Kriza socialdemokracije v Evropi: ali obstaja luč na koncu temnega tunela?

Socialna demokracija, ki je v 19. in zgodnjem 20. stoletju zrasla iz delavskega razreda in gibanj, je bila vse od druge svetovne vojne najmočnejša politična sila v Evropi. Potem ko se je oddaljila od marksizma, je postala najuspešnejša predstavnica idej politične levice v evropskih demokracijah. Njen politični karakter je bil osnovan na ključnih vrednotah, kot so enakost (zagotavljanje enakih možnosti za vse), solidarnost in socialna pravičnost. Nacionalno državo je spremenila v državo blaginje – njene politike so uspele zgraditi javne zdravstvene sisteme v zahodnoevropskih državah, prevladujočemu delavskemu razredu po vsej Evropi pa zagotoviti zadostne plače, dobre stanovanjske razmere in dostop do izobraževanja.

Večina ljudi je lahko uživala v višjem življenjskem standardu od svojih staršev – evropski povojni model razvoja je ustvaril močan srednji razred, bolj enakopravna družba pa je ustvarila močno povpraševanje po dobrinah, zaradi česar se je posledično krepil tudi gospodarski razvoj. Socialna demokracija je bila reformistična sila, ki je kapitalizem sprejela pod pogojem, da ga "ureja" država. Na temelju egalitarnega etosa je želela doseči socialno pravičnost in prerazporeditev dobrin na socialno-ekonomskih področjih prek intervencionizma države. Poudarek je torej dajala močni državi, v kateri politika določa organizacijo ekonomije in s tem državljane ščiti pred nepredvidljivostmi trga. Imela pa je še dve bistveni značilnosti: močno bazo delavskega razreda in tesne vezi s sindikalnimi organizacijami. Nekateri analitiki trdijo, da je njena izvirnost prej kot iz nabora politik (npr. naklonjenost keynesianizmu) izhajala prav iz bližine, ki jo je uspela vzpostaviti z delavskim razredom, ter specifične kulturne in strankarske tradicije (vse od strankarske organiziranosti do aktivizma). 

Politika tretje poti oz. preusmeritev h kapitalu

V zadnjih desetletjih pa se je njena programska vizija, temelječa na zagotavljanju pravične družbene ureditve, vse bolj pomikala v ozadje. Nastopilo je obdobje programske izpraznjenosti in pomanjkanja dolgoročnih družbenih vizij. Kar se je še posebej pokazalo v času krize sedemdesetih let, ki je ustavila več desetletij trajajočo visoko gospodarsko rast v evropskih državah. Po tem obdobju začne naraščati vpliv globaliziranega kapitala, ki radikalno spremeni podobo in delovanje evropskega gospodarstva. Na svetovnem trgu se okrepi moč posameznih akterjev, kot so multinacionalne korporacije. Načrt krepitve socialne države postaja v teh okoliščinah vse težje uresničljiv. V ospredje prihaja ideologija neoliberalizma, socialni demokrati pa se na nove razmere zgolj prilagodijo, namesto da bi jih poskušali regulirati. Od zagovarjanja idej družbene enakosti in boja za pravice delavcev se preusmerijo h kapitalu.

Zaradi zagotavljanja konkurenčnosti začnejo zniževati davke in pristanejo na zmanjševanje delavskih pravic. "Poveličevanju" prostega trga in svobode nad enakostjo je prosto pot odprl nekdanji britanski premier Tony Blair s tako imenovano politiko tretje poti, ki so jo zasnovali prav njegovi laburisti. Pragmatičen premik iz levega polja proti sredini je presegel načela socialne demokracije in ni ponudil globljega razmisleka o dolgoročnih vplivih takšnih političnih usmeritev. Blairu se je pridružil tudi tedanji nemški kancler Gerhard Schröder in naredil močne reze v sisteme socialnega varstva v državi. Oba sta se zavzela za bolj "tržni pristop" in s tem zanemarila upravljanje naraščajoče prevlade trgov. 

