Pred enim letom je z radarjev izginilo malezijsko letalo MH370. V prvih urah po izginotju še ni bilo jasno, da se bo letalo v zgodovino vpisalo kot izgubljeno.
Sprva so se pojavljale najrazličnejše informacije, da so letalo našli, da so videli razbitine, pozneje so se teorije, kaj vse in zakaj je šlo narobe, iz dneva v dan množile, strokovnjaki so ugibali, kakšno pot je ubralo letalo, na koncu so se zedinili, da je končalo nekje v Indijskem oceanu ob avstralski obali. Še vedno pa najbolj bega vprašanje, kako lahko v 21. stoletju ob vsej obstoječi tehnologiji letalo Boeing 777-200ER preprosto izgine.
Časovnica (ure so po lokalnem času) izginotja:
0.41, 8. marec (po lokalnem času): Letalo Malaysia Airlines MH370 vzleti z letališča v Kuala Lumpurju (16.41 GMT 7. marca oziroma 17.41 7. marca po našem času), v kitajskem Pekingu bi moralo letalo pristati ob 6.30 po lokalnem času (22.30 GMT).
Družba Malaysia Airlines je sporočila, da so stik z letalom izgubili manj kot uro po vzletu. Z letala niso dobili nobenega klica v sili.
1.07: Letalo je poslalo zadnji t.i. ACARS prenos – gre za digitalni sistem, ki dovoljuje letalskim računalnikom komuniciranje z računalniki na tleh prek radijskih valov ali satelitov. Čez nekaj časa je tudi ta prenos prenehal delovati in pričakovani prenos ob 1.37 se nikoli ni zgodil.
1.19: Zadnji stik med letalom in malezijsko zračno kontrolo. Sprva so iz družbe sporočili, da so bile zadnje besede kopilota Fariqa bin Ab Hamida: ''V redu, lahko noč.'' Pozneje so te navedbe popravili in sporočili, da so bile zadnje besede, ki jih je izrekel ali pilot Zaharie Ahmad Shah, ki je bil nekaj časa glavni osumljenec za izginotje, ali kopilot: ''Lahko noč, malezijski tri sedem nič''.
Nekaj minut po zadnjih besedah so na letalu ugasnili letalski transponder, ki komunicira z radarji. Letalo je v tem času zapustilo malezijski zračni prostor in je vstopilo v vietnamski na Južnokitajskem morju.
1.21: Vietnamske oblasti za civilno letalstvo so sporočile, da letalo ni vzpostavilo predvidenega stika z njihovo letalsko kontrolo.
2.15: Malezijski vojaški radar je ugotovil, da se je letalo ob tej uri nahajalo zahodno od zadnje znane lokacije, in sicer južno od otoka Puket v Malaški ožini. Tudi tajski vojaški radarji so potrdili, da je letalo zavilo zahodno, nato severno nad Andamanskim morjem. Po reviziji podatkov je malezijska vlada spremenila podatke, in sicer, da se je smer spremenila ob 2.22, prav tako je letalo pozicionirala precej bolj desno.
2.28: Sateliti nad Indijskim oceanom so zaznali sedem avtomatskih signalov (pingov - handshakes, enega na uro). Prvega so prestregli ob 2.28 po lokalnem času.
7.24: Družba Malaysia Airlines je objavila, da je letalo pogrešano.
8.11 (0.11 GMT 8. marec): Zadnji polni signal so sateliti prestregli ob 8.11. Na podlagi teh signalov so ugotovili, da je letalo letelo še vsaj sedem ur, nato pa mu je zmanjkalo goriva. Informacije o pingih so v javnost posredovali šele po tednu od izginotja. Predvideli so dva koridorja, kam bi se lahko letalo usmerilo: severni koridor proti Tajski in Kazahstanu ali pa južni med Indonezijo in južnim Indijskim oceanom.
8.19: Pojavili so se tudi dokazi o še enem delnem signalu, ki pa se je za razliko od prejšnjih zgodil med letalom in kopensko postajo. Ta signal naj bi bil poslan, ko je bilo letalo že v fazi katastrofe.
9.15 (1.15 GMT): Ob tem času bi se moral zgoditi naslednji avtomatski stik, a je glas z letala dokončno utihnil. Malezijski preiskovalci so tako prepričani, da je letalo strmoglavilo med 8.11 in 9.15 po lokalnem času, torej, da se je let končal med sedem ur in pol ter osem ur in pol po vzletu. Izključili so možnost severnega koridorja, tako da so zdaj prepričani, da je letalo nekje v južnem Indijskem oceanu.
Sledila obsežna mednarodna iskalna akcija
Načrtovana pot letala je bilo severovzhodno nad Kambodžo in Vietnamom, zato so sprva iskali na Južnokitajskem morjem. A na podlagi satelitskih podatkov so, kot omenjeno, ugotovili, da je letalo nenadoma obrnilo in se usmerilo zahodno od Malezije.
