Ülgen je takoj potem, ko je turška vlada na željo Evropske unije sprejela reformo, ki zagotavlja Kurdom kulturne pravice, med katere sodi tudi jezik, prijavil svojo jezikovno šolo za poučevanje kurdskega jezika.
Če bo turško Ministrstvo za izobraževanje ugodilo Ülgenovi prošnji, bo postala njegova šola prva izobraževalna ustanova, ki nudi v Turčiji legalne tečaje kurdskega jezika. Turčija je namreč še do nedavnega preganjala na tisoče Kurdov, ki so se zavzemali za izvajanje pouka v njihovem materinem jeziku.
Pred dvema tednoma je turški parlament sprejel pomembno reformo, da bi izboljšal stanje na področju človekovih pravic, ki jih je Turčija dolga leta kratila manjšinskemu prebivalstvu. Sprejeta reforma dovoljuje privatnim televizijskim in radijskim postajam predvajanje programa v regionalnih jezikih, kamor spada tudi jezik Kurdov. Prav tako pa smejo vse jezike manjšinskega prebivalstva uvrstiti na svoj program privatne jezikovne šole.
Turčija se je končno odločila za tako obsežen korak, da bi pokazala svojo pripravljenost na začetek pogajanj za dolgo željeno članstvo v Evropski uniji.
Evropske države so sicer pozdravile sprejete reforme, vendar bodo skrbno nadzorovale njihovo izvajanje in šele nato rekle zadnjo besedo.
»Tečaji so velik korak za Turčijo,« pravi triinpetdesetletni Ülgen. »Država se s sprejetjem reform približuje pravi demokraciji. Zdaj samo mora dokazati, da misli resno,« še dodaja.
Na Ministrstvu za izobraževanje pa vedo povedati, da bo na potrdilo za poučevanje kurdskega jezika treba počakati najmanj tri mesece.
Poleg tega pa reforma ne velja za državne osnovne, srednje ali visoke šole, ki še naprej ne bodo smele na svoj program uvrstiti kurdskega jezika kljub temu, da so na nekaterih šolah učenci večinoma Kurdi. Tako se prošnja desettisočih ljudi, ki so že pred leti podpisali peticijo za poučevanje kurdskega jezika v osnovnih šola, še naprej ne bo uresničila.
»Reforme so seveda pozitivne, vendar Kurdi niso dobili tega kar si zares želijo – izobrazbe v svojem lastnem jeziku,« pravi enaindvajsetletni Avni Dal, Kurd, ki je bil v začetku letošnjega leta izključen iz Istanbulske univerze, ker se je javno zavzemal za lektorat kurdskega jezika.
V petnajstletni vojni med Turki in kurdskimi gverilci, je terjala 37.000 življenj. Turška vlada je tako dolgo zatrjevala, da bi poučevanje kurdskega jezika vzpodbujalo boj za neodvisnost. Večina ljudi, ki se je v preteklih letih borila za pravico do maternega jezika, je bila obsojena terorističnega delovanja.
Organizacije za človekove pravice pa zatrjujejo, da Kurdi najbrž ne bodo imeli prav veliko od spremembe zakona, ki jim zdaj dopušča kulturne pravice, saj so dragi privatni tečaji za večino kurdskega prebivalstva pač nedostopni.
»Če ne bodo omogočili pouka kurdskega jezika v državnih šolah, se za večino Kurdov ni nič spremenilo. Prepreka še naprej ostaja,« zatrjuje Dogan Genc, član neodvisnega turškega Združenja za človekove pravice.
Turčija je leta 1991 spremenila zakon, ki je do tedaj kratil Kurdom pravico do govorjenja svojega jezika, ter dovolila predvajanje kurdske glasbe na radijskih postajah. Kljub temu pa so oblasti radijsko postajo, ki je predvajala turško nacionalno glasbo, obtožile sodelovanja v teroristični kampanji.
Podobne argumente pa lahko v prihodnje uporabijo tudi za zaprtje jezikovnih šol in inštitutov, ki bodo nudile tečaje kurdskega jezika, še opozarja Genc. »Ni dovolj spremeniti en zakon, spremeniti je treba celoten odnos do manjšinske problematike. To je edina pot, ki vodi Turčijo proti Evropi.«