"Socialna pravičnost, svoboda, enakost priložnosti, solidarnost in odgovornost do drugih – te vrednote so brezčasne. Socialna demokracija jih nikoli ne bo žrtvovala. Da bi bile te vrednote pomembne tudi v skladu z današnjimi razmerami, so potrebne realne in v prihodnost usmerjene politike, ki bodo sposobne odgovoriti izzivom 21. stoletja. Modernizacija pomeni prilagoditi se pogojem, ki so se objektivno spremenili, in ne reagirati na javnomnenjske ankete. Naše politike moramo uporabljati znotraj novega gospodarskega okvirja, moderniziranega v skladu z današnjimi razmerami, kjer vlada stori vse, kar je v njeni moči, da podpre podjetja, ter nikoli ne verjame v to, da je substitut za njih. Bistveno vlogo trgov je treba dopolniti in izboljšati s političnimi ukrepi, ne pa jih ovirati. Podpiramo tržno gospodarstvo, ne pa tržno družbo," sta zapisala v znanem pamfletu, objavljenem konec 90. let. 

Nove programske usmeritve, ki jih je evropska levica zaobjela ob prehodu v novo tisočletje, pa dolgoročno vendarle niso prinesle želenih sadov. V naslednjih letih je deregulacija finančnih trgov in trgovinskih politik interese korporacij še očitneje postavila nad interese državljanov. Nekateri poznavalci dogajanja socialdemokratom očitajo, da bi morali v teh razmerah prepoznati negativne učinke globalizacije in jih omejiti, a tega niso storili. 

Finančna kriza izgubljena priložnost za ponovni vzpon

Ob prihodu finančne in gospodarske krize leta 2008, ki je bila posledica omenjenih neoliberalnih politik, so postale ranljivosti socialne demokracije le še bolj očitne. Namesto da bi krizo izkoristila kot priložnost za ponovni vzpon, se je zgodilo ravno nasprotno. Odgovor na nastale razmere so videli v politikah ostrega varčevanja, ki so jih zagovarjale stranke desne sredine. Zaradi zmanjšanja zadolževanja evropskih gospodarstev so se bili pripravljeni odpovedati večini pridobitev socialne demokracije prejšnjega stoletja – in to v obdobju visoke brezposelnosti, diskriminacije in izrazito neenakomerno porazdeljenih dobrin, ko je bila potreba po močnem programu levice izredno velika. 

Ob dejstvu, da niso zmogli ponuditi učinkovitih odgovorov na krize zadnjih let, pa jim niso bile naklonjene tudi nekatere širše družbene in politične okoliščine. Kot prvo, socialdemokratske stranke so izgubile veliko število svojih volivcev. Evropska socialna demokracija, rojena iz delavskih gibanj 19. stoletja, se je več desetletij zanašala na močno podporo delavskega razreda. Jasno pa je, da zaradi razvoja novih tehnologij klasična industrijska delovna mesta vse bolj izginjajo ali pa se selijo v države s cenejšo delovno silo – že daljše obdobje smo tako priča zmanjšanju števila tradicionalnih socialdemokratskih baz ter posledičnemu upadanju članstva in moči sindikatov. Če so tovarniški delavci v Nemčiji, denimo, dolgo časa predstavljali polovico tamkajšnje delovne sile, se je njihovo število v zadnjih 50 letih zmanjšalo na komaj četrtino. 

Volivci se obračajo k novim strankam 

Ob vsem naštetem so se v zadnjih nekaj desetletjih na političnem prizorišču pojavile tudi nove stranke. Volivce, ki so prej glasovali za socialdemokrate, so osvojile socialistične in populistične levičarske stranke. Do neke mere je to uspelo Syrizi v Grčiji, prav tako tudi levim strankam na Portugalskem in Danskem. Podoben primer je tudi nemška stranka Die Linke, ki je naslednica tako vzhodnonemške komunistične stranke kot zahodnonemškega WASG. 

