Jutri bo minilo natančno leto, odkar je zaprisegel kot 45. predsednik ZDA. S tem pa tudi eno leto, odkar ne mine dan, da Donald Trump ne bi poskrbel, da se govori o njem, njegovih odločitvah, njegovih sodelavcih ali bližnjih ...
V času kampanje je ljudem obljubil, da bo prišel v Washington, da "izsuši močvirje" oziroma popolnoma spremeni vse, kar je ocenil kot leta napačne ameriške politike. A Trumpov pristop k predsednikovanju, po zaslugi katerega je v enem samem letu storil kopico stvari, na katere 44 njegovih predhodnikov ni nikoli niti pomislilo, je poskrbel, da so bolj kot njegove konkretne politične odločitve, javnost razgrevale njegove izjave.
Politična korektnost proti pristopu "brez dlake na jeziku"
Donald Trump, ki je samega sebe označil za človeka izven klasičnega ameriškega političnega establišmenta, namreč ni mož politične korektnosti. Ta pristop k izražanju mu je popolnoma tuj, namesto tega komunicira brez dlake na jeziku, kar je v primeru politikov redko videno, v času, ko so besede pod ostrim mikroskopom javnosti, ki jih gleda skozi lečo vprašanja, koga diskriminirajo, prizadenejo ali užalijo, pa skoraj nepredstavljivo.
A Trumpu je v enem letu uspelo nadaljevati srdit boj z mediji, ki po njegovem širijo lažne novice. V ZDA je nastala ostra medijska polarizacija, ko gre za predsednika države. Medtem ko del medijev v vrsti čaka na njegove morebitne napake in vsak njegov korak interpretira precej bolj ostro kot so to počeli v primeru njegovega priljubljenega predhodnika Baracka Obame, ga je drugi, sicer precej manjši in desni politiki naklonjeni del medijskega prostora vzel za svojega.
V enem letu je bilo Trumpovemu besednjaku očitano skoraj vse – od ksenofobije, šovinizma do rasizma. Številni se še vedno sprašujejo, kakšen je njegov dejanski odnos z Rusijo, kako daleč lahko gre njegovo nasprotvanje migrantom, pa tudi, kako (ne)primerni so (besedni) spori na mednarodni ravni.
In medtem ko velik del javnosti zmajuje z glavo ob izjavah ostrojezičnega predsednika, ki očitno vstaja hitro, jutro pa izkoristi za zapise na Twitterju, ki ljudje jezijo ali zabavajo že ob jutranji kavi, je sam javnosti sporočil, da ni neumen, nesposoben ali neuravnovešen, kot mu očitajo kritiki, ampak "zelo stabilen genij".
"Nihče ne trdi, da je Trump predsednik kot si ga tradicionalno predstavljamo," je te dni medijem priznal celo vodja teksaškega dela republikanske stranke James Dickey. Je pa imel Trump po njegovem dobro prvo leto. "Od zmanjševanja regulacije do davčne reforme … Njegova igra deluje, ni pa tradicionalna."
A kar koli je Trump počel na gospodarskem področju, v prvem letu njegovega mandata je bila v ospredju nedvomno njegova retorika. Še posebej tista, ki je uperjena proti priseljencem, še posebej tistim z muslimanskimi koreninami. Odločitev, da omeji potovanja za državljane nekaterih muslimanskih držav, je razburjala ne le domači, ampak mednarodni politični parket. Ko se ji je zvezni sodnik uprl, ga je Trump ozmerjal in obtožil, da bo kriv za terorirstične napade na ameriških tleh.
Je pa Trump v prvem letu spisal tudi zanimivo lekcijo o vztrajnosti. Čeprav je na začetku kazalo, da bo na vsakem vogalu trčil ob ovire sistema, ki bodo ustavile njegovo željo po korenitih spremembah, ki po mnenju njegovih kritikov ogrožajo temeljne svoboščine in marsikaj tistega, kar pooseblja ZDA, je vztrajal. V letu dni se ni spremenil - niso se spremenila ne njegova stališča, ne njegov pristop. Popravljal in podpisoval predloge ter na koncu z marsikaterim tudi uspel. Pa čeprav za razliko od predhodnikov, po izvolitvi z volivci ni imel klasičnih "medenih tednov", obdobja visoke priljubljenosti in relativnega medijskega miru, ampak je mandat že začel z nizkim izkupičkom na lestvici priljubljenosti in sredi viharnega razmerja z mediji.
