveljevanja sta imela podoben nadzor nad vojaškimi enotami tudi generala Pavković in Lazarević. Prvi je poveljeval tretji armadi, drugi pa prištinskemu korpusu. Lukić je bil takrat poveljnik štaba srbskega notranjega ministrstva na Kosovu.