Predstavnike tradicionalnega delavskega razreda, ki so bili nekdaj zapriseženi volivci socialdemokratskih strank, so uspele prepričati tudi populistične desničarske stranke, kot so denimo Front National v Franciji, FPÖ v Avstriji, stranka Geerta Wildersa na Nizozemskem in AfD v Nemčiji. Ob vsem naštetem pa na izgubljanje podpore etabliranih strank vpliva tudi padec zaupanja ljudi v politiko na splošno, kar se posledično odraža tudi v upadanju volilne udeležbe v številnih evropskih državah. 

Politična slika danes: boleči porazi in močni padci podpore pri volivcih

Na začetku 21. stoletja je torej vloga nekoč prevladujoče politične ideologije zahodne Evrope v zatonu. Socialdemokratske stranke so v zadnjih letih ponekod utrpele boleče poraze oz. izkusile močan padec podpore pri volivcih. Če so bili leta 2000 socialni demokrati ali socialisti del vlade v desetih od petnajstih držav, ki so takrat sestavljale EU, so konec leta 2018 sestavljali vlade v dveh državah in bili del koalicijskih vlad v samo sedmih od 28 držav članic. Ta slika pa se je v slabem letu še malenkost izboljšala. Trenutno so prisotni v vladah trinajstih državah članicah: na Češkem, Danskem, Finskem, Malti, Slovaškem, Portugalskem, Švedskem, v Luksemburgu, Italiji, Nemčiji, Španiji, Sloveniji in Romuniji. 

Socialdemokrati v Nemčiji: po majskih evropskih volitvah kriza še globja

Nemška SPD je na parlamentarnih volitvah leta 2017 zabeležila zgodovinsko slab rezultat, najslabši od konca druge svetovne vojne – volivci so ji namenili 20,5 odstotka glasov podpore. Na prelomu tisočletja pa je bila to najmočnejša stranka v državi – leta 1998, ko jo je vodil Gerhard Schröder, je ta podpora znašala visokih 40 odstotkov. Leta 2002 je osvojila 38,5 odstotka glasov in znova dobila priložnost imenovanja kanclerja. Od takrat ji je podpora znova padla, zlasti po veliki koaliciji v obdobju med 2005 in 2009, ko so volivci kaznovali SPD s tem, da so ji namenili še za več kot deset odstotkov nižjo podporo. Po rahlem povečanju podpore leta 2013 se je trend upadanja leta 2017 znova nadaljeval. Po slabem volilnem rezultatu je znova vstopila v veliko koalicijo s CDU. Trenutno pa je nemška SPD v globoki krizi. Pred več kot tremi meseci je odstopila tudi predsednica stranke Andrea Nahles, o čemer se je ugibalo še pred zelo slabim rezultatom, ki ga SPD dosegla na evropskih volitvah konec maja. 

Na zadnjih parlamentarnih volitvah v Avstriji, ki so bile oktobra 2017, je stranki SPÖ sicer z 26,8 odstotka podpore uspelo ponoviti rezultate izpred štirih let, a je kljub temu zapustila vlado. Če vzamemo pod drobnogled daljše obdobje, je stranka v zadnjih 15 letih izgubila za skoraj deset odstotnih točk podpore. 

V Franciji je socialistična stranka (PS) leta 2017 vstopila v svojo najhujšo krizo doslej. Na predsedniških volitvah je kandidat stranke Benoît Hamon v prvem krogu končal na petem mestu le z šestimi odstotki glasov podpore. Nekaj tednov pozneje so bile volitve v parlament. Če je stranka PS na volitvah leta 2012 zabeležila 29,4 odstotka podpore, ji je ta na zadnjih volitvah padla za več kot 20 odstotkov, saj je osvojila zgolj 7,5 odstotka podpore. 

Na Nizozemskem in Češkem so socialdemokratske stranke prav tako zabeležile enomestno podporo. Nizozemska delavska stranka (PvdA) je na splošnih volitvah leta 2017 doživela največji poraz v nizozemski volilni zgodovini, saj je prejela borih 5,7 odstotka glasov podpora v primerjavi z 24,8 odstotka v letu 2012. Češka socialdemokratska stranka (ČSSD) je leta 2017 utrpela velike izgube, saj je v primerjavi s prejšnjimi volitvami izgubila kar 13 odstotkov podpore.

