VIDEO: Ženska, ki je reševanju uličnih psov posvetila življenje: Čutijo me, moje srce, ki bije zanje

Če rešiš enega samega psa, rešiš cel njegov svet. Če kdo ve, kako je to, je to zagotovo Milena Malešević, ki pse z ulic Sarajeva rešuje že 25 let. Njim je posvetila življenje, svojega pa pospravila v le dva predala v stanovanju. Milena je posebna. Tako hitro, kot živi, tudi hitro govori. Težko jo je ujeti. Mi smo jo. In ob tem ostali brez besed.

Potrebovali bi sto kamer, da bi mi lahko en dan sledili, pravi in hiti pojasnjevati: "Nimam časa razmišljati, ne vem, kateri dan je, niti kateri mesec ali leto je. Šele, ko slišim pokanje sredi noči, se zavem, da je novo leto. Povsod okoli mene so psi, ki me potrebujejo 24 ur na dan – so bolni, lačni, žejni, cvilijo, jokajo, bruhajo, lulajo,… Njim sem posvetila celo življenje, drugega absolutno nimam! V moji glavi so samo psi, ne moja družina, ne moji otroci, ne jaz!" Svoje mame, na primer, ni videla že 20 let, svoje sedemletne vnukinje še nikoli. A Milena drugačnega življenja ne pozna, niti si ga ne želi. Ker potem, pravi, ne bi vedela, kaj naj počne sama s seboj. "Spim po dve uri na dan. A ne smem se ustaviti, ne smem narediti koraka nazaj, samo naprej rinem, dokler ne umrem. A ne bi še rada umrla, živela bi sto let, kot želva. Ne zaradi sebe. Zaradi njih!" Tako nesebična je.

Na dveh lokacijah izven mesta ima dva azila, v enem je 169 psov, v drugem okoli 30. Zanje skrbita družini, ki jima za to plačuje. "Ko na ulici vidim ranjenega ali bolnega psa, ne razmišljam, samo poberem ga, peljem k veterinarju, ga okopam, nato pa v svoje stanovanje, kjer ga zdravim, dokler si ne opomore ali umre." Iz tega razloga je svoje stanovanje v 12. nadstropju stolpnice na Alipašinem polju preuredila v pravo pravcato ambulanto. Pasje kletke, hrana, zdravila, celo infuzije, nikjer pa njenih osebnih stvari, kot da ona sploh ne obstaja. "Pospravila sem jih v dva predala, celo svoje življenje," iskreno prizna. V času našega obiska je v stanovanju kakih deset psov – štirje v veži, mladički v ločeni sobi, v še eni sobi kužek, ki je v karanteni. Leži na kavču, prav tam, kjer tisti dve uri na noč spi Milena. Še več psov ima, a ker je le dan pred tem morala na pot, da jih je nekaj poslala v boljše življenje, jih je odpeljala v svoja dva azila. In kako njeni sosedje gledajo na toliko psov v bloku? "Plačam jim, da me pustijo pri miru," kratko odgovori. Denar, sveta vladar.

Koliko pasjih življenj je rešila, ne šteje več

Nato nas odpelje do svojega azila v kraju Pazarić, okoli 30 kilometrov ven iz Sarajeva, kjer za njene pse skrbi Mersad Šehić z družino. "Mileno sem spoznal, ko je hranila pse na ulicah in ker imam tudi sam rad živali, sem ji hotel pomagati. Prišla sva na idejo, da bi jim zgradila zavetišče, jih umaknila z ulic, kjer jim preti toliko nevarnosti," pojasni. Pred dvema letoma je tako skoraj čisto sam ob svoji hiši zgradil zavetišče, ki stoji v naravi. Ogradil ga je, da se psi ne vznemirjajo po nepotrebnem in ne lajajo vsepovprek. Lajež 170 psov se namreč sliši daleč naokoli in bi lahko precej motil sosede. Tega si nihče ne želi. Tu je vse po pravilih, za pse je dobro poskrbljeno. Karantena, ločeni boksi za mladičke in boksi pse, ki bi znali biti agresivni. Vsi imajo termoizolacijo, gretje, ventilacijo, voda je pitna, urejen sistem kanalizacije oz. odvodnjavanja, psi so na suhem tudi, ko dežuje, ležijo na paletah. Vsem nudijo veterinarsko oskrbo, vsi so čipirani, sterilizirani in kastrirani. "Imeli smo veliko psov z demodeksom, ki so se v tem okolju hitro pozdravili. Tudi agresivnost, ki so jo nekateri kazali na ulici, je v kontaktu z nami povsem izginila," ponosno pove Mersad.

