Dve leti poti, ugrabitev, stradanje, nato klic domov: Nismo govorili, ampak vpili

Ker je bila njegova telesna teža vsaj 20 kilogramov nižja od tiste, ki bi bila zanj primerna, so ga z ladje, ki se je zasidrala na Siciliji, poslali naravnost v bolnišnico. Pa njegova podoba med ostalimi migranti sploh ni izstopala. Zdravniki, ki so bili tistega dne, ko je ladja pristala, v pristanišču, so ugotovili, da je podhranjenih kar 90-odstotkov njenih potnikov.

Johannes je svojo pot začel s še nekaj ljudmi iz svoje rodne vasi v Eritreji, a so se kmalu razšli. Prečkal je Sudan, kjer so njegovo skupino napadli oboroženi moški iz konkurenčne kriminalne združbe za tihotapljenje ljudi: "Streljali so se, mi pa smo bili vmes. Lahko si samo upal, da boš ostal živ." Skupina jih je ugrabila in zahtevala odkupnino. V ujetništvu je doživljal hudo lakoto: "Enkrat na dan so desetim dali skledo testenin." Stražarji so jih pretepli že, če jim ni bil všeč pogled koga iz skupine.

Ko je le lahko nadaljeval pot, je končal v Libiji. Vmes je na poti staknil vrsto bolezni, ki jih tukaj niso zdravili, ker ni bilo ne zdravnikov, ne zdravil: "Nekoč je neka ženska, ki je bila z nami, rojevala. Tolkli smo po stenah in kričali, da bi kdo prišel pomagat, pa ga ni bilo. Rodila je kar sredi velike sobe."

Ko je le prispel v Italijo, je prvič po dolgem času govoril s starši: "Bili so tako veseli in presenečeni, da nihče ni govoril, samo vpili smo." Zdaj kuje načrte za prihodnost: "Začel sem se učiti italijanski jezik, nekoč bi rad bil profesionalni voznik."

To je le ena od zgodb več tisoč migrantov, ki so letos prišli v Evropo iz držav, od koder jih preganjajo konflikti, politične razmere, gospodarske razmere ali klimatske spremembe. Po vseh mogočih poteh je letos po zadnjih podatkih UNCHR v Evropo prišlo 75.000 ljudi.

Migrantov letos manj kot lani

Število migrantov, ki so med letošnjima januarjem in julijem skušali v Evropo vstopiti prek Grčije, Italije ali Španije, se je sicer zmanjšalo za 41 odstotkov v primerjavi z lanskim letom, navaja zadnje poročilo UNCHR. Razlog za to je podpora libijskim oblastem, ki ljudem preprečujejo prečkanje Sredozemlja ter (predvsem italijansko) onemogočanje delovanja ladij nevladnih organizacij v Sredozemlju.

A posledica tega je tudi več smrti migrantov, pišejo v poročilu. Kot navajajo, je sicer libijska obalna straža okrepila svoje delo, a ljudi, ki jih rešijo iz razburkanega morja, ko tam potonejo razmajana tihotapska plovila, zaprejo v centre, kjer se njihova kalvarija začne znova.

Libijske oblasti so sicer med avgustom 2017 in letošnjim julijem prestregle ali rešile skoraj 18.500 migrantov ali 38 odstotkov več kot leto prej. V istem času se je število prihodov migrantov iz Libije v Evropo zmanjšalo za 82 odstotkov. Tudi turške oblasti so v prvi polovici leta prestregle okoli 15.000 migrantov, v istem obdobju lani 9.400.

Vseeno, navaja poročilo, tako v Italiji kot v Grčiji, Španiji in po Balkanu primanjkuje primernih centrov za migrante, ki dosežejo Evropo. Pri tem izpostavljajo slabe razmere na grških otokih, pa tudi v Bihaću in Veliki Kladuši v BiH, kjer za migrante ni ne primernih namestitev, kaj šele potrebne zdravstvene in psihološke oskrbe.

Ob tem so na maroško-španski meji na Ceuti, turško-grški meji, pa tudi notranjih evropskih mejah, zaznali načrtno potiskanje migrantov prek meje nazaj v sosednje države. Prav tako naj bi mnogim onemogočali dostop do azilnih postopkov in jih neupravičeno vračali v sosednje države – tudi nasilno.

Na Hrvaškem besni zaradi obtožb

Na udaru kritik poročila UNCHR se je znašla tudi Hrvaška. Besedilo navaja, da je bilo med drugim s Hrvaške od začetka leta vrnjenih 2500 migrantov, 1500 migrantom naj bi onemogočili dostop do azilnega postopka, 700 pa jih je poročalo o tem, da so bili žrtve nasilja in kraj.

To pisanje je vznejevoljilo hrvaške organe, ki izpostavljajo, da je poročilo polno izrazov "naj bi", kar kaže na to, da gre za nepotrjene obtožbe. Hrvaško notranje ministrstvo tudi pravi, da med drugim poročilo navaja članek Guardiana, v katerem so navedbe, ki so jih že demantirali.

