Narod, ki želi več in 'ne, ne, ne' iz Madrida: kako je leta naraščala katalonska podpora neodvisnosti

Dan pred so protestirali tisti, ki želijo, da se politika neha igrati, sede za pogajalsko mizo in se dogovori o rešitvah po referendumu, ki grozi, da bo razdelil Španijo, nato pa na pot samostojnosti poslal še kakšen evropski narod. Slednje je tudi razlog za precej mlačen odziv Evrope, ki ne želi plazu zahtev po neodvisnosti.

Katalonski premier Carles Puigdemont bo zdaj stopil pred katalonski parlament in ga nagovoril z analizo "aktualne politične situacije". Tisto, kar vse zanima pa je - ali bo šel do konca in razglasil neodvisnot Katalonije.

Kljub zadnjim javnomnenjskim anketam - časnik La Razon je poročal, da neodvisnosti Katalonije nasprotuje 79,4 odstotka Špancev in 58,9 odstotka Kataloncev, naj bi to dejansko storil. Ali danes, jutri ali teden kasneje niti ni tako pomembno.

Večje je vprašanje, kaj se bo zgodilo po tem. Ali se bodo začeli pogovori ali se bodo začeli drastični (povračilni) ukrepi. Španski premier Mariano Rajoy konec tedna v pogovoru za El Pais ni skrival pripravljenosti, da aktivira člen 155 in Katalonijo pusti brez avtonomije.

Medtem ko politika ostaja na različnih bregovih - obe strani sta konec tedna govorili o pripravljenosti na pogovor, a katalonska stran ni popustila, ko je španska zahtevala, da se pred tem nehajo grožnje z razglasitvijo neodvisnosti, španska pa ne, da bi se kljub temu pogovarjala - pa so ljudje vse bolj zaskrbljeni zaradi praktičnih posledic prepiranja med Barcelono in Madridom, piše Guardian.

Zelo gorečega osamosvojitvenega ognja, polnega zanosa tako ni, bolj se vse skupaj spreminja v igro "kdo bo koga". In Katalonce skrbi, da bodo na koncu potegnili krajši konec.

V soboto je moral Puigdemont na "zagovor" k regionalni gospodarski zbornici. Gospodarstvo skrbi, da bi razglasitev samostojnosti pomenila konec dostopa do enotnega evropskega trga za katalonska podjetja, če bi Katalonija ostala pred vrati EU in tudi izven območja evra. Prav tako se seznam bank in podjetij, ki dejansko razmišljajo o odhodu, daljša. Negotovost pač ni dobra za posel.

V regiji ima svojo tovarno Seat tudi nemški Volkswagen, dnevno izdelajo okoli 2000 vozil, IAG, matična družba British Airways ima v regiji družbi Vueling in Level, Katalonija je tudi dom podružnic Nestleja, Ferrarija in nizozemske družbe Akzo Nobel. V vseh teh družbah naj bi pozorno spremljali politično situacijo.

"Če bo razglašena neodvisnost, se bo dogajalo nekaj podobnega kot ob brexitu – podjetja bodo iskala načine, da nadaljujejo stabilno poslovanje in mnoga podjetja bodo ocenila, da to lažje dosežejo izven Katalonije," je za Guardian dejal analitik Raj Badian.

V Kataloniji je sicer skupaj prisotnih več kot 7000 tujih podjetij, ki zaposlujejo 18 odstotkov ljudi in skrbijo za 29 odstotkov gospodarske avtivnosti.

Politični vakum in njegove posledice

Čeprav je svet šele zdaj začel bolj pozorno spremljati dogajanje v Kataloniji, ima katalonski boj za neodvisnost globoke korenine.

Gospodarska kriza, ki je v zadnjih letih poskrbela, da so ne le v Kataloniji, ampak tudi drugod po Evropi na podpori začele pridobivati separatistične in populistične politične ideje, je pravzaprav le sprostila nezadovoljstvo, ki se je (sprva zelo počasi) kopičilo desetletja.