Koliko jih je rešila v vseh teh letih, Milena ne ve, saj je že zdavnaj nehala šteti. "Na tisoče in tisoče!" pove. Za to, da bi se na katerega od njih še posebej navezala, preprosto nima časa. "Enega rešim s ceste, ga pozdravim, jokam za njim, ko ga oddam … A to moram storiti, da lahko čim prej pomagam drugemu, ki me tudi potrebuje!" Ko jih obišče v azilu, jo prepoznajo in cvilijo, pravi. "Živali imajo instinkt, deset tisočkrat večji od človekovega. Lahko si nadenem lasuljo in očala, zamenjam oblačila, pa me bodo moji psi prepoznali. Čutijo me, čutijo moj vonj, moje srce, ki bije zanje," še pove.

Na vprašanje, kaj vse je videla in doživela v vsem tem času, Mileni pridejo solze v oči. "Človek je najhujša vrsta na Zemlji. Kot prvo uničuje sam sebe, nato vse ostale. Mučenje živali se dogaja povsod po svetu, ne samo pri nas. A drugje za to obstajajo kazni. Pri nas ne. Niti v Srbiji," je razočarana. "Nesrečna sem, ker ne morem pomagati vsem. Zlo, na žalost, zmaguje," še doda. Rešitev problema potepuških psov vidi samo v sterilizaciji. 

'Krivi so ljudje. Ker noben pes ne bi sam izbral takšnega življenja'

Mariborčanka Simona Vodopivec, članica društva Animal Angels in Facebook skupine S srcem za živali, je posvojila dva Milenina psa. Splet naključij in njeno dobro srce je pripeljalo do tega, da danes v stanovanju živi s štirimi. Vsi imajo za seboj žalostne zgodbe.

Hano so v Sloveniji kot mladička prezgodaj odstavili od njene mame. Pri samo mesecu dni je bila tudi že na trdi hrani. "Tiste gospe ne bom nikoli pozabila, bila je v dolgem krznenem plašču. Niso preverjali, kam pes gre, nikoli niso niti poklicali. Velikokrat se sprašujem, kaj se je zgodilo z njenimi bratci in sestricami," pravi Simona. Če bi takrat vedela toliko stvari, kot jih vem zdaj, bi ravnala drugače, pravi. Zagotovo bi jo prijavila. Ozija je dobila iz BiH, na ulicah BiH so ga verjetno večkrat povozili, kljub operaciji ima deformirane tačke. "Ko je prišel k meni, je imel prazen, žalosten pogled. Bil je povsem prestrašen, sploh ni vedel, da je pes. Ni se znal igrati, ni vedel, kaj naj počne sam s seboj, takoj sem vedela, da ni primeren za oddajo." Še danes se zelo boji, sploh otrok, mladostnikov in raznih palic. Lucky je imel v skladu z imenom precej sreče, da je pristal pri Simoni, saj je prišel medtem, ko je čakala na Ozija. Tudi njega je verjetno nekdo povozil ali z nečem udaril, poškodovano ima nogo. "Še danes ima težave z avtomobili. Mislim, da ga zmoti zvok, še posebej smetarjev in kamionov. Zaganja se vanje, pa ne iz agresije, pač pa iz strahu." S Simono imata posebno vez. "Dolgo časa je mislil, da je moj mož," pojasni v smehu. Atosa, ki mu na določenih delih telesa manjka dlaka, je dobila iz Srbije. "Ko sem videla njegove posebne učke, se mi je zasmilil. Ni se ga dalo ujeti, ker se je zelo bal, verjetno je imel slabe izkušnje z ljudmi, preganjali so ga, ker so mislili, da je kužen. Verjetno ima demodex – bolezen, ki nastane zaradi slabe odpornosti, slabe hrane in se prenaša iz mame na mladiče." Ujeli so ga s pomočjo uspavala in ga namestili v plačljivo namestitev, penzion, za katerega pa se je izkazalo, da samo pobirajo samo denar, psa pa so imeli zaprtega v pravem svinjaku. Simona ga je vzela k sebi in ga oglaševala, a ga nihče ni hotel vzeti. "Pes je črn, starejši, res ne izgleda najlepše in takih nihče noče, rajši imajo radi majhne, bele, luštkane, dlakave … Ampak ljudje ne vedo, da ti lahko tudi velik pes ogromno da in da so to lahko mali psi ujeti v velikem telesu." Stanje vseh psov se v Simonini oskrbi izboljšuje, kljub slabim izkušnjam z ljudmi z njeno pomočjo postajajo vse bolj zaupljivi. Prepričana je, da bi se njihov strah in posledice krutega ravnanja dalo povsem odpraviti s pomočjo strokovnjakov za prevzgojo.

