'Ležal sem med tisoči trupel in čakal, da me ustrelijo'

Skoraj 16 let po pokolu v Srebrenici se je preživeli vrnil na polje, kjer je umrlo 8000 muslimanskih moških in dečkov. Mevludin Orić je eden izmed peščice bosanskih muslimanskih mož, ki so preživeli pokol v Srebrenici. Več ur je ležal med trupli prijateljev in sorodnikov ter čakal na strel, ki ga bo pokončal. Včeraj se je vrnil na kraj pokola, območje, ki je zdaj bolj ali manj poraščeno z gozdovi, in se spomnil mrtvih.

Orić je s seboj pripeljal svojo 17-letno hčerko Merimo, saj je želel, da ve, kaj se je dogajalo na območju. Orić želi, da bi vsi vedeli, kaj se je zgodilo, prav tako želi pričati proti Mladiću na sodišču v Haagu.

Preden je obiskal mesto pokola, je Orić hčerko peljal v srednjo šolo, kjer je bil skupaj s stotinami drugih bosanskih muslimanov talec srbskih sil. Tam so jih zadrževali tik pred pokolom. Orić je bil star 25 let, ko so srbske sile julija 1995 pod poveljstvom Mladića vkorakale v Srebrenico. Orića in njegovega bratranca so zajeli, ko sta poskušala zbežati skozi gozd, ki so ga nadzirali Srbi. Odpeljali so ju v bližnjo srednjo šolo, kjer je Orić, kot pravi, videl Mladića, ki je govoril z vojaki. Ko je general odšel, so prišli tovornjaki in jih odpeljali. Orić je povedal, da so jim rekli, da bodo del zaporniške menjave, vendar jim niso verjeli, saj so slišali streljanje. ''Odpeljali so nas v smrt, na polje, oddaljeno okoli 200 metrov od tu. To je kamp, kamor so nas odpeljali na eksekucijo,'' je povedal in dodal, da sta se z bratrancem držala za roke, ko so bosanski Srbi začeli streljati. Bratranca je zadela krogla in potegnilo ju je na tla, bratrančevo truplo pa je padlo na Orića.

V nekem trenutku je Orić videl srbskega vojaka, ki je hodil proti njemu. Vojak se je ustavil in ustrelil moškega v glavo, nato pa nadaljeval proti Oriću. Čeprav so ga grizle mravlje, se ni upal premakniti. Med tisoči trupel je Orić ležal devet ur, okoli polnoči pa se je streljanje končalo. Štirje moški, med njimi Orić, so se še nekaj časa delali mrtve, saj so vojaki stražili trupla in ubili vsakega, ki je pokazal znake življenja. Čez čas je Oriću le uspelo premakniti bratrančevo truplo s sebe in vstati.

Boleči spomini so ob vrnitvi na kraj dogodka spet privreli na dan. ''Prvič sem spet tukaj in težko je. Ne morem jokati, vendar čutim cmok v grlu, saj vem, kaj se je tu zgodilo. Tukajšnja zemlja je prepojena s krvjo,'' je povedal.

Trupla žrtev so odvrgli v množična grobišča na območju, vendar so jih potem, da bi prikrili dokaze zločina, bosanski Srbi premaknili v številna manjša množična grobišča, pri čemer so uporabljali buldožerje. Posmrtne ostanke številnih žrtev so tako našli v različnih množičnih grobiščih. Trupla Orićevega bratranca še niso našli.

Orić je pobegnil z zidarjem Huremom Suljićem, bosanskim muslimanom, ki je imel poškodovano nogo. Med begom sta videla tudi druge, še žive moške, katerih strelne rane pa so bile prehude, da bi imeli možnost preživeti. Orić je mrtvemu moškemu vzel jakno in jo dal Suljiću, ki je zmrzoval. Stopala sta preko trupel in odšla v gozd. Pot je bila težka, saj je imel Suljić poškodovano nogo. Orić je povedal, da je starejšega možakarja nekaj časa nosil tudi na ramenih. Štiri dni pozneje sta prečkala minsko polje in srečala bosanske vojake in šele takrat sta vedela, da je njunega fizičnega trpljenja konec, vendar bo psihično trpljenje z njima ostalo do konca njunega življenja.