Na hrvaško-slovenski meji utonilo več ljudi

Do konca julija je letos med poskusom, da se prebijejo v Evropo, v Sredozemlju umrlo ali izginilo 1600 ljudi. V to številko torej niso všteti tisti, ki so umrli ali izginili na poti do libijskih pristanišč. UNCHR ocenjuje, da na vsakih 18 ljudi, ki se skušajo prebiti v Evropo, umre ena oseba.

Več ljudi pa umre tudi med vse bolj drznimi prestopi notranjih meja EU. Če je bilo lani takšnih smrti v prvem polletju 42, so jih letos našteli že 74, vključno z 12 ljudmi, ki so utonili; nekateri med njimi med prečkanjem hrvaško-slovenske meje.

Potovanje, ki traja več mesecev

Za migrante, ki so na begu pred konflikti ali iščejo boljše življenje, je potovanje dolgo in naporno, večina potuje več mesecev. Psihično, fizično in spolno nasilje je za večino del te poti, tihotapci ljudi pogosto načrtno stradajo ali jim ne dajo vode oziroma za oboje terjajo dodatno plačilo. UNCHR zato poziva k odprtju varnih poti.

Med pogovori z 900 migranti iz Eritreje, Gvineje in Sudana, ki so leta 2017 prišli v Italijo, jih je kar 75 odstotkov poročalo, da so na poti do Evrope doživeli nasilje. 44 odstotkov jih je videlo tudi vsaj eno smrt. Med 1000 intervjuvanci, ki so lani prispeli v Španijo, jih je o nasilju poročalo 39 odstotkov – navajali so dogodke, kot je fizično, psihično, spolno nasilje, rop ali ugrabitev za odkupnino, pa tudi prisilno delo.

Naval na Španijo

Če se je zaradi okrepljenega delovanja libijskih oblasti in sovražnega odnosa nove italijanske vlade do migrantov, občutno zmanjšalo število ljudi, ki v Evropo pridejo iz Libije v Italijo, se je povečalo število ljudi, ki pridejo iz Maroka v Španijo, skoraj podvojilo se je v primerjavi z letom 2017, število prihodov v Grčijo.

Večina ljudi sicer po prihodu skuša nadaljevati pot proti Nemčiji, Franciji ali Skandinaviji, a ob poostrenih mejnih nadzorih je to vse bolj zapleteno, ugotavlja poročilo, ki navaja, da je Bosna in Hercegovina letos do konca julija zabeležila 10.100 prihodov migrantov, kar je nekajkrat več kot v istem obdobju lani. Ker se podobne številke pojavljajo za več držav v regiji, pa sumijo, da gre za ljudi, ki se premikajo po regiji, ker jim ne uspe prehod schengenske meje.

Otroci brez staršev, izgubljeni v svetu, ki ga ne poznajo

Številni se na pot v Evropo podajo v spremstvu sorodnikov ali prijateljev, je pa med njimi veliko takšnih, ki potujejo sami – tudi otrok, ki se nebogljeni znajdejo na nevarni poti, kjer nanje prežijo podobne nevarnosti kot na odrasle, so pa ob tem še izjemno na udaru trgovcev z belim blagom.

V prvih sedmih mesecih leta so na treh mediteranskih poteh našteli 3500 otrok brez spremstva, kar je sicer precej manj kot lani, ko so jih v istem obdobju našteli 13.300. 2900 otrok brez spremstva je prispelo v Italijo, države njihovega izvora pa so bile večinoma Eritreja, Tunizija in Sudan. Številni sprva sploh niso nameravali v Evropo, a so jih k temu prisilile okoliščine v državah, kamor so se zatekli najprej. Omeniti sicer velja, da Libija z otroki ravna podobno kot z odraslimi – če jih na poti v Evropo oblasti ujamejo ali rešijo, jih čaka bivanje v priporu. Letos so jih tja poslali že okoli 1200.

Vsaj za primer Grčije velja, da je večina otrok brez spremstva fantov – 94 odstotkov, sedem odstotkov je mlajših od 14 let, prihajajo pa večinoma iz Pakistana, Afganistana in Sirije. Težava je, da zanje ni posebnih primernih, predvsem varnih namestitev. Pogosto jih namestijo z drugimi migrantskimi družinami ali samskimi ženskami.

Migracij ni mogoče ustaviti. Kako rešiti življenja?

Da bi se migrantski val ustavil, ni pričakovati. UNCHR zato poziva k vzpostavitvi varnih poti, implementaciji mejnih postopkov, ki bodo za migrante varni in kjer bodo njihove pravice prepoznane in spoštovane, pa tudi k učinkovitemu sistemu registracije migrantov in hitrejši obravnavi azilnih prošenj.

Po zadnjem dogajanju na mediteranski obali, kjer so države, predvsem Italija, zavračale pristajanje ladij nevladnih organizacij z rešenimi migranti, predlagajo vzpostavitev regionalnega sodelovanja in predvidljivega sistema, ki bi omogočal reševanje življenj. Pozivajo k okrepitvi skrbi za migrante, otroke brez spremstva, in k temu, da se jim nudi potrebno psihosocialno podporo.