Sledilo je obdobje menjav v ekipi, impulzivnih političnih predlogov in sporov z zavezniki. "Šel je proti številnim normam, ki so jih predsedniki doslej spoštovali," v svoji oceni prvega leta mandata Donalda Trumpa pravi analitik in profesor na univerzi George Mason, James Pfiffner.
Teptanje vsega, kar je v ameriški politiki doslej veljalo za sprejmljivo, pa pravzaprav ne bi smelo presenetiti nikogar. Trump delo predsednika opravlja tako kot je vodil svojo predsedniško kampanjo – impulzivno, brez opravičevanja komur koli, z majhno ekipo (družinskih) zaveznikov, s prepričanjem, da dela prav. In to mu je prineslo zmago na predsedniških volitvah, ki so zaradi protikandidatke Hillary Clinton, ki se je na vlogo predsenice pripravljala leta, veljale za že vnaprej izgubljene.
Celo številni mediji niso skrivali, da so morali na volilni dan na hitro popravljati že pripravljene medijske zapise. Vera v zmago Clintonove je bila pač tako velika, da je le malo kdo sploh upošteval možnost, da bi lahko zmagal Trump. "Ko je zmagal na Floridi, je postalo jasno, da imamo problem," se usodne noči v dokumentarcu Trumpova pot v Belo hišo spominja John Podesta iz tabora Clintonove.
Trump in ženske
Če je bila Clintonova videna kot oseba, ki bi dala glas manjšinam in ženskam, je Trump nagovoril in še vedno nagovarja "belo Ameriko", ki čuti, da postaja zapostavljen del družbe. Še posebej naklonjeni so mu beli moški, medtem ko imajo ženske s Trumpom precej konflikten odnos.
Če je Trump zaznamoval politično leto 2017, je z družbenega vidika leto 2017 v ZDA zaznamovala kampanja #metoo, potem ko se je izkazalo, da je tovarna sanj Hollywood pravzaprav tudi kraj, kjer nekaj vplivnih posameznikov meni, da si lahko privoščijo kar koli – tudi spolno nasilje.
Če so po Trumpovi izvolitvi ženske korakale po ulicah v rožnatih klobukih, ker je še v času kampanje pred volitvami prišla na dan njegova zloglasna izjava, da lahko "ženske grabi za p***", v povorki pa je bilo kar nekaj zvezdnic, ki so takrat še molčale o nočni mori v Hollywoodu, se zdaj ta protest razširja. Ženske, ki ob novih in novih škandalih o spolnem nasilju in spolnem nadlegovanju zahtevajo več zaščite in enakopravnosti, pa menijo, da Trump enostavno ni sogovornik za težave žensk. Še vedno ga vidijo kot sovražnika, še posebej potem ko je tudi s svojimi odločitvami o financiranju določenih programov nakazal, da ni naklonjen splavu ali kampanjam za pravice istospolno usmerjenih.
"To je najslabša administracija, ki smo jo kdaj videli, ko gre za pravice žensk in družin," je prepričana Kaylie Hanson Long iz skupine za pravico do splava - Naral Pro-Choice America. Njena skupina Trumpa obtožuje napada na svobodo do izbire, ki je, kot opozarja, celo v nasprotju z mnenjem večine, ki meni, da mora splav ostati pravica žensk.
Trump sicer ni napovedal, da bo to zakonodajo spremenil, je pa nekoliko omejil nakazovanje sredstev skupinam za pravico do izbire, zagrenil življenje klinikam za splave in prepovedal financiranje globalnih programov ameriških organizacij, ki so po svetu promovirali pravico do izbire. Odpustil je tudi člane odbora za boj proti virusu HIV. Eden od razlogov naj bi bil, da so k problem pristopali v nasprotju z njegovimi pogledi.