V Grčiji je padec podpore socialdemokratom prisoten že več let. Po začetku hude dolžniške krize je vladajoča stranka Pasok izgubila absolutno večino v parlamentu. Na volitvah leta 2012 je izgubila več kot 30 odstotkov podpore, dodaten padec zaupanja volivcev je s 6,3 odstotka podpore zabeležila tudi leta 2015. Leta 2019 pa ji je uspelo podporo malenkost zvišati, saj je stranka dosegla 8,1 odstotka glasov volivcev.   

Ponekod znaki oživljanja

V Italiji, Španiji in na Portugalskem so socialdemokratske stranke na volitvah v prvem desetletju novega tisočletja dosegale več kot 40 odstotkov podpore. Čeprav so danes daleč od omenjenih številk, pa so ponekod kljub vsemu opazni znaki napredka. Španska socialistična delavska stranka (PSOE) je na volitvah leta 2016 dosegla 22,6 odstotka podpore, na zadnjih volitvah 2019 pa se ji je podpora malenkost povečala, in sicer na 28,7 odstotka. Nekateri politični analitiki so uspehu španskih socialdemokratov pod vodstvom Pedra Sáncheza na letošnjih volitvah pripisali vseevropski pomen in izpostavljali, da gre za znak splošnega oživljanja evropske socialdemokracije. 

Portugalska socialistična stranka (PS) je na volitvah leta 2005 zabeležila visokih 45 odstotkov podpore, leta 2009 pa je ta podpora padla na 36,6 odstotka. Leta 2011 se je trend padanja nadaljeval, saj so dosegli 28,1 odstotka podpore. Na zadnjih volitvah leta 2015 pa se je podpora malenkost dvignila, saj je stranka dobila 32,3 odstotka. 

Čeprav portugalski socialisti niso zmagali na volitvah, saj so zasedli drugo mesto, so vseeno dobili mandat za sestavo vlade. Pod njihovih okriljem je država dobila manjšinsko vlado, ki jo ob podpori skrajno levih strank uspešno vodi socialistični premier Antonio Costa. 

Italijanska demokratska stranka (PD) je na volitvah v parlament leta 2013 dobila 25,5 odstotka podpore, leta 2018 pa zabeležila 6,7-odstotni padec. Vlado sta sestavila populistično Gibanje petih zvezd in skrajno desna Liga pod vodstvom Mattea Salvinija. Prav slednji je po 14 mesecih vladanja z umikom svoje stranke iz koalicije sprožil vladno krizo in želel predčasne volitve. Načrt se mu na koncu ni izšel, saj je na koncu Gibanje petih zvezd novo vlado oblikovalo z nekdanjimi nasprotniki, levosredinsko demokratsko stranko. Na vzpostavljanje nove vlade se je Salvini odzval z besedami, da je nastala "vladica, ki temelji samo na sedežih in je kratkega diha". Prihodnja vlada je bila po njegovem "rojena v Bruslju, da bi se znebili trna v peti, Salvinija". 

Večji preboj dosegli tudi danski socialdemokrati 

Tudi na Švedskem in Finskem se volilni rezultati socialdemokratov od preloma tisočletja postopno slabšajo. Na splošnih volitvah leta 2006 je švedska socialdemokratska stranka (SAP) prejela 35 odstotkov podpore, kar je bil najmanjši delež glasov v obdobju od konca druge svetovne vojne. Padec je bil za stranko boleč, saj je ta pristala v opoziciji. Na volitvah štiri leta kasneje je podpora vladi znova padla – dosegli so 30,7 odstotka glasov. Leta 2014 je stranka dosegla 31 odstotkov podpore, na zadnjih volitvah pa 28,3 odstotka. 

Na parlamentarnih volitvah leta 2011 so finski socialdemokrati (SDP) zabeležili 19,1 odstotka podpore, kar je bil najslabši rezultat v zadnjem stoletju. Padec podpore se je na volitvah štiri leta kasneje nadaljeval, saj je stranka dobila 16,51 odstotka glasov. Na volitvah leta 2019 je SDP zabeležila malenkosten dvig podpore (17,73 odstotka glasov podpore) in postala največja stranka v parlamentu. 

