Kurdi, razdeljeni pretežno med Irak, Iran, Turčijo in Sirijo, veljajo za enega najbolj tragičnih narodov v zgodovini, ki mu zaradi strateškega položaja in interesov velesil nikoli ni bila priznana pravica do samoodločbe, čeprav so leta 1920 v mirovni pogodbi po 1. svetovni vojni celo zarisali meje samostojne kurdske države.
Omenjene države, v katerih po nekaterih podatkih živi vsaj 20 milijonov Kurdov, največ v Turčiji, so kurdske zahteve po samostojnosti reševale s preganjanjem, nasilnim preseljevanjem in množičnimi pomori, hkrati pa ji je koristila tudi kurdska neenotnost.
Kot pravi profesor s Fakultete za družbene vede, Bojko Bučar, so Kurdi razdeljeni tako po veri - večina jih je muslimanov, vendar ne vsi - kot tudi po jeziku, čeprav se prepirajo okoli dejstva, ali gre le za različne dialekte ali pa za različne jezike. "Seveda imajo različno zgodovino, ker so se razvijali v različnih državah, in je seveda tudi to na njih vplivalo," dodaja Bučar. V največji meri pa je na njih vplivala politika, saj se različne kurdske politične struje niso uspele zediniti v boju za neodvisnost. To dejstvo so izkoriščale vse vpletene države, tudi ZDA in Sadam Husein, ki jim je leta 1974 na severu Iraka dodelili avtonomijo. Vsaj na papirju jim je priznal politične pravice in pravico do uporabe svojega jezika. Vendar pa so bila obdobja, ko so Kurdi te pravice lahko zares uživali, odvisna predvsem od političnih interesov in dobre volje diktatorja.
"Kemični Ali" na čelu iraškega Kurdistana
Tako imenovano avtonomno vlado iraškega Kurdistana je imenoval Sadam. Glavni je bil Ali Hasan al Madžid imenovani tudi "Kemični Ali", ki je bil zadolžen za iraški Kurdistan. Naziv "kemični" je dobil potem, ko je ob koncu iransko - iraške vojne leta 1988 s kemičnim orožjem zadušil upor Kurdov, ki so se borili na strani Irana.
Mednarodna skupnost je ob pomoru več tisoč kurdskih civilistov v Halabji zamižala. Sadam se je s kemičnim orožjem nad Kurdi znesel tudi po zalivski vojni leta 1991, potem ko so ga Američani zaradi bojazni, da bo Irak razpadel, pustili na oblasti.
Kurdska opozicija se zdaj z Washingtonom pogaja o prihodnji ureditvi Iraka. Kurdi ne skrivajo, da pričakujejo politično upravo severnega dela države, vključno z nafto bogatim Kirkukom, ki ga imajo za svojo prestolnico. To pa je najbolj sporno za Turčijo, ki se boji, da bi se kurdsko vprašanje odprlo tudi v iraških sosedah.