Danes se je začelo dvodnevno zasedanje kubanskega parlamenta. Ko bo končano, države po skoraj pol stoletja ne bo vodil nekdo s priimkom Castro. V tej, za zahodni svet nekoliko nenavadni državi, se tako končuje neka era, začenja pa se po mnenju mnogih turbulentno obdobje, ko se bo moral novi predsednik dokazati z dejanji, ne z vladanjem na krilih revolucionarne slave in lastnega mladostniškega junaštva.
Raul Castro, 86-letni brat legendarnega, kontroverznega kubanskega voditelja Fidela Castra, bo sestopil z oblasti. Nadomestil pa naj bi ga Miguel Diaz-Canel, mož, ki se ni še niti rodil, ko se je začela revolucija, ki je ustoličila oba Castra. Poslanci so danes 57-letnika že izbrali kot edinega uradnega predsedniškega kandidata, za podpredsednika države pa Salvadorja Valdesa Meso. Mesa je trenutno eden od petih podpredsednikov državnega sveta.
57-letnika po videzu pogosto primerjajo s šarmantnim hollywoodskim igralcem Richardom Gerom, priznal je, da je velik oboževalec skupine The Beatles. Je pa "otrok režima". Njegov mentor je bil sam Raul Castro.
Tehnično gledano sicer ne bo prvi, ki se ne piše Castro, pa je na oblasti po kubanski revoluciji. Prvih šest mesecev po revoluciji je državo namreč vodil Manuel Urrutia. A doslej je bilo prav vseeno, kako se je pisal kdo, ki je "nadomeščal" Castra – vedelo se je, "kdo je šef".
Zdaj pa se dogaja nekaj drugega. Gre za nekakšen prenos oblasti novi generaciji, ki jo je vzgojil režim. Prehod je neobhoden, očetje revolucije so se postarali, mnogi med njimi so umrli. Ne gre pa za gladek rez s preteklostjo. Raul Castro naj bi še naprej ostal prominentna figura režima in le malokdo dvomi, da ne bo niti iz ozadja vlekel vse do smrti.
Sanje neke revolucije ...
Vladavino bratov Castro je naplavila kubanska revolucija, državni udar na Kubi, ki je zrušil režim Fulgencia Batiste.
To je bil nekakšen vrhunec desetletij nestabilnosti, obdobja, ki je trajalo od ameriške invazije na Kubo leta 1898. Država se je 20. maja 1902 formalno osvobodila ZDA, a sledilo je obdobje menjav oblasti, državnih udarov ... Batista je bil nekdanji vojak, ki je Kubo vodil od 1940–1944, nato pa se je na oblast spet zavihtel leta 1952 z državnim udarom. Če je bil tekom prvega mandata precej progresiven, je takoj na začetku drugega mandata pokazal precej bolj diktatorsko plat. Država pa se je ob tem borila z visoko brezposelnostjo in slabim dostopom ljudi do vodnih virov. Batista je medtem s pomočjo organiziranega kriminala kopičil bogastvo in ameriškim podjetjem omogočal, da so obvladovala ekonomijo, še posebej plantaže sladkorja in druge vire. ZDA so Batisto podpirale tako vojaško kot politično. Zgodilo pa se je še nekaj – če je Batista tekom prvega mandata užival podporo komunistične partije, je tekom drugega mandata postal jasen antikomunist.
Fidel Castro je bil takrat mladi odvetnik, ki je najprej formalno zahteval odstop Batiste, ki mu je očital tiranijo in korupcijo. A so pred uradnimi ustanovami propadli vsi njegovi argumenti. Ko mu je postalo jasno, da se režima ne da odstraniti po politični ali pravni poti, se je Castro odločil za oboroženo revolucijo. Z bratom Raulom sta do konca leta 1952 nakopičila zajetno količino orožja in zbrala okoli 1200 nejevoljnih pripadnikov delavskega razreda, ki so zahtevali spremembe.
Najprej so napadli vojaške cilje, a so bili poraženi. Castro je upal, da bo napad sprožil val upora po državi, a se to ni zgodilo. Uporniki so pobegnili v hribe. Castro je kasneje v knjigi zapisal, da je v samih spopadih umrlo devet upornikov, 56 pa jih je ujel in usmrtil režim.
Več pripadnikov revolucionarnega gibanja, tudi brata Castro, so kmalu ujeli. Sojenje je bilo odmeven politični dogodek, Castro pa se je zagovarjal skoraj štiri ure. "Obsodite me, ni pomembno. Zgodovina me bo oprostila," je med drugim dejal. Zagovor je bil pravzaprav politični govor, ki je nagovarjal vse, ki niso bili del kubanske elite.