15. marca je malezijski premier Najib Razak dejal, da je nekdo na letalu namerno spremenil smer leta po okoli eni uri po vzletu. Teden dni po izginotju so na podlagi satelitskih podatkov o pingih razširili iskalno akcijo na neverjetnih 7,7 milijona kvadratnih kilometrov - od Kazahstana na severu do neznanih voda v odročnem južnem delu Indijskega oceana.
20. marca je avstralska iskalna ekipa razkrila, da preiskujejo dva dela, ki so jih prek satelitov opazili v južnem Indijskem oceanu. Na območje so poslali izvidniška letala, ki so prinesla informacije o nadaljnjih videnjih. Na območje se je napotila avstralska ladja.
24. marca je malezijski premier oznanil, da so nadaljnje analize satelitskih podatkov brez sence dvoma dokazale, da je letalo strmoglavilo v južnem Indijskem oceanu. To so potrdili na podlagi Inmarsatovih analiz.
28. marca so na podlagi izračunov hitrosti in maksimalnega območja dosega glavno območje iskanja premaknili za okoli 1100 kilometrov severovzhodno, bližje Avstraliji. Nove domnevne razbitine so sicer opazili na drugem območju, a bi lahko sovpadale s podatki, saj bi jih lahko odnesli vodni tokovi. Potrditve, da gre za dele letala, še vedno ni bilo. Se pa je pri iskanju izkazalo, da je v oceanih izjemno veliko smeti.
Med 5. in 8. aprilom so avstralske in kitajske ladje z uporabo podvodnih prisluškovalnih naprav zaznale ultrasonične signale, ki bi lahko pripadali črnim skrinjicam. Signali so bili najboljša sled do zdaj in so jih uporabili za natančnejše definiranje iskanja na morskem dnu, ki so ga opravili s podvodnim robotom Bluefin 21. Preiskovalci so v tem trenutku že počasi izgubljali boj s časom, saj je življenjska doba baterije črnih skrinjic okoli 30 dni.
29. maja so avstralske oblasti, ki so prevzele nadzor nad iskanjem, objavile, da na območju, kjer so slišali signale, niso našle ničesar in tako so območje izključili kot zadnje počivališče letala. Napore so se nato usmerili v vnovično analizo podatkov, mapiranje morskega dna, ki je bil do zdaj prava uganka (nekateri jarki so v tem delu oceana globoki tudi več tisoč metrov), prav tako so v akcijo vključili novo, še bolj specializirano opremo.
Medtem so malezijske oblasti s pomočjo letalskih strokovnjakov skušale dognati, kaj se je dogajalo v zadnjih urah letala in kaj se je zgodilo z 239 ljudmi na krovu. Avstralske oblasti so menile, da je v zadnji fazi ob strmoglavljenju letalo upravljal avtopilot.
26. junija so oblasti povedale, da preiskujejo novo območje, veliko 60.000 kvadratnih kilometrov okoli 1800 kilometrov zahodno od avstralskega Pertha. Akcija se je začela avgusta, najprej so detajlno poslikali morsko dno. Razbitine letala so iskali s posebno opremo za opazovanje morskega dna, s katerim so lahko prečesavali dno meter po meter.
Avgusta je namestnik avstralskega premierja in prometni minister Warren Truss dejal, da je južni del na iskanem območju prioriteta preiskovalcev. Nizozemsko podjetje Furgo Survey, ki so ga avstralske oblasti najele za preiskavo, pa je sporočilo, da bo iskanje potekalo še vsaj 12 mesecev. Že takrat pa je bilo jasno, da bo iskalna akcija ena najdražjih v zgodovini. Avstralija in Malezija sta vanjo skupno vložili 84 milijonov evrov.
29. januarja 2015 so malezijske oblasti izginotje letala tudi uradno razglasile za nesrečo. Objavile so, da je letalo nekje na dnu Indijskega oceana. Vseh 239 potnikov in članov posadke pa so tudi uradno razglasile za mrtve. Nekateri svojci, ki so se oklepali upanja, so zahtevali umik slednje izjave.
1. marca 2015 je namestnik avstralskega premierja Warren Truss dejal, da iskanje letala ne more potekati v nedogled. Iskanje na glavnem območju bi lahko po mnenju strokovnjakov sicer zaključili maja. A ker v letu dni niso našli niti sledu o letalu, se oblasti že pogovarjajo, da bi iskalno akcijo tudi uradno preklicali in končali. Nekaj dni kasneje je podobno povedal tudi avstralski premier Tony Abbott. ''Ne morem obljubiti, da bo iskanje potekalo tako obsežno in intenzivno še naprej, ampak potrudili se bomo in skušali bomo razvozlati to skrivnost in sorodnikom ponuditi nekaj odgovorov.''
KOMENTARJI (30)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.