Mariu Ponjaviću se je življenje obrnilo na glavo, ko je pred 26 leti doživel težko prometno nesrečo. "18. april 1997 je bil ta usodni dan, ko me je ustavilo drevo na poti v službo." V avtu je doživel kap in izgubil nadzor nad vozilom, zdravniki pa niso bili prepričani, ali bo preživel.
"Minilo je 36 dni kome, ampak jaz se še kakšen mesec dni po komi nisem zavedal niti, kje sem, niti, kdo sem, niti, kaj je bilo." Ponovno se je učil govoriti in hoditi, soočal se je s številnimi stiskami, tudi z depresijo.
A enega dne se je vse spremenilo. "Ko sem bil stabilen na nogah, sem rekel očetu, da greva za Savo, da odpleševa tisti tekaški kilometer in takrat sem začel v bistvu živeti." Tek je moje zdravilo, brez teka si ne predstavljam življenja, pravi Mario. "Ko sem na največjem dnu, ko sem slab, ko sem neprespan, ko ne spim po več dni, obujem superge in grem." Na dan preteče tudi po več kot 10 kilomerov. Pretekel je devet ljubljanskih in en hrvaški maraton, pa tudi 100-kilometrski dobrodelni maraton. "Že drugič tečem okoli sveta, torej več kot 70 tisoč kilometrov." Gre za preizkušnjo samega sebe, pravi Ponjavić. "Mislim, da ga lahko vsak preteče z malo volje in malo treninga."
Maratonec upa, da se bo udeležil tudi letošnjega ljubljanskega maratona, prijave nanj so že odprte.
KOMENTARJI (11)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.