Kadrovska agencija Trump
Kljub nezadovoljstvu odpuščenih, nevladnih organizacij in celo strokovnih krogov, ima predsednik seveda vso pravico, da na nekaj ključnih položajev pripelje ljudi, ki sledijo njegovi viziji. Trump v tem smislu ni storil nič novega, kadrovske menjave so se dogajale tudi, ko je na primer vajeti države od Georgea Busha mlajšega prevzel Barack Obama. Vendar je bil pristop Obame bolj sprejemljiv. Prvič zato, ker nevladnim organizacijam, ki so sicer pogosto financirane kar iz državnega proračuna, ni krčil financiranja, ni napadal njihovih aktivistov in ni želel uvajati politik, ki nasprotujejo njihovemu delu, drugič, ker je razkorak med vrednotami Trumpa in nevladnih organizacij, ki zagovarjajo pravice ljudi, ki so v družbi manj slišani, enostavno – prevelik, tretjič pa zato, ker so se aktivisti nevladnih organizacij odločili, da izkoristijo vse možnosti, ki bi jim omogočile, da se znebijo Trumpa – od aktivističnih akcij do medijskih napadov, on pa jasno izraža, da jih ne mara - dialog je v takšnem ozračju nemogoč.
Sicer pa ima Trump kadrovskih težav dovolj že kar v Beli hiši. Njegovo osebje si kar podaja kljuko. Med bolj znanimi imeni, ki so se poslovila, so Reince Priebus, Sean Spicer in Michael Flynn. Zavezništvo z nekdanjim svetovalcem Stevom Banonnom je razpadlo.
Trump osebje menjava tako hitro, da se marsikdo kar nevno sprašuje, kakšne spremembe bo prinesel nov dan. Čeprav mnogi menijo, da to kaže na njegovo slabo vodenje Bele hiše, slabo kadrovsko politiko in dejstvo, da enostavno ni ljudi, ki bi želeli delati zanj, drugi menijo, da je Trump "le" naporen šef, ki zahteva rezultate. Prav tako pa naj kadrovske spremembe dejansko ne bi veliko vplivale na delo administracije. Najožja Trumpova ekipa je namreč jasna – njegova družina. Država je za Trumpa namreč družinsko podjetje. Kritike, da gre za nepotizem, ga ne motijo.
Tviter politika
Nepotizem je pač le še ena v vrsti od stvari, ki jih Trump razume nekoliko po svoje. In na koncu izkoristi v svoj prid. Podobno kot družbena omrežja. Twitter, še v času kampanje poln kritičnih objav na njegov račun, je spremenil v svojo platformo. Jezni, pikri, šaljivi in drugi komentatorji so seveda še vedno tam in skoraj nikoli ne razočarajo, ko je treba poskrbeti za ostre komentarje. A igro vodi Trump.
Na drugi dan novega leta mu je uspelo objaviti kar 16 tvitov. V svojem slogu. Kritiziral je Pakistan, zagrozil, da bodo ZDA ukinile pomoč Palestini, zatrdil, da ima osebne zasluge, da je leto 2017 minilo brez žrtev v civilnem letalskem prometu, napadel je medije in Kim Jong Una "izobrazil" o velikosti svojega jedrskega gumba.
Od domače do mednarodne politike, od obračunavanja s političnimi nasprotniki in mediji, do osebnih pogledov. - Donald Trump se je odločil, da medije bolj ali manj zaobide in s svojim ljudstvom in svetom komunicira neposredno preko Twitterja. Še eden od pokazateljev, da je njegov pogled na predsednikovanje "drugačen".
Prisotnost na družbenih omrežjih je za politike skoraj nujna. A nihče ne tvita s takšno zavzetostjo kot Trump in večina ima za to delo najete svetovalce, ki so pozorni na uporabljen besednjak. Teh filtrov pri Trumpu ni.
Njegov podpornik Anthony Scaramucci je za WSJ dejal, da takšen pristop nakazuje učinkovito predsednikovanje, ki spreminja paradigmo, ki je veljala 70 let – da je potrebno globalni red graditi na gospodarskih sporazumih, ustvarjati ekonomsko soodvisnost in vzdrževati relativno zadovoljstvo srednjega razreda, če želimo ohranjati svetovni mir: "Trump želi vse to ohraniti, a spremeniti, da bo bolj pravično do ZDA."
Kako učinkovit ta pristop je, pa še ni mogoče zares oceniti, menijo analitiki. Prvi tiskovni predstavnik v Beli hiši v Trumpovi administraciji Sean Spicer meni, da zelo. Dvomi pa, da bodo Trumpovemu pristopu sledili tisti, ki bodo prišli za njim. "Razlika med Trumpom in vsemi ostalimi je v ravni avtentičnosti." Trump naj ne bi imel nobenih težav s tem, da je 24 ur na dan enostavno on – brez mask in predstav za javnost.