Prav tako pa upajo, da se bo še naprej krepil boj proti tihotapcem ljudi in trgovcem z belim blagom, ki prežijo na ranljive in služijo na račun izkoriščanja pomoči potrebnih.

Iz prave vojne v Iraku pobegnil v birokratsko vojno v Berlin

A Evropa ni pri reševanju migrantske krize nič bolj učinkovita in nič bolj enotna, pa čeprav situacija traja že nekaj let. Če kaj, so razpoke v družbi vse večje. Da je Evropa vse prej kot nekakšna "obljubljena dežela", vse bolj ugotavljajo tudi številni migranti, ujeti v birokratsko kolesje, ki ugotavljajo, da so družbena omrežja in tihotapci slikali prihodnost, ki je za večino tudi v Evropi - ni.

Zaid al-Ahmad je danes star 23-let. V Nemčijo je pobegnil iz Iraka, danes bije bitko z nemškimi uradniki, je povedal za nemški The Local. Nemški azilni urad je pod velikim številom prošenj enostavno klonil, pretresajo ga afere, očitki o nesposobnosti in korupciji. Konec lanskega leta je na končno odločitev čakalo skoraj 400.000 azilnih prošenj.

Zaid na odločitev o svoji usodi čaka že leto in pol. Enkrat je bila njegova prošnja že zavrnjena, a se je pritožil, zdaj upa, da bo odločitev tokrat drugačna. Želi si delati z ostarelimi in prepričan je, da je njegova prihodnost prav v Nemčiji, a vendar priznava, da je vsak dan težje. Brez urejene dokumentacije so njegove možnosti za izobraževanje in delo slabe, da zasluži vsaj nekaj denarja, občasno dela v bližnji kavarni.

Številni dolge situacije negotovosti ali zavrnitve enostavno ne prenesejo in se zatečejo k nasilju in kriminalu. Situacija, ki jo izkorišča skrajna desnica, ki straši pred prišleki.

Tri leta potem, ko je Merklova odprla vrata, so na nemških ulicah spet transparenti, a z drugačno vsebino

Četrti september, nekakšna obletnica dneva, ko je na višku migrantske krize leta 2015 nemška kanclerka Angela Merkel odprla vrata Nemčije, s tem Evrope ter  postavila temelje "politiki dobrodošlice", je tako letos v Nemčiji minil precej klavrno - na primer v Chemnitzu, kjer protestirajo po umoru domačina, za kar naj bi bili odgovorni migranti. 

Precej drugačna podoba torej od časov, ko so proti Nemčiji, še vedno globoko ugreznjeni v kolektivni krivdi zaradi grozot druge svetovne vojne, krenile kolone vznesenih beguncev in migrantov, številni Nemci pa so jih na ulicah pozdravljali s transparenti.

Transparentov je na nemških ulicah marsikje veliko tudi danes - a je vse več tistih, ki multikulturnosti niso naklonjeni. Ozračje v Nemčiji se je prevej spremenilo, nemška družba, danes do prišlekov precej bolj zadržana, je Merklovo in njeno koalicijo na volitvah kaznovala z manj glasovi, krepi se ekstremna desnica, pri čemer pa Nemčija še zdaleč ni edina s to težavo. V zmerno do skrajno desno se je nagnila Avstrija, migrantom nasprotuje Višegrajska skupina, proti njim rohni nova italijanska oblast. Politiko vseh barv pa bolj kot vprašanje umirajočih migrantov ali zaskrbljenih Evropejcev zanima, kako vprašanje migracij obrniti v svoj prid in ga pretopiti v volilne glasove. 

Libija pa spet drsi v brezno

Medtem se vozel v povezavi z migrantsko krizo vse bolj zateguje. Evropa ima na eni strani turškega samodržca Erdogana, ki si lahko hitro premisli o varovanju meje, na drugi pa je precej odvisna od razmer v Libiji, ki se znova zaostrujejo.

V spopadih vojaških skupin v Tripoliju je v zadnjih dneh umrlo 61 ljudi. Združene narode pa skrbi za številne begunce in migrante, ki so ujeti v tej državi, še posebej v njenih begunskih centrih.

Kaos sicer traja že vse od strmoglavljenja diktatorja Moamerja Gadafija leta 2011, šibko oblast so v svoj prid namreč izkoristile različne skupine, ki se zdaj borijo za prevlado.

Številne begunce in migrante, ki so se prebili do Libije in upajo na pot v Evropo, tako zdaj tam čaka še dodatna nevarnost, razpada krhkega reda pa si še posebej ne želi Italija, ki se je libijske oblasti relativno uspešno trudila prepričati, da ji pomagajo ustaviti migrantski tok. Čeprav nekaj analitikov trdi, da se s tem ustvarja nove težave. Nekaj italijanskih sredstev naj bi namreč šlo naravnost v žepe vojaških skupin - v zameno za to, da namesto, da bi podpirale cvetoč tihotapski posel, delujejo proti njemu. Vendar pa to na eni strani ni vzdržno, po drugi pa krepi domače libijske težave, kjer je med različnimi skupinami dovolj nasprotij že brez tujega denarja. Novega žarišča, od koder bi se v beg pognalo še več ljudi, pa si seveda ne želi nihče.