Obsojen je bil na 15 let zapora, vendar je pod političnim pritiskom leta 1955 vlada Batiste osvobodila politične zapornike. Nekdanji učitelj bratov Castro, jezuit, pa je dosegel, da so izpustili tudi oba brata. Brata Castro sta se tako odpravila v Mehiko, kjer sta skupaj z nekaj drugimi uporniki pripravljala strmoglavljenje Batiste. Tam je spoznal tudi znanega revolucionarja Ernesta "Che" Guevaro. Gibanje se je poimenovalo Gibanje 26. julija, v spomin na neuspeli napad leta 1953.
Marca 1957 je ločena skupina revolucionarjev znova skušala zrušiti Batisto. Napad se je končal krvavo. Vodja, študent José Antonio Echeverría, je umrl, upor je bil zadušen. ZDA so proti režimu uvedle ekonomske sankcije, kar je oslabilo vlado in še poslabšalo življenjski standard v državi. Podpora Batisti je plahnela, veliko ljudi se je pridružilo revolucionarjem. Batista se je krčevito oklenil položaja, začel je nacionalizirati ameriška podjetja in drugo ameriško lastnino, vse bolj je stiskal tudi že tako obubožane ljudi.
Medtem je Castrovi četi uspel prvi uspešen napad na vladne sile, poleg gverilskih akcij pa so okrepili tudi propagando z "uporniškim radiem" – Radio Rebelde, ki je začel oddajati leta 1958.
Batista je na akcije odgovoril z napadom, imenovanim Operation Verano. Kmalu so režimske sile Castrovo "armado" skoraj porazile in Castro je izpogajal premirje, vmes pa so njegovi spretno pobegnili iz zanke v gore.
Castrove sile so se spet okrepile in ko je 31. decembra 1958 padlo mesto Santa Clara, je Batista ocenil, da je čas za beg. Pobegnil je v Dominikansko republiko. Ko je Castro 8. janurja zmagoslavno prispel v Havano, odpora ni bilo več. Gverilsko gibanje je med ljudmi uživalo ogromno podporo.
Castrov režim je takoj zavzel protiimperialistični, narodnoosvobodilni in socialistični značaj. 16. aprila 1961 je razglasil "socialistično in demokratično revolucijo skromnih, od skromnih, za skromne". Kuba je vse bolj postajala klon Sovjetske zveze, sledili so kolektivizacija zemlje, nacionalizacija podjetij in premoženja.
Nastala je edina komunistična država na zahodni polobli, Castro je Kubancem obljubil dobre šole in najboljše zdravstvo južno od reke Rio Bravo. Njegov koncept države se je ohranil tudi skozi hladno vojno in dolgo obdobje ameriškega embarga. Preživel je tudi predajo oblasti bratu Raulu, ki so ga mnogi najprej ocenjevali za relativno šibkega v primerjavi s Fidelom.
Dobro jutro v realnosti ali Castrova Kuba
Je bil Castro rešitelj Kube ali njen novi diktator? Mnenja o tem bodo ostala deljena še dolgo potem, ko se bo zadnji Castro poslovil z oblasti.
"Enaki v revščini" številni opisujejo življenje v komunistični Kubi. Kaj je bilo res, kaj je (bilo) propaganda, je še vedno težko reči. Se je pa Castrov režim oblasti oklepal vsaj tako trdno kot njegov predhodnik Batista.
Poročila organizacij za človekove pravice, ki jih je režim zavračal kot zahodno propagando, so poročala o hudih kršitvah človekovih pravic vseh, ki se niso strinjali z režimom.
Medtem ko je država vzpostavila učinkovit zdravstveni in šolski sistem, so ljudi zapirali v zapore že za najmanjšo "napako", ki bi lahko ogrozila režim. "Castrova drakonska pravila in neproporcionalne kazni državo hromijo že desetletja," je situacijo opisal José Miguel Vivanco iz organizacije Human Rights Watch.
Represijo so izvajale tako varnostne sile kot skupine navadnih državljanov – simpatizerjev režima. Slednji so kot prikladni ovaduhi desetletja pomagali ohranjati sistem nedotaknjen.
