Že med vojno v Libiji je bilo veliko kritik, da gre za vojno za nafto in višje interese, kot pa je demokracija. Veliko ljudi je že takrat javno podprlo dolgoletnega libijskega voditelja Moamerja Gadafija, hrbet pa so mu obrnili praktično vsi zahodni politiki. Po končani vojni v Libiji še vedno ni miru, saj se v nekaterih predelih še vedno vrstijo spopadi med različnimi skupinami, pri čemer je umrlo že na stotine ljudi.
Spodaj je povzeto razmišljanje argentinskega političnega analitika, avtorja in radijskega voditelja Adriana Salbuchija o lanskoletni vojni v Libiji in dogodkih, ki so sledili. Tekst je objavljen na spletnem portalu televizije Russia Today.
Vse bolj jasno je, da je Nato lani Libijo bombardiral zaradi nafte in ne zaradi "demokracije". In kljub temu, da sta imeli Francija in Italija veliko vlogo pri napadih na sile Moamerja Gadafija, bosta morali njeni naftni družbi Total in ENI v vrsti počakati, da se najprej napojijo ameriške in britanske družbe, kot so ExxonMobil, Chevron, Texaco, BP in Shell.
Zato ni presenečenje, če v Wall Street Journalu preberemo, da je ameriška Komisija za vrednostne papirje (SEC) skupaj z novimi libijskimi oblastmi sprožila preiskavo zoper italijanski ENI in francoski Total zaradi "finančnih nepravilnosti" zaradi dvomljivih poslov med 42-letno Gadafijevo vladavino. "Kdo bi si mislil kaj takega? Italijanska naftna družba vpletena v podkupovanja. Korupcija na najvišjih ešelonih francoske naftne industrije?" Pa to je nezaslišano. ZDA in Velika Britanija ne bi nikoli storile kaj takega. Kar vprašajte naftne družbe Enron, Haliburton, BP ...
Jasno je, da bodo velike naftne družbe zdaj presojali glede tega, kako blizu oziroma kako oddaljene so bile od Gadafija in koliko so njihove države prispevale k lanski vojni. Morda tudi, koliko in kako daleč so segali njihovi dobički. Zdi se, da je treba zdaj dokončati takšne sezname.
Velja spomniti, da so lani na višku libijske vojne uporniki med njihovim bojem za svobodo ustanovili nacionalno naftno družbo. Kot je 22. marca lani poročal Bloomberg, je Nacionalni prehodni svet objavil sporočilo, s katerim je naznanil, da so se 19. marca dogovorili o ustanovitvi Libijske naftne družbe, ki naj bi bila nadzorna oblast nad proizvodnjo nafte v državi. Začasno je imela sedež v Bengaziju, imenovan pa je bil tudi njen začasni direktor.
In ker vedno nafta in denar plešeta skupaj, je prišlo tudi poročilo, da je prehodni nacionalni svet oblikoval tudi centralno banko s sedežem v Bengaziju, ki je postala monetarna avtoriteta, kompetentna za denarna vprašanja v Libiji. In imenovan je bil tudi njen direktor.
Kot Romeo in Julija, Tristan in Izolda ali Abelard in Eloiza sta nafta in denar verjetno najbolj prepoznaven in pragmatičen par z Zahoda. Njuna ljubezenska zveza je močna že več desetletij.
Posel z nafto je vpliven po vsem svetu. Naftne družbe lahko zlomijo vlade in celotne države. Podržavljenje tujih naftnih družb, kot je to storil Iran v začetku 50. let prejšnjega stoletja, lahko povzroči popolno mobilizacijo vohunskih služb, kot sta Cia in MI6, za strmoglavljenje demokratično izvoljenih vlad in njihovo zamenjavo z "bolj primernimi voditelji".
Trgovanje z nafto v kateri koli drugi valuti kot dolarju, kot je to storil Sadam Husein novembra 2002, vas lahko stane napada že čez nekaj mesecev. Tudi ko je šibka Argentina s prstom pokazala na nelegalne britanske naftne eskapade na Falklandskem otočju, se je to končalo z napotitvijo superrušilcev in jedrskih podmornic na območje.
Libija je na 9. mestu po proizvodnji nafte in ima največje naftne rezerve v Afriki. Gadafi je nameraval predstaviti novo valuto za libijsko in regionalno nafto: zlati dinar, ki bi imel v nasprotju z dolarjem stvarno vrednost. Gadafijeva centralna banka je bila popolnoma neodvisna od globalnega finančnega oderuško naravnanega sistema. Gadafi je naftne zaslužke uporabil za svoje ljudi in ne za ameriške, britanske, evropske in izraelske vojaške podvige na Bližnjem vzhodu in širše.
In ko je Perzijski zaliv postal tako vroča točka, kot je danes, je globalni naftni kartel skupaj z mega bančniki, ki po svetu bilijone menjajo za bilijone petrodolarjev, moral poskrbeti, da bodo njihove spoštljive vlade uporabile vojsko pri njihovem iskanju novih virov.
Vse več je pozornosti za naftna polja, ki ležijo na "prijaznih in nežnih" delih sveta, kot so Falklandski otoki, brazilska obala in Libija, ki leži kot madež na sredini tega lahko napadljivega našega krvavega Sredozemskega morja na severu afriške obale.
Lansko uničenje Libije je odraz tega kompleksnega zakulisnega načrtovanja vseh teh naftnih, finančnih, vojaških, medijskih in političnih igralcev. To je na nek način prava novica, ki redko, če že kdaj, pride na naslovnice samo zato, ker je prava novica!
Še pred javno usmrtitvijo Moamerja Gadafija s strani zastopnikov zahodnih sil znotraj Libije – plačancev, kriminalcev, razbojnikov in agentov Cie, MI6 in Mossada – "Borcev za svobodo", kot so jih znova in znova imenovali zahodni mediji in poročali, kako je kar čez noč Gadafi postal slab ter kako revni so Libijci, ki hrepenijo za "demokracijo". In kako herojski so libijski "Borci za svobodo", ki se borijo za "osvoboditev" Libije in vsilitev clintonovske "demokracije" in "človekovih pravic". V resnici so ti "borci za svobodo", zdaj ko je Libija končno "svobodna", zgrešili pristajalno stezo. Vzhodno Cirenajko prosijo, da se odcepi.
Je bila državljanska vojna del načrta zahodnih sil? Potem ko je bila lani sprejeta resolucija ZN 1973, ki je dovolila Natu letalske napade za uničenje države in vsiljenje najbolj nasilnih sprememb režima, ki smo jih lahko videli v zadnjih časih, so s strani Nata podprti razbojniki državo pahnili v kaos.
Kot so Libijske poslovne novice zapisale v torek, se je pretekli teden v Bengaziju zbralo 3.000 ljudi, ki so razglasili, da je Barca (Ciranija) avtonomna pokrajina znotraj zvezne države. Barca je sicer središče libijske naftne industrije, ki proizvede dve tretjini državne nafte in ima tri četrtine rezerv. Gre za eno od treh zgodovinskih pokrajin, na katere je razdeljena država. In če ima Barca največ nafte, v drugih dveh pokrajinah živita dve tretjini libijske populacije. Zato je zdaj vprašanje, kako bodo bogati dobički bogatih naftnih rezerv "demokratično" razdeljeni med ljudi.
KOMENTARJI (183)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.