Čeprav naj bi dva od teh psov pri njej ostala le začasno, si danes ne predstavlja življenja brez njih. "Pes te potrebuje tako kot otrok, celega, moraš se ukvarjati z njim, mu biti na razpolago, sebe in marsikatere svoje aktivnosti moraš dati na stran. To terja veliko časa in denarja, priznam, da je včasih zelo naporno, a ti psi mi svojo hvaležnost pokažejo čisto vsak dan. Izjemno so navezani name, vidim jim na očeh, ko capljajo za menoj. Hkrati pa so tudi oni meni spremenili življenje, ker ko sem se začela boriti zanje, sem se začela boriti tudi zase," še pove Simona.

Zaveda se, da so štirje psi v stanovanju maksimum in da vseh psov, ki se ji zasmilijo, pač ne more rešiti. "Moraš imeti neko mejo, do katere lahko greš. Ne smejo te zavesti čustva, moraš razmišljati racionalno, sicer se to lahko obrne v neko kopičenje, nad katerim hitro izgubiš nadzor." Zapuščenim psom z območja Balkana zato pomaga tudi z zbiranjem donacij in spodbujanjem ljudi k posvojitvam. Na vprašanje, zakaj njim in ne psom, ki so v naših zavetiščih, odgovori: "Res je, tudi pri nas je ogromno ubogih psov, le da mi ne govorimo toliko o tem, ker to ni toliko vidno. V mestih je situacija kar dobra, na podeželju je veliko slabše. A ko sem zasledila njihove objave, so se mi ti psi zdeli nekako bolj potrebni pomoči kot naši. Tam namreč nimajo azilov, kakršne poznamo pri nas."

Vse, ki bi želeli pomagati, Simona poziva, naj kontaktirajo društvo Animal Angels in se pozanimajo, kako to lahko storijo, in naj psov k nam nikar ne vozijo na črno, saj imajo tam bolezni, kakršnih pri nas ni.

Psi iz Srbije v Veliko Britanijo, Nemčijo, Skandinavske države

Anton in Nataša Seme imata v Srbiji registrirano združenje Teodora's angels, s katerim pomagata uličnim psom. V Čačku imata center s kapaciteto za 50 psov, njun končni cilj pa je, da v obliki male etno vasice združita reševanje psov in pomoč otrokom z motnjami v razvoju, ki nimajo staršev. "S soprogo sva od nekdaj pomagala živalim, ona še bolj kot jaz, kajti kot pomorščak sem bil le redko doma. Večinoma sva hranila pse na ulicah, potem pa sva se nekega dne odločila, da kupiva posest na kmetiji in začneva s projektom gradnje male etno vasice, kjer bi lahko otroci stopili v kontakt z živalmi," pojasnjuje Anton. Če bo vse po sreči, bosta podpisala pogodbo s tamkajšnjim centrom za socialno delo, ki je zelo zainteresirano za projekt, upata pa tudi na finančno pomoč od države. Posvojila sta namreč deklico iz Črne gore in dobro vesta, kako otroku lahko pomaga terapija s psi. 