Da je Castro lahko tako dolgo zatiral svoje državljane, Vivanco krivi tudi ZDA: "Desetletja so vodili politiko, ki je Castru omogočala, da igra žrtev, ljudi pa ima za svoje ujetnike." Za časa Raula Castra so ZDA precej omilile svojo politiko do Kube, s katero ostajajo v sovražno-prijateljskih odnosih, potem ko se je tudi Kuba začela odpirati.
Po boljše življenje, a z vrednotami revolucije
Številni "ujetniki" pa so s Kube kar pobegnili. Castrovemu režimu očitajo, da ideali revolucije niso prinesli razcveta, ampak stagnacijo in nazadovanje, da je režim na ideale pozabil in se namesto tega posvetil ohranjanju oblasti.
Danes v ZDA živi okoli 1,2 milijona Kubancev. Eni so tja odšli, da so pobegnili režimu, drugi, da bi našli "ameriške sanje", a ostajajo zaznamovani z identiteto, ki jim jo je privzgojila Kuba.
BBC-jevi novinarji so tako v eni od šol kubanske skupnosti v Miamiju ugotovili, da otroci še vedno vzklikajo "pionirji komunizma", na kar odgovorijo "mi bomo kot Che". Učiteljica Elaine Infante je ostro zanikala, da bi šlo za indoktrinacijo: "Absurdno bi bilo to imenovati pranje možganov. Naša revolucija je bila zelo humana, mi tukaj pa imamo v mislih predvsem blagostanje naših otrok. Ne spreminjamo jih v komunistične vojščake, ampak v dobre može in žene, ki bodo doprinos naši družbi."
Podobe vsakdanjega življenja na Kubi si lahko ogledate v spodnji galeriji.
Kuba danes
Mlajši Castro je torej v zadnjem desetletju skušal državo nekoliko odpreti tujini. Leta 2008 je ukinil pravilo, ki je Kubancem nalagalo, da ne smejo vstopati v hotele in se družiti s tujimi turisti, kar je povzročilo, da se je število turistov v kratkem skoraj podvojilo – z 2,3 milijona leta 2008 na skoraj štiri milijone leta 2016.
Nekoč hermetično zaprta država je tudi navadnim državljanom omogočila dostop do spleta, predvsem po zaslugi sporazuma s takratnim ameriškim predsednikom Barackom Obamo, ki je pomenil obnovitev diplomatskih vezi med ZDA in Kubo ter odprtje komunikacije, ki je pomenilo spremembo tudi za Kubance.
"Ali se bomo spremenili, ali pa bomo potonili," je Castro mlajši dejal leta 2010. V praksi je to pomenilo, da je počasi začel uvajati bolj liberalne ekonomske reforme in nekoliko popuščati jekleni oklep oblasti okoli vseh delov gospodarstva in družbe. Nove reforme so med drugim prinesle večjo podporo delavcem, ki se odločijo za samozaposlitev, spodbude za zasebna podjetja, Kubanci lahko kupijo in prodajo hiše, posedovanje mobilnih telefonov ni več nezakonito, v pristaniškem mestu Mariel so vzpostavili posebno ekonomsko cono. Posledica je bila, da se je BDP države z dobrih 42 milijard leta 2005, povzpel na 87 milijard leta 2015. A država je daleč od tega, da bi bila varna pred turbulenco, ki jo običajno prinese prenos oblasti. Tudi zaradi težav, s katerimi se soočajo nekatere druge države v regiji, še posebej Venezuela.
Konec ere Castro. Kaj pa zdaj?
Ob menjavi oblasti je seveda še kako na mestu vprašanje – kam pa zdaj? Kuba je ponosna na svoj izobraževalni sistem, a tudi to ima drugo plat. Rafael je študent na univerzi v Havani. "Finance in ekonomija kot to predavajo pri nas ... to uporablja samo Kuba," o kvaliteti pridobljenega znanja pove za The Economist.
V teoriji bi sicer moral biti zadovoljen. Šolanje in življenje med šolanjem mu plača država. V praksi njegova tedenska subvencija za preživetje znaša štiri dolarje na mesec, kar je dovolj za deset obrokov v šolski restavraciji. Za dodatno hrano poskrbi denar, ki mu ga pošljejo bratje in sestre, ki živijo v tujini. Tudi on si želi oditi. Življenja na Kubi si ne predstavlja, saj ga bolj spominja na životarjenje. Želi si služiti "pravi denar", ne povprečnih okoli 30 evrov na mesec.
S tem, da se bo Castro poslovil, se ne ukvarja. Da bo to za državo z okoli 11 milijoni ljudi kaj spremenilo, ne verjame.