V primeru Katalonije še iz časa, ko je Španiji vladal diktator Franco, ocenjuje FT. Ko se je država v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja rešila iz njegovega oklepa, je želja po samostojnosti naraščala. Katalonija je bogata regija, ki bi gospodarsko lahko samostojno morda živela celo bolje kot znotraj Španije, prav tako pa so Katalonci ponosen narod s svojo zgodovino, narodno identiteto, jezikom.

A čeprav  je bilo glasove po neodvisnosti slišati že v sedemdesetih, so se Katalonci kar trdno držali Špancev. Vse do devetdesetih v katalonskem parlamentu ni bilo odkritih podpornikov samostojnosti, še leta 1999 na volitvah stranke, naklonjene samostojnosti, niso zbrale več kot 10 odstotkov glasov.

Do leta 2000 katalonske družbe netenje konflikta s Španci skorajda ni zanimalo, Španija se je, ko je šlo za notranje probleme, ukvarjala z Baski. O tem, da bo le nekaj let kasneje Katalonija tista, ki bo zahtevala samostojnost, ni govoril skoraj nihče.

Potem pa so se začele spremembe. Od leta 2005 do letos se je delež zagovornikov katalonske neodvisnosti povečal s 13,6 odstotka na 41 odstotkov (julij 2017).

Kaj se je zgodilo? Leta je bila Barcelona nesporna gospodarska prestolnica Španije. A Madrid se je vztrajno vzpenjal kot španska politična prestolnica, trenja so se večala.

Kataloncem se je zgodila identitetna in eksistenčna kriza znotraj večjega sistema Španije, kjer so želeli na vrh - tudi politično, a tja nikoli niso zares prišli - ne glede na to, koliko so za Španijo prispevali z gospodarsko dejavnostjo ali pobranimi davki. Nezadovoljstvo je zato naraščalo.

A preobrat se je po mnenju analitikov zgodil, ko je politika v Madridu postajala vse šibkejša, vizije ni bilo od nikoder.

Konservativna ljudska stranka, ki ji pripada tudi aktualni premier Mariano Rajoy, na oblasti pa je bila tudi od 1996 do 2004, je vsakič, ko so se pojavile katalonske zahteve po več avtonomije ali po več sodelovanja pri vodenju Španije - rekla "ne". Argumenti so bili vsakič isti - ustava, v kateri je Španija enotna država. Tudi pomočnik je bil vsakič isti - ustavno sodišče, ki je pritrdilo, da ustava Kataloncem res ne omogoča, da gredo na svoje.

In začel se je odnos, ki spominja na otroka, ki želi igračo in mamo, ki vedno reče ne. To pa seveda ne pomeni, da otrok igrače ne želi le še bolj ali da ne bo storil vsega, da jo bo na koncu tudi dobil.

Če Barcelona že tako ni imela sogovornika, zaradi političnega nasprotovanja vsakršnim ustavnim spremembam, je upanje na dialog dokončno pokopala gospodarska kriza, ki je zajela Španijo leta 2008. Naslednjih osem let se je nato namreč španska politika ukvarjala le še sama s seboj, z iskanjem rešitev, da država ne bi bankrotirala in s pogostimi volitvami, ki so za svoj produkt imele šibke vlade, ki so imele na eni strani malo moči, na drugi pa skoraj nič volje, da se posvečajo katalonskemu vprašanju. Večina politike v Madridu je tudi menila, da bo problem izginil.

In morda celo bi, če se ne bi zgodila referendumska nedelja, ko so svet obšli posnetki policijskega nasilja. Katalonski separatisti so s temi podobami dobili, kar so želeli - podporo "zunanjega sveta", menijo analitiki. Koliko ljudi je oziroma ni prišlo na volišča, je postal nepomemben podatek, ustvaril se je vtis, da zatirani Katalonci morajo na svoje, ker tako želijo enoglasno in odločno.

A Puigdemont ima v Kataloniji precejšnje težave z dokazovanjem, da so Katalonci v boju za samostojnost res enotni. Marsikdo mu oporeka, da manj kot polovica volivcev na voliščih pomeni enotno odločitev. A si je zaradi slabe Rajoyjeve odločitve, da nad ljudstvo pošlje policijo, vseeno nabral veliko simpatij.

