Let MH370: Če je kriv človek, je kriv pilot, ki edini od ljudi na krovu ni imel načrtov za prihodnost

Preiskovalci so namreč zaključili s preverjanjem ostalih potnikov in članov posadke. Na podlagi preiskave so prepričani, da nihče od njih ni imel motiva, da bi sabotiral let iz Kuala Lumpurja v Peking.

Zaključki preiskovalcev so sicer postavljeni na precej majave temelje, saj ni znano, zakaj in kje je letalo strmoglavilo, najbolj zagreti avtorji teorij zarote pa k temu dodajajo, da pravzaprav ni znano niti – ali je sploh strmoglavilo.

Tudi dokazi proti Shahu so precej dvomljivi in bolj kot na trdne dokaze spominjajo na ugibanja. Preiskovalci namreč menijo, da je dober kandidat za glavnega osumljenca, ker edini od posadke "ni imel jasnih ciljev za prihodnost", potrt naj bi bil zaradi ločitve, podpiral je opozicijskega voditelja, aretiranega zaradi homoseksualnosti in imel v lasti simulator letenja, na katerem je med drugim vadil pristajanje na otočku žepne velikosti.

Shahova družina je ogorčena, številni pa menijo, da je pilot znova na vrhu osumljencev zgolj zato, ker več mesecev po izginotju letala, obsežnem in dragem iskanju ter temeljiti preiskavi, ni niti enega konkretnega odgovora na vprašanja o usodi letala.

Iskanje naj bi se sicer zdaj preselilo okoli 800 kilometrov jugovzhodno od kraja, kjer so ekipe letalo iskale z letali, ladjami in podmornicami. Svojci potnikov, ki ne verjamejo, da bo uradna preiskava prinesla rezultate, pa medtem upajo, da bo denar, ki so ga zbrali, dovolj mamljiv, da se bo kakšen strokovnjak na lastno pest odpravil na lov za pogrešanim boeingom in bodo končno izvedeli, kaj se je zgodilo z njihovimi družinskimi člani.

Medtem ko je po začetni evforiji, več kot 3 mesece po izginotju letala, večina sveta že pozabila na izginulo letalo in zanimanje preusmerila v druge teme, je za svojci več kot 100 dni napornega čakanja na odgovore. Soproga enega od pogrešanih potnikov Zhang Qian je za avstralske medije spregovorila o svoji nočni mori. Zaradi depresije, ki je sledila izginotju letala, je ostala brez službe, stanovanje zapusti le, ko gre v tempelj. 28-letnica pravi, da se v zavetju budističnega templja lahko "pogovarja" s pogrešanim soprogom: "Predstavljam si, da me lahko sliši. Toliko mu imam povedati. Toliko je stvari, za katere želim, da bi jih vedel," pravi in dodaja, da se del nje še vedno oklepa upanja, da se bo nekoč vrnil.

Svojci priznavajo, da za svoj mir potrebujejo le dokaz, da je letalo strmoglavilo. Do takrat – pa čeprav sami pravijo, da se zavedajo, da so njihovi svojci skoraj zagotovo mrtvi, bodo namreč upali in se spraševali, "kaj pa če so vendarle nekje preživeli".

Da so izginotja svojcev, ki ostanejo brez odgovora, najhujša, meni tudi psiholog Lawrence Palinkas: "Če ni fizičnega dokaza smrti, je veliko lažje dlje živeti v zanikanju in nerealnih pričakovanjih. Človek ostane ujet v času, ne more preboleti izgube in iti naprej," pravi. To še posebej velja za kulturo Kitajske, od koder je bila večina pogrešanih potnikov, ki poudarja, da se je treba posloviti od pokojnikovega telesa, ga pokopati in šele nato žalovati.