Čeprav Díaz-Canel, sicer inženir, daje vtis zmernega bodočega voditelja, ki v službo na primer prihaja s kolesom, ne z avtomobilom, ki mu je sicer na razpolago, tudi Rafael tako kot mnogi drugi menijo, da bo vsaj nekaj časa "režim Castro" še naprej trdno v sedlu. Pa četudi je Díaz-Canel na primer podpiral pravice istospolno usmerjenih še preden je bilo to moderno ali se jezil nad cenzuro blogov ter dejal, da je v dobi interneta to iluzija.
A nekaj je predstava za javnost, drugo pa predstava za partijo. Na srečanju le-te je podprl omejevanje kritičnih medijev in civilne družbe, krepitev vezi z ZDA pa je označil za poskus uničevanja zapuščine revolucije. Da se bo država korenito spremenila je tako jasno. Če bi bil Díaz-Canel izrazito drugačen od stranke, ki ji pripada, ga pač ta nikoli ne bi spustila na oblast. Indoktrinacija, ki jo režim izvaja na vseh ravneh, še posebej v šolah, bo tako najbrž ostala nedotaknjena.
Vseeno mnogi upajo, da bo njegov komunizem šel bolj po poti na primer Kitajske, ki režim odpira dovolj, da država vsaj gospodarsko uspeva. Razpotje, na katerem je država, ima namreč dve smeri – propad, kot ga gledamo v Venezueli, ali preporod, kot smo ga videli na primeru Kitajske.
Ekonomija na Kubi po nekaj okrepitvah spet tone, situacija v Venezueli, pomembni partnerici, zadeve še poslabšuje. Trgovinska menjava med državama je iz skoraj devet milijard leta 2012 padla na le dobri dve milijardi leta 2016, kar je povzročilo prvo recesijo na Kubi po zlomi Sovjetske zveze. BDP se je lani skrčil za 12 odstotkov, tudi zato, ker je državo prizadel orkan Irma.
Domača podjetja ne morejo proizvesti dovolj dobrin, da bi ponudba ustrezala povpraševanju, težko si privoščijo uvoz surovin. Pomanjkanje določenih stvarti - pa naj gre za higienske pripomočke kot so tamponi in vložki, do hrane, pa začimb, celo elektrike ... vse to je na Kubi redna težava.
Nujno je potrebna tudi valutna reforma, menijo analitiki, zgoditi bi se morala "že včeraj", a je ni na vidiku. Medtem ko turisti na Kubo prinašajo dolarje, so plače izplačane v domači valuti. Okoli 30 evrov mesečnega zaslužka lahko domačini v dolarje zamenjajo po razmerju 24 : 1, sicer pa je v državi kar šest različnih menjalnih tečajev med valutama. Režim se sicer ne more odločiti ali izvesti reformo ali ne, ker se bojijo, da bi to povzročilo propad številnih podjetij in visoko rast brezposelnosti. Nekaj medijev poroča, da se je režim po pomoč obrnil v Nemčijo, kjer imajo izkušnje z učinkovitim reševanjem valutnih vprašanj.
Díaz-Canel je po mnenju Kubancev nekoliko "enigmatičen". A analitiki menijo, da bo imel precej dela, da se dokaže, saj za razliko od bratov Castro, Kubanci do njega ne bodo čutili zgodovinskega spoštovanja in hvaležnosti za revolucijo. Od njega pričakujejo več svobode in boljše življenje – "znotraj začrtanih parametrov kubanske države" – situacijo ocenjuje Manuel Garcia Paz, kubanski predavatelj na univerzi Leeds.
Od njega pričakujejo, da bo ohranil relativno dobro delujoč zdravstveni sistem. Kuba ima 7,4 zdravnika na 1000 ljudi, medtem ko jih je v Veliki Britaniji na primer 2,8 na 1000 ljudi, pri nas pa 2,6. Vendar pa gre za zdravstvo skoraj 11 odstotkov BDP letno, kar bo dolgoročno težko vzdržno. Predvsem pa ljudje želijo, da se z novim voditeljem "preselijo" v današnji svet. Torej več svobode govora, necenzuriran dostop do spleta. Da bi partija kmalu popustila na tem področju, ni pričakovati, prav tako pa bo imel Díaz-Canel za začetek pomembnejše naloge. Med drugim tisto, da se dokaže kot voditelj v državi, kjer je predvsem Fidel Castro pomenil ne le predsednika, ampak kar – boga.
KOMENTARJI (410)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.