V Srbiji imamo ogromen problem s pasjimi borbami, vsi vedo, kje se odvijajo, a policija ne ukrepa, je razočaran Anton. Drug problem je korupcija, poleg tega so ljudje po njegovem mnenju zaradi vojn izgubili vsa čustva. Situacijo bi najhitreje uredili z nadzorom lastniških psov, kastracijo in sterilizacijo, pravi. "Če lastniški pes nima čipa, bi lastnik moral dobiti visoko kazen in mislim, da nikomur več ne bi padlo na pamet, da bi svojega psa, ki ga noče več, pustil na nekem smetišču, pač pa bi ga predal bližnjemu zavetišču," se pravi Anton.

50 psov je številka, nad katero imava še lahko nadzor, še pove sogovornik. "Pomagala bi vsem, pa ne moreva, zato jemljeva tiste, ki so najbolj ogroženi." Vsak pes, ki pride k njim, gre najprej v karanteno, kjer naredijo različne teste za bolezni in ga, če to potrebuje, pozdravijo. Imajo ograjena dvorišča, kjer se psi lahko prosto gibljejo, problematični psi pa so v boksih. Nataša in Anton največ psov oddata v Veliko Britanijo in Nemčijo, nekaj pa tudi v skandinavske države.

Strokovnjakinja za prevzgojo psov: S posvojenčkom je treba ravnati počasi, bodite vztrajni in potrpežljivi

Pri posvojitvah psov psov iz tamkajšnjih zavetišč je pomembno, da imajo posvojitelji izkušnje s psi, opozarja Alenka Klemenčič Holynski, strokovnjakinja za prevzgojo psov iz pasje šole Bajka. "To so posebni psi, ki potrebujejo veliko več časa, da se navadijo na ljudi, okolje in ostale živali. Predvsem se moramo zavedati, da so to psi, ki so – nekateri sami, večina pa njihovi starši, preživeli vojno, ki je pustila psihične posledice tako na njih kot na potomcih. Zato sta nujni potrpežljivost in vztrajnost. Predvsem pa poiščite pomoč pri strokovnjakih, ki imajo večletne izkušnje s šolanjem in rehabilitacijo psov." 

S posvojenčkom je treba po njenih besedah ravnati počasi. "Psa je treba postopoma spoznavati z novimi situacijami. Če se nečesa boji, ga ne silimo v to, ampak mu to postopoma približujemo." Pri takem psu se namreč srečujemo tako s pridobljenimi slabimi izkušnjami kot z genetskim spominom, ki ga prenaša od staršev. Po vedenju in reakcijah lahko prepoznamo del njegove zgodovine (strah pred temnimi prostori, strah pred poki, moškimi, palicami, …)

Teh posledic se po njenih besedah ne da popolnoma odstraniti, ker so tako zakoreninjeni vzorci. "Pomembno je, da strahu, agresije ipd. ne odpravljate z vajami poslušnosti, ampak z desenzibilizacijo psa. Poiščite pomoč pri strokovnjakih, ki uporabljajo tudi alternativo, ki v teh primerih preizkušeno, izredno lepo pomaga."

Na vprašanje, ali posvojenčka lahko namestimo skupaj k še kakšnemu psu ali je bolje, da je izoliran, strokovnjakinja odgovarja, da je to odvisno od psa. "Nekateri so družbe veseli, ki se počutijo varne. Drugi pa so preveč ogroženi in družbe ne sprejmejo. Vsekakor je treba dati obema čas, da se navadita en na drugega." K otroku pa psa nikakor ne spustite brez nadzora, in predvsem ne dokler psa ne spoznate, še opozarja. "Če se negotovo obnaša ob tem, ko vidi ali sliši otroke, nikakor ne silite v nesrečo. Predvsem pa niso vsi občutljivi na vse starostne skupine – lahko imajo dojenčke čisto radi, otrpnejo pa pri osnovnošolcih, ker so jih npr. kamenjali na ulici."

Časovno obdobje prevzgoje je odvisno od tega, kako prizadet je pes, je še povedala Klemenčič Holynskijeva. Nekatere se da prevzgojiti takoj, nekateri pa za to potrebujejo tudi več kot eno leto.