Vsi užaljeni
A kot je najbrž jasno prav vsem odraslim – izustiti vse, kar vam pade na misel, pač ni dobra ideja. Še posebej, če ste ameriški predsednik, napačno izbrane besede pa lahko zanetijo celo vojno.
Trump s tem nima težav. Seznam držav in posameznikov, ki jih je uspel užaliti ali razjeziti, je tako dolg, da bi človek mislil, da je na položaju precej dlje kot eno leto.
Neslavni veliki met v številu ljudi, ki jih je mogoče užaliti v enem samem stavku, je prišel pred kratkim, ko je afriške države in Haiti označil za "usrane luknje" od koder prihajajo migrant. In se vprašal, zakaj migrant raje ne pridejo iz držav kot je na primer Norveška.
"Nagovorjene države" in aktivisti so bili na nogah. Izjava je za ameriškega predsednika pač neprimerna. A vprašljiv je bil tudi odziv, ki se je ukvarjal z izrazoslovjem "moža brez filtrov" – veliko bolj kot z dejstvom, da te države dejansko imajo težave, ki potrebujejo rešitve.
Dolgo pred afriškimi državami je Trump užali Avstralijo, ko naj bi med telefonskim pogovorom o migrantih avstralskemu premierju kar odločil slušalko. Kitajsko je obtožil, da ZDA krade bogastvo in igra igro s Severno Korejo. "Naši neumni voditelji so jim dovolili, da na leto na naš račun zaslužijo milijarde," je zapisal na Twitterju. Francozom je po terorističnih napadih sporočil, da je del njihove težave, da francoska prestolnica nima identitete: "Pariz ni več Pariz."
Precej leden je njegov odnos z nemško kanclerko Angelo Merkel. Zameri ji migrantom naklonjeno politiko. Že leta 2015 jo je obtožil, da uničuje Nemčijo.
Iran je obtožil, da se "igra z ognjem". Srž spora je jedrski sporazum, za katerega Trump meni, da je tej državi preveč naklonjen. V Iranu mu niso ostali dolžni in so ga označili za "zelenega v politiki".
Med prvimi državami, ki so se znašle na njegovem seznamu tarč, je bila Mehika: "Pošiljajo nam ljudi, droge, kriminal. So posiljevalci. Domnevam sicer, da so nekateri tudi dobri ljudje." Razburjenje v Mehiki je bilo veliko, Trump pa se še ni odpovedal ideji o visokem in trdnem zidu med državama.
Besedna vojna med Trumpom in Severno Korejo svet najbrž prav toliko kot skrbi – tudi zabava. Od izjav o "raketnem možu", s katero je Trump opisal severnokorejskega voditelja Kim Jong Una pa do velikosti jedrskega gumba – besedni spopad med državama je v polnem teku.
A če bi še razumeli spore s starimi sovražniki ZDA, je Trump dokazal, da ga ne motijo niti prepiri z zavezniki. Niti z Veliko Britanijo, kjer je bila jeza nato tako velika, da so ljudje zahtevali, da se prepove njegov obisk Londona. Trump je namreč med drugim ocenil, da mesto dela premalo, da bi se izognilo teroristični grožnji. Londonskega župana Sadiqa Khana pa je obtožil, da teroristične grožnje ne jemlje dovolj resno.
Najprej Amerika
Medtem ko Trump mednarodnega prizorišča ni pustil hladnega, je bilo dovolj razburjenja celo leto tudi v ZDA. Nekaj obljub je izpolnil, nekaj ne.
Obljubil je zid na meji z Mehiko, ki ga (še) ni. Zapleta se predvsem pri vprašanju, kdo ga bo plačal.
Obljubil je, da bo ukinil zdravstveni program Obamacare. Na tem področju je prišlo do uvedbe nekaterih sprememb. Dejstvo sicer ostaja, da za številne Američane zdravstveno zavarovanje ostaja nedosegljivo.
Obljubil je prepoved potovanj iz "rizičnih držav". Kontroverzna poteza je razjezila mednarodno skupnost. Na koncu je vrhovno sodišče potrdilo del Trumpove zahteve.
