Lay bo moral pričati pred posebno komisijo, potem ko je minuli teden odklonil zaslišanje. Pričanje so odklonili tudi drugi vodilni Enronovi možje.
Člani kongresa so sporočili, da so zbrali že dovolj dokazov o nelegalnih dejavnostih, ki so povezane s propadom energetskega velikana.
Kenneth Lay, ki je upravi Enrona predsedoval od leta 1996 do minulega tedna, naj bi imel pomembne podatke o finančnih poročilih in pogodbah, ki so koncern pripeljali do bankrota.
Lay bi rad pred pričanjem dobil imuniteto oziroma zagotovilo, da njegovih izjav ne bi mogli uporabiti v preiskavah pravosodnega ministrstva, Zvezne komisije za vrednostne papirje in borzo (SEC) in na sodiščih. Keeneth Lay se je iz nekoč enega najbolj vplivnih gospodarstvenikov, s katerim se je rad družil vsak politik, spremenil v državnega nepridiprava številka ena.
Predsednik senatnega pododobra za zadeve potrošnikov v odboru za trgovino Byron Dorgan je dejal, da imajo zdaj že trdne dokaze, da je pri Enronu in Arthur Andersenu šlo za kriminalna dejanja. Enron je razglasil stečaj 2. decembra lani, potem ko so delnice skokovito padle, ko je podjetje prijavilo 600 milijonov dolarjev izgub, dotlej prikritih v partnerskih podjetjih. Na dan je prišlo tudi, da so pri revizorskem podjetju Arthur Andersen vedeli za goljufije, vendar so bili raje tiho, ker so od Enrona dobivali milijone dolarjev za "revizijo". Enronov propad je izbrisal pokojninske prihranke tisočev zaposlenih in vložena sredstva tisočev delničarjev. Preiskava skuša ugotoviti, ali so vodilni pri Enronu vedeli za možnost stečaja, ko so lani delavcem prepovedali prodajati delnice, sami pa so si izplačali krepke dodatke in seveda prodajali delnice, kadar so hoteli.
Vodje kongresnih preiskav so v nedeljo na televizijskih postajah omenjali pričanje nekdanjega generalnega direktorja Enrona Jeffreyja Skillinga, ki je odstopil lani avgusta, nadomestil pa ga je predsednik Lay. Skilling je zatrjeval, da ni vedel ničesar o spornih partnerskih podjetjih, ki so jih ustanavljali vodilni delavci Enrona, preko njih služili milijone dolarjev, Enronu pa delali izgubo. Skilling je zatrjeval, da je avgusta lani odstopil iz zasebnih razlogov in da ni vedel ničesar. Doživel pa je neprijetno presenečenje, saj je celo njegova mati Betty Skilling za revijo Newsweek dejala, da bi na položaju generalnega direktorja menda moral vedeti, kaj se mu dogaja v podjetju. Kongresniki mu zdaj grozijo s tožbo zaradi krivega pričanja. Sedanji predsednik in generalni direktor Enrona Jeffrey McMahon je dejal, da se je Skillingu marca 2000 pritožil zaradi partnerskih podjetij, nakar je bil s položaja zakladnika premeščen na bolj oddaljeno delovno mesto. Skilling je zanikal, da bi se tega spomnil.
Poleg Skillinga so si kongresniki privoščili še šefa revizorskega podjetja Arthur Andersen Josepha Berardina, ki je prav tako trdil, da je šlo vse mimo njega, da ni vedel sploh ničesar in da je za vse kriv David Duncan, ki je vodil revizijo Enrona in kasneje tudi uničeval dokaze. Duncana so januarja odpustili, sam pa trdi, da so mu uničevanje dokazov ukazali "od zgoraj", ko so izvedeli, za preiskavo Komisije za vrednostne papirje in borzo. Kongresniki so Berardinu pomolili pod nos dokaze, da so pri Andersenu vedeli za sporna partnerska podjetja Enrona in celo pomagali pri njihovem ustanavljanju, za kar so nekateri dobili več kot pet milijonov dolarjev. Javno ogorčenje je toliko večje, saj je početje Arthur Andersena omajalo zaupanje v sam sistem, saj nihče več ne ve, komu naj verjame. Berardina so vprašali, ali bo njegovo podjetje kaj prispevalo v sklad za pomoč delavcem, ki so izgubili pokojnine, odgovora pa niso dobili. Kongresniki si poleg Layja močno želijo zaslišati Andrewa Fastowa, ki je ustanavljal sporna podjetja in menda z vložki, kot je 25.000 dolarjev, pobral več kot štiri milijone. Vsega skupaj naj bi Fastow spravil v žep 30 milijonov dolarjev. Tudi on se tako kot Lay izogiba pričanju.
Demokratski kongresniki opozarjajo na politične razsežnosti škandala, pri čemer ne morejo mimo priznanja, da so tudi sami dobivali denar. Enronov denar za politične kampanje zdaj množično roma v sklade za oškodovane delavce, kjer ga ne bo malo, saj skorajda ni bilo politika, ki ne bi od Enrona dobil vsaj nekaj tisočakov. Največ so dobivali republikanci na čelu s predsednikom Georgeom Bushem. Ta si prav tako skuša oprati roke in pozabiti, da je Layja kdajkoli poznal, kongresnike pa poziva, naj sprejmejo zakonodajo za zaščito pokojninskih skladov.
Nekateri optimisti zdaj celo upajo, da bo predstavniški dom danes izglasoval svojo različico zakona o reformi financiranja političnih kampanj, ki bi vsaj nekoliko zmanjšal legalizirano korupcijo ameriškega volilnega sistema. Morda jim bo zdaj zaradi Enrona celo uspelo, čeprav republikansko vodstvo opozarja, da bodo s tem zagotovo izgubili nekaj sedežev na novembrskih volitvah, saj brez denarja ne bodo mogli kljubovati boljši organiziranosti in širši podpori demokratom. Senat je svojo različico predloga zakona že sprejel.