Na volitvah 2011 so danski socialdemokrati dobili 44 poslanskih mest v parlamentu (24,8 odstotka podpore), kar je bilo najmanj od leta 1953. Kljub temu je uspelo stranki ustanoviti manjšinsko vlado z dansko socialno in liberalno stranko ter Socialistično ljudsko stranko. Na volitvah štiri leta pozneje jim je uspelo pridobiti izgubljeno podporo volivcev, znova so postali največja stranka v parlamentu. Kljub temu jim vlade ni uspelo sestaviti, saj so si vladajočo večino v parlamentu uspele zagotoviti desne stranke. 

Na volitvah 2019 so socialdemokrati uspeli pridobiti še en sedež, opozicijski blok levih in levosredinskih strank pa je dobil večino v danskem parlamentu. Na koncu so socialdemokrati tudi vodili pogajanja za oblikovanje nove vlade ter bili pri tem uspešni. Vodja stranke Mette Frederiksen je oblikovala manjšinsko vlado, ki pa jo podpira tako imenovani rdeči blok. Frederiksenova je z 41 leti postala tudi najmlajša predsednica vlade v vsej zgodovini države.    

Na Norveškem si je delavska stranka AP na začetka tisočletja znatno opomogla od postopnega upada. Leta 2001 je izgubila več kot deset odstotkov podpore, saj je dosegla le 24,3 odstotka glasov. Te izgube je pozneje uspela nadoknaditi, od volitev leta 2009 pa se je trend znova obrnil – leta 2017 je dobila 27,4 odstotka glasov. Čeprav je še vedno najmočnejša stranka, državo trenutno vodi konservativna koalicija. 

Kaj pa britanski laburisti?

Donedavna je bila Laburistična stranka v Veliki Britaniji deležna istega trenda padanja. V letih med 2001 in 2015 je izgubila deset odstotkov podpore (s 40,7 odstotka podpore na 30,5 odstotka). Laburisti so očitno izkoristili posledice glasovanja o brexitu, saj so uspeli na parlamentarnih volitvah leta 2017 povrniti izgubo podpore, ko so zabeležili 40 odstotkov podpore. Potem ko so v opoziciji preživeli zadnjih deset let, jih zdaj nekateri pod vodstvom Jeremyja Corbyna vidijo kot nosilce ponovnega oživljanja evropske levice. Laburisti bi lahko bolje unovčili razdore na desnici – stranki Brexit in Ukip sta namreč že pripravljeni na to, da bosta ‘posrkali’ razočarane volivce torijcev. 

Razlog, da jim je na zadnjih volitvah uspelo prepričati večje število volivcev, po mnenju poznavalcev tiči v tem, da je Corbyn ekonomsko politiko preusmeril stran od politik varčevanja, značilnih za obdobje, ko sta stranko vodila Tony Blair in Gordon Brown. Enako je storila tudi španska socialistična stranka na čelu s premierjem Sánchezom. Slednji se je predstavil kot zagovornik močnega socialnega programa, ki vključuje tudi 22-odstotno zvišanje minimalne plače, s čimer je uspešno pridobil nazaj volivce, ki so na prejšnjih volitvah podpirali skrajno leve stranke, kot je denimo neortodoksni levopopulistični Podemos.

Na vprašanje, ali bo španska plima uspela iz spečih globočin dvigniti socialdemokratske stranke v drugih večjih evropskih državah in posledično tudi drugod, je odgovor za zdaj še vedno nejasen. Bolj jasno pa je to, da bodo morali socialdemokrati marsikje izpeljati korenite programske reforme, če bodo hoteli nadaljevati svojo več kot stoletje dolgo zgodovino. Kdaj bo torej nastopil konec krize, v kateri so se znašli? Najverjetneje v tistem trenutku, ko bodo znova začeli aktivno oblikovati tokove čase in se jim prenehali zgolj pasivno prilagajati.