Obljubil je deportacijo nezakonitih migrantov. Čeprav so mu pripisali že prve deportacije, ki so se dogajale takoj po inavguraciji, se je kasneje izkazalo, da je bilo to še delo Obamove administracije. Je pa kmalu po nastopu na funkcijo podpisal odlok o deportacijah. Nevladne organizacije so bile v zraku, a Trump vztraja, da bo boj proti nezakonitim migracijam nadaljeval. Konec decembra je ministrstvo za domovinsko varnost objavilo podatek, se se je število aretacij migrantov brez dokumentov ob meji občutno znižalo.
Obljubil je konec teroristične skupine ISIS. ZDA so bile na čelu koalicije za boj proti tej teroristični skupini, ki je v zadnjem letu ostala brez večine ozemlja. Britanska premierka Theresa May je decembra dejala, da je ISIS zlomljen, Trump pa, da "je zmaga dosežena".
Obljubil je davčno reform in jo tudi izpeljal. Mnogi to vidijo kot največji dosežek prvega leta predsednikovanja.
Obljubil je, da bo tekom predsednikovanja poskrbel za 25 milijonov delovnih mest. Od februarja do decembra lani je bilo v ZDA ustvarjenih 1,6 milijona delovnih mest. Ali je za to "kriv" Trump ali ne, je stvar debate. ZDA rast števila delovnih mest beležijo že šest let.
Obljubil je, da bo "izničil iranski jedrski sporazum". Trump je retoriko proti tej državi sicer občutno zaostril, ni pa še prekinil sporazuma.
Obljubil je tudi, da se bodo nehala plačila za "nepomembni NATO". Vmes si je premislil in zavezništva ne vidi več kot nepomembno ustanovo. Še vedno sicer meni, da razporeditev finančnega bremena ni poštena, ni pa ukinil ameriških plačil.
Obljubil je konec trgovinskih sporazumov TPP in NAFTA. Umik iz TPP je podpisal že prvi dan.
Obljubil je popravilo zastarele infrastrukture. Pričakovati je, da ga bo ob rednih škandalih to zaposlovalo letos.
Številke (ni)so na njegovi strani
Čeprav torej njegov seznam izpeljanih obljub ni povsem prazen, ima Trump velike težave z javno podporo, ki je zgodovinsko nizka za ameriškega predsednika po prvem letu mandata. In to kljub gospodarskim kazalcem. Anketa za NBC namreč kaže, da čeprav Američani menijo, da z gospodarskega vidika ne dela slabo, 67 odstotkov pa jih meni, da je ekonomija v dobri kondiciji, le 22-odstotkov Američanov pravi, da sadove njegovega dela občutijo v žepu. Predvsem so nezadovoljni delavci latinsko-ameriškega porekla.
Trump je mandate začel s 40-odstotno javnomnenjsko podporo. Ko je odredil letalske napade na Sirijo, se je ta povzpela na 43 odstotkov, najnižja je bila septembra – 35 odstotna. Še posebej nepriljubljen je med ženskami in manjšinami.
Leto eksplozivnih medijskih zapisov doseže višek s knjigo Ogenj in bes
Precej k njegovi nepriljubljenosti pripomorejo medijski zapisi in nenaklonjene debate na družbenih omrežjih. Olje na ogenj pa je prilila knjiga Michaela Wolffa Ogenj in bes, ki jo nasprotniki vidijo kot biblijo, podporniki in sam Trump pa kot navadno fikcijo avtorja sumljivega slovesa.
Wolff je Trumpa opisal kot egocentrika, čudaka, nezvestega moža, nesposobnega voditelja. Da je Trump knjigo označil za fikcijo, zato ni presenetljivo. Wolffa pa je tudi opomnil na nekaj dosežkov v svojem življenju. "Hodil sem na najboljšo fakulteto. Bil sem odličen učenec. Potem sem zaslužil milijarde in milijarde dolarjev. Postal sem eden največjih poslovnežev. Šel sem na televizijo, kjer sem bil 10 let izjemno uspešen, kot ste verjetno slišali. Kandidiral sem za predsednika enkrat in zmagal. Knjigo ocenjujem za fikcijo. Avtorja ne poznam, nikoli nisem delal intervjuja z njim, nikoli ni bil v ovalni pisarni," pravi Trump.