Če so na referendumski dan podporo nabrali separatisti, je manj jasno, od kod Rajoyju misel, da se teptanje ljudstva dobra ideja. Nekaj analitikov meni, da se je želel postaviti pred madridsko aristokracijo in utrditi svoj položaj, potem ko mu je bilo dolgo očitano, da ni ravno trdno na čelu države.

Še bolj kot zakaj se je na referendumski dan dogajalo, kar se je, pa je pomembno vprašanje, kako naprej. Čas za konstruktivne rešitve se Madridu in Barceloni izteka. Da imajo situacije dovolj, so v soboto politikom na protestu sporočali ljudje s transparenti "Manj kraje, več dela", "Pogovorite se", "Manj testosterona, več pogovora" ... Tudi ljudje so namreč prepričani, da sta mediacija in pogovor veliko boljša ideja od aktivacije člena, ki bi Kataloniji vzel avtonomijo - to bi namreč upor ljudi le še povečalo, s tem pa povečalo celo možnost nemirov.

Kronologija katalonskega osamosvajanja

1979 - Nova ustava Kataloncem po koncu Francovega diktatorskega režima znova prinese avtonomijo.

2005 - Katalonci sprejmejo nov statut. Dokument predvideva več pristojnosti za regionalno vlado, neposredno pobiranje davkov, pa tudi kulturno-družbene spremembe, saj katalonščini da prednost pred španščino, Katalonce pa prizna kot narod.

2006 - Španski parlament potrdi okleščeno verzijo katalonskega predloga, dobi pa regija nekaj več samostojnosti na področju pravosodja in davčne politike. Sledijo pritožbe, da si Katalonija želi zagotoviti priviligiran položaj, spor roma na ustavno sodišče.

2010 - Ustavno sodišče razveljavi nekaj ključnih delov dokumenta - med drugim primat katalonščine nad španščino in doda, da izraz "nacija" nima pravne teže. Odločitev sodišča razjezi Katalonce, ki gredo na proteste. Podporniki neodvisnosti začenjajo pridobivati na moči.

2012 - V Kataloniji protestira več kot 1,5 milijona ljudi, ki želijo na svoje. To je čas, ko po Španiji pustoši huda gospodarska kriza, brezposelnost je visoka, pod težo slabih bilanc klecajo španske banke. Istega leta premier Mariano Rajoy zavrne idejo takratnega katalonskega šefa Arturja Masa o spremembah v načinu pobiranja davkov. Mas skliče regionalne volitve, kjer gre 80 odstotkov glasov strankam, ki podpirajo samostojnost.

2014 - Katalonski parlament želi posvetovalno glasovanje o katalonski neodvisnosti, na kar se pritoži španska vlada, ki se sklicuje na določila ustave, ustavno sodišče pa ji pritrdi. Katalonske oblasti prepoved ignorirajo. Na glasovanje pride samo 37-odstotkov volilnih upravičencev. Je pa 80 odstotkov tistih, ki so prišli, glasovalo za neodvisnost.

2015 - Katalonske regionalne volitve - spet zmagajo stranke, naklonjene samostojnosti. Nova oblast z 72 glasovi za in 63 proti sprejme dokument, s katarem bi začeli postopek za pridobitev neodvisnosti. Ustavno sodišče spet reče ne.

2016 - Mas odide, na čelu katalonske regionalne oblasti ga zamenja Carles Puigdemont.

2017 - Poleti Puigdemont napove referendum o neodvisnosti. Vlada in ustavno sodišče spet rečeta ne. Do referenduma 1. oktobra vseeno pride. Volilna udeležba je za referendum o neodvisnosti relativno nizka - manj kot 43-odstotna. Od tistih, ki pridejo na volišča, jih 90 odstotkov glasuje za neodvisnost. Referendum zaznamuje nasilje, sledijo pa protesti tako podpornikov kot nasprotnikov neodvisnosti.