Piše: Marijana Podhraški
Ob objavi novice o nesreči predsednikovega letala nekje v hercegovskih hribih, je mesto obmolknilo. Sledila sta šok in nervozno čakanje na razplet dogodka. Medtem ko je britanski BBC že potrdil smrt celotne makedonske delegacije na njeni poti na konferenco v BiH, se je makedonska televizija izogibala poročanju o izidu nesreče. Vera, da je letalo moralo zaradi slabih vremenskih razmer le zasilno pristati ter da predsedniku ni nič hudega, niti pri največjih črnogledcih se zdaleč ni bila pokopana. Napetost je naraščala, nemi obrazi ob televizijskih sprejemnikih pa so sami sebe prepričevali, da se bo predsednik Trajkovski
vsak trenutek prikazal na ekranih in jim zagotovil, da je živ in zdrav in da se bo že v kratkem vrnil v domovino. Zadnje upanje je umrlo nekje okoli poldneva, ko so tudi makedonski mediji sporočili, da nihče od devetih potnikov strmoglavljenja ni preživel.
“Boris Trajkovski je bil zelo dober človek in priljubljen predsednik”, je med čakanjem v vrsti v enem od skopskih supermarketov, jutro po nesreči na glas razmišljala starejša gospa. Vsi prisotni so se z izjavo strinjali in odkimavali z glavami. “Kakšna tragedija za njegovo družino, kakšna tragedija za nas, za ves narod”, je ogorčeno pripomnil moški srednjih let in dodal, da je bil predsednik Trajkovski edini poštenjak med trenutnimi makedonskimi politiki. “Ni mu bilo lahko toliko časa obdržati se med volkovi, ki so v politiki samo zato, da se okoriščajo z delom drugih. On ni bil tak, verjel je v Makedonijo in njeno boljšo prihodnost.”
Glede na to, da sem nastanjena na desnem bregu reke Vardar, ki je v Skopju znan kot pretežno “makedonski”, medtem ko drugi breg – stari del mesta ali turška čaršija, velja za “albanskega”, se odločim za sprehod po nasprotnem obrežju. Večina pogovorov poteka v albanščini, a se kljub opozorilom z desne strani opogumim in prodajalca v eni od malih trgovinic v mešanici makedonščine in srbohrvaščine vprašam, če žaluje za predsednikom. Odgovori mi v makedonskem jeziku: “Seveda. Mislim, da bodo ljudje šele zdaj, ko ga ni več, dojeli, kako dober predsednik je bil.” Tudi drugi sogovorniki so večinoma mnenja, da je njegova smrt več kot tragična, medtem ko natakar iz manjše kavarnice brez odziva nadaljuje z delom.
Med dnevi žalovanja, ki so se uradno začeli v petek in nadaljevali do nedelje, se je pred poslopjem sobranja, kjer je kabinet makedonskega predsednika, zbralo na stotine ljudi. Iz poslopja se je vila dolga kolona tistih, ki so se želeli vpisati v žalno knjigo, drugi so na dvorišče pred vhodom polagali cvetje in prižigali rumene pravoslavne sveče. Nekateri med njimi so se obračali proti hribu Vodno nad Skopjem, kjer stoji velikanski krščanski križ – nekakšen mestni simbol, ki se zvečer prižge in postane prava nočna svetilka nad makedonsko prestolnico. Z molitvijo na ustnicah so se s tremi prsti prekrižali in nato stopili vstran, da bi se jim pri obredu lahko pridružili tudi tisti, ki so šele prišli na žalno prizorišče. Med zbrano množico je bilo moč zaslediti tudi tujce, najverjetneje sodelavce kakšne od mednarodnih človekoljubnih organizacij, ki jih v Makedoniji ne manjka. Mnogi objokani obrazi pričajo o žalosti zaradi izgube vodje naroda, ki je kot spreobrnjeni pravoslavec očitno pripadal vsem. Kot piše makedonski tisk, je bil Boris Trajkovski svetovljan, ki ga je podpirala tudi mednarodna skupnost, saj mu je uspelo pomiriti strasti medetničnega sovraštva in Makedonijo približati Evropski uniji.
A med številnimi iskanji razlogov za to, zakaj je prišlo do nesreče, med katerimi ne manjka niti špekulacij o političnem ozadju njegove usode, je čutiti strah, da bi se občutljivo makedonsko etnično vprašanje po njegovi smrti lahko ponovno razplamtelo. Veliko Makedoncev je v Trajkovskem, ki je z ohridskim sporazumom albansko manjšino izenačil z makedonsko večino, videlo “tujek”, ki jim je bil vsiljen s strani ZDA, da bi v tej južnobalkanski državici vzpostavil umetno sožitje.
Kakorkoli že, Makedonija za stabilnost regije igra veliko večjo vlogo, kot si je to do sedaj verjetno želela priznati. In tudi tisti, ki so v Trajkovskem videli zgolj podaljšano ameriško roko, se v tem trenutku tega še kako zavedajo.