Medtem ko so pikantno začinjeno knjigo takoj pograbili mediji, predvsem Trumpovi nasprotniki na družbenih omrežjih pa trdijo, da je delo "ultimativni dokaz", da je Trump psihično nestabilen in neprimeren predsednik, ki ga je treba zamenjati, pa se je pojavilo tudi nekaj takšnih, ki se sprašujejo, kdo je pravzaprav Wolff, da bi mu bilo treba verjeti na besedo, da je vse, o čemer piše, tudi res.
V profilu za The New Republic, ki je sicer nastal že leta 2004, Michelle Cottle piše, da je Wolff znan predvsem po tem, da je "pripravljen reči obsolutno karkoli o čemerkoli". Kot povzema Independent, mu je tudi očitala, da njegovo pisanje "pogosteje kot na dejstvih, temelji na njegovi domišljiji in interpretaciji, predvsem pa na absorbiranju atmosfere in govoric na družabnih dogodkih."
Kako kredibilna je torej knjiga, ki precej obračuna tudi s Trumpovo družino? Da ni mišljeno, da jo jemljemo "kot dejstvo", pravi že Wolffova predstavitev, ki jo povzema NBC. "Veliko zgodb v knjigi si nasprotuje. Ta nasprotja so ključni del knjige. Včasih sem akterjem pustil, da predstavijo svojo plat, odločijo pa se naj bralci. Spet v drugih primerih sem se na podlagi verodostojnih virov odločil za verzijo, za katero menim, da je resnična." Wolffova knjiga je tako zabavno, eksplozivno, sočno, rumeno branje, ni pa "absolutna resnica".
Ali drži, da je Melania na noč volitev jokala ali pa da se Ivanka norčuje iz očetove frizure, torej ne bo nikoli povsem jasno. Je pa jasno, da si bo po zaslugi knjige zelo opomogel Wolffov bančni račun.
Norec ali genij?
Je pa knjiga znova poskrbela za ugibanja o Trumpovem duševnem zdravju. Govorice, da hodi po robu razuma, ga spremljajo že vse od začetka kampanje. Medtem ko nekateri menijo, da zgolj zato, ker je nasprotnikom zmanjkalo kakšnih tehtnih argumentov, da ponižajo predsednika, ki ga želijo, a ne morejo odstaviti, se je oglasilo tudi nekaj psihiatrov, ki so menili, da se vede nenavadno in morda trpi za zgodnjimi simptomi demence. A sledilo jim je tudi nekaj strokovnjakov, ki so opozorili – diagnosticiranje brez, da bi pacienta videli v živo in ga pregledali, je neodgovorno in šarlatansko.
Zdavstveni pregled, katerega rezultati so bili razkriti pred dnevi, naj bi to ovrgel. Tako uradni zdravnik. A dvomljivci mu ne verjamejo niti tega, da je Trumpa pravilno stehtal.
Prva dama iz ozadja
Če se javnost veliko ukvarja s Trumpom, on pa predvsem preko Twitterja v tej debate izdatno sodeluje, je povsem druga zgodba ameriška prva dama slovenskih korenin Melania Trump.
Ta naj bi – če gre verjeti Wolffovi kontroverzni knjigi – ob Trumpovi izvolitvi jokala. Pa ne od sreče. Njun zakon – če gre verjeti ameriškim medijem – naj bi bil polomija, Trump naj bi ženo zanemarjal, varal, z njo ravnal kot z otrokom.
Ugibanja so šla tako daleč, da je celo nekaj znanih obrazov Melanio pozvalo, naj že vendar javno spregovori o svojem zakonu. A prva dama trmasto molči.
Vseeno si je prva v tujini rojena prva dama v več kot 200 letih ameriške zgodovine, med ljudstvom navrala nemalo simpatij. Čeprav ostaja enigma, je postala modna ikona, v Beli hiši gosti otroke, presenetila je, ko je Belo hišo za božič odela v belino in vrnila nekaj krščanskega duha.
Vseeno profesorica Katherine Jellison z univerze v Ohiu meni, da ima Melania še veliko manevrskega prostora, če bi se želela prikupiti ljudem: "Mislim, da imajo Američani občutek, da jo ne poznajo."
Čeprav ji očitajo, da premalo javno nastopa – za razliko od predhodnice Michelle Obama, ki je pogosto dajala vtis, da je "drugi predsednik", je številnim je postala zgled kot skrbna mama, ki večino svojega časa namenja sinu Barronu.
Se pa Melania v javnosti pojavlja več kot so dvomljivci sprva pričakovali. Mnogi so namreč menili, da bo ostala kar v New Yorku, vlogo prve dame pa bo prevzela Trumpova hči Ivanka.
Decembra je Gallup nameril, da Melania Trump beleži 54-odstotno podporo, 17-odstotkov višjo kot janurja, s tem pa je precej bolj priljubljena od moža.
Melania se je za razliko od moža pač v enem letu tudi zapletla v precej manj škandalov. Nad Trumpom in njegovo administracijo tako še vedno visijo ugibanja o ruskem vpletanju v volitve.
Vsi o Trumpu – a Trump pravzaprav ni središče zgodbe
Leto 2017, prvo leto Trumpove administracije, je bilo leto Trumpa. Ali razburjenja okoli njega. Leto kasneje ni malo analitikov, ki ocenjujejo, da ne ameriška, ne svetovna politika še nista "preboleli" njegove zmage. Ali natančno analizirali vzrokov, ki so naplavili Trumpa.
Prvi znak tega je bila knjiga, ki jo je o neupešni poti na položaj ameriške predsednica spisala Hillary Clinton. Delo v veliki meri izraža poskus iskanja zunanjih vzrokov za poraz in odsotnost resne notranje analize demokratske stranke.
Mnogi so bili že po volitvah prepričani, da Trump ni zmagal toliko zaradi svoje "šarmantne osebnosti" kot zaradi tega, ker so republikanskemu predsedniku pot uspešno tlakovali kar demokrati, ki so se v zadnjih leti osredotočili na reševanje težav marginaliziranih skupin in pozabili na nekaj drugih pomembnih političnih, ekonomskih in družbenih vprašanj.
Ker leto kasneje ta analiza še ni bila opravljena, demokrati zdaj računajo, da Trump za njih opravlja podobno delo in bodo na volitvah zdaj po zaslugi njegovega (ne)dela slavili oni.
A četudi se bo to zgodilo, bo šlo za izjemno pirovo zmago, ki kaže na odsotnost vizije in sposobnosti samorefleksije, ki sicer ni značilna le za ameriško politiko.
Trumpu je uspelo polarizirati državo. V zadnji raziskavi Quinnipiaca so ocenili, da 95 odstotkov demokratov meni, da Trump v družbo vnaša razdor. 70 odstotkov republikancev, da jo združuje.
A Trump za razdeljeno družbo ni edini krivec. "Ena redkih stvari, ki jih obžalujem je, da se je razkol med političnima silama še povečal in ne zmanjšal," je v zadnjem nagovoru državljanov dejal že njegov predhodnik Barack Obama.
Kako pa bi se, če obe politični sili po mnenju analitikov že 20 let nista opravili resne analize programa in vizije, ampak se bolj ukvarjata s kratkoročnimi volilnimi zmagami?
Trump je zgolj rezultat takšnega pristopa. Kako bo šlo od tukaj naprej, pa je resno vprašanje za politiko in to ne le ameriško, saj vzpon "nenavadnih likov" na visoke politične funkcije gledamo tudi v Evropi.
Zaenkrat v ZDA vse kaže na težave. Demokrati so se postavili na eno stran tako, da objokujejo svojo usodo, po njihovo nepravično Trumpovo zmago, iščejo krivce v domnevno nerazgledanih volivcih in skušajo z aktivističnimi akcijami spodkopati še zadnji ugled, ki ga Trump ima.
Republikanci, ki so se celo sami poigravali z mislijo, da bi ga odstavili, zdaj upajo, da volilni porazi v času njegovega mandata ne bodo preveč boleči in da bo "potem bolje".
Trump cilja na še en mandat. Nobena ob vodilnih ameriških političnih sil si tega ne želi. A zaenkrat tudi nobena ne dela nič takšnega, kar bi volivcem doma in opazovalcem po svetu, ki jih ameriška politika sicer tudi zadeva, dalo upanje, da bodo naslednje volitve prinesle boljšo vizijo in morda tudi boljše kandidate.
KOMENTARJI (193)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.