Korenine 'največje neumnosti': od pisca o vonju gnoja do premierja

Osvoboditev iz okovov EU

O brexitu je na stotine mnenj, a vsa ostajajo v senci enega od prvih: "Brexit je največja neumnost, kar jih je kdaj naredila kakšna država, poleg izvolitve Donalda Trumpa za predsednika."

To so besede nekdanjega newyorškega župana, milijarderja in poslovneža Michaela Bloomberga, izrečene kmalu po objavi zelo tesnega izida posvetovalnega  referenduma o odhodu Britanije iz Evropske unije (51,9 : 48,1). Gospod Bloomberg ima najbolj prav. Sam sem to, da so brexitirji, od politikov do superbogatašev, ki so se izdajali za ljudske tribune in borce proti "establišmentu", majhno večino ljudstva prepričali, da so glasovali za brexit, razglasil za največjo politično potegavščino v britanski zgodovini. Nateg "par excellence". Ta ideološki projekt desnice, ki so ga brexitirji prodajali z lažmi in zavajanjem, je zadostna večina ljudstva kupila kot svojo "osvoboditev iz okovov EU", dežurne krivke za vse britanske križe in težave. Nekdanji konservativni premier David Cameron brexitskega referenduma (23. 6. 2016) ni razpisal zato, ker bi ga zahtevalo ljudstvo, ampak zato in samo zato, da bi konservativno stranko rešil pred razcepom.

Parlament kot sovražnik ljudstva

V najnovejši epizodi te potegavščine je tem istim ljudem, ki so del "establišmenta", večino Britancev (tako vsaj kažejo raziskave javnega mnenja) uspelo spreti s parlamentom. Jih prepričati, da so poslanci, ki so jih sami izvolili, sovražniki ljudstva, ker preprečujejo njegovo odločitev za brexit oziroma odhod iz EU.

Britanija je bila vedno najbolj nergaška članica EU. Ne zaradi ljudstva, ampak vlad. Članica je že od leta 1973 (47 let), ko je parlament glasoval pridružitev predhodnici EU, Evropski gospodarski skupnosti (EGS). Pridružitev je predlagala tedanja konservativna vlada. Britanija je že dvakrat prej zaprosila za članstvo (1963 in 1967), pa je to z vetom preprečil tedanji francoski predsednik, general Charles de Gaulle, ker je trdil, da je britansko gospodarstvo zaradi vrste razlogov, od načina dela do kmetijstva, nezdružljivo z Evropo, pa tudi, da Britanija "goji globoko zakoreninjeno sovraštvo do vsakega vseevropskega projekta". Res? Samo delno. Res so nekateri trdili, da bi s pridružitvijo EGS prinesla konec tisočletne zgodovine, a bližje resnici je, da sta bili obe veliki otoški stranki, konservativna in laburistična, ki si (zaradi večinskega volilnega sistema) že več kot stoletje podajata kljuko oblasti, vedno, enkrat ena, drugič druga, enkrat bolj, drugič manj (ne)enotni o tem, kakšne odnose naj bi ima Britanija s celinsko Evropo oziroma glavno evropsko povezavo.

V tretje gre rado

Po de Gaulleovem odstopu (1969) se je konservativni vladi v tretjem poskusu (1973) posrečilo pridružiti EGS. Vladajoča konservativna stranka je bila takrat razmeroma enotna o politiki do Evrope, laburistična pa ne (ravno obratno kot zdaj). Zato so laburisti pred volitvami leta 1974 volivcem obljubili izboljšanje pogojev članstva v EGS in potem referendum o članstvu. Leto po zmagi na volitvah (1975) je laburistična vlada razpisala prvi referendum v britanski zgodovini: o članstvu v EGS. Za članstvo je glasovalo 67,23 odstotka udeležencev referenduma, kar je bilo v tedanji Britaniji dobrih 17 milijonov (17.378.581) volilnih upravičencev. Osem in pol milijonov (32,77 %) jih je glasovalo proti članstvu.

41 let kasneje (2016), na referendumu o (ne)odhodu iz EU, ki so ga prinesla evropska razhajanja v konservativni stranki, je za odhod glasovalo dobrih 17 milijonov volilnih upravičencev, za nadaljevanje članstva pa dobrih 15 milijonov (51,9 proti 48,1). Številke, pa tudi odstotki so pomembni. Ker brexitirji trdijo, da je bil brexitski referendum leta 2016 najbolj demokratična odločitev "ljudstva" v britanski zgodovini? Res? Pa smo spet pri palčkih. Ni res. Seveda ne. Zaradi kopice razlogov, ki še pridejo na vrsto.

Dan "po": Kaj je EU?

Morda veste, kaj je dan po referendumu o članstvu v EU vsevednega googla spraševalo daleč največ Britancev? Spraševalo ga je: "Kaj je EU?" Res. Čeprav so jih otoški mediji, posebno tisk, več kot štirideset let hranili s stalnim udrihanjem po EU, od tabloidov do resnega Telegrapha. Ta je imel v Bruslju pet let (1989–1994) danes zelo slavnega dopisnika, ki ni samo udrihal, ampak se je tudi norčeval iz EU. Njegovo pisanje je bilo polno neresnic in polresnic. To je bil Boris Johnson, ki je pred dvema mesecema sedel na premierski stolček. Kot konservativni kralj z brexitskega dvora. Za vodjo stranke, ki je avtomatično postal premier, ga je izvolilo 90.000 članov konservativne stranke (0,03 odstotka volilnega telesa). 

Eksplozivni učinek gnoja in kondomov

"Vse, kar sem napisal iz Bruslja, je imelo ta neverjeten eksploziven učinek na konservativno stranko, in mi je dalo ta čuden občutek moči," je sam ocenil svoja bruseljska dopisniška leta.

V enem od dopisov je na primer trdil, da bo "Bruselj najel vohljače, da bi poskrbeli za to, da bo imel ves evropski gnoj enak vonj". V drugem je trdil, da hoče Bruselj vsem Evropejcem vsiliti samo eno velikost kondoma, in da Italijani protestirajo, ker je zanje preširok. V kondomski zgodbi je omenil Willyija Hélina, tedanjega uradnega predstavnika Bruslja, ki naj bi mu dejal, da gre za zelo resne zadeve. Willy Hélin je letos povedal, da je "še vedno ogorčen zaradi kopice sranja, ki ga je Johnson napisal iz Bruslja".

Johnson je s to kopico veliko prispeval k rasti evroskepticizma na Otoku. Njegovi tedanji kolegi v Bruslju pravijo, da si ni on izmislil britanske novinarske niše, udrihanja po evropskih zakonih in predpisih, ki naj bi ogrožali britansko suverenost, priznajo pa, da jo je izpopolnil in posejal veliko tistih semen, ki so trideset let kasneje pognala v brexit in njegov prihod na oblast.

O referendumih

Britanci niso vajeni referendumov. V vsej zgodovini so imeli samo tri vsedržavne referendume. Dva o članstvu v evropski povezavi (1975 in 2016). In enega o spreminjanju volilnega sistema iz večinskega v neke vrste proporcionalni sistem (2011).

Za primerjavo: v Švici so imeli od leta 1948 okoli 550 vsedržavnih referendumov. Lani so jih imeli deset. V Švici so dvakrat glasovali o članstvu v EU in ga dvakrat zavrnili: leta 1997 je zanj glasovala dobra četrtina (25,9 %), leta 2001 pa manj kot četrtina (23,2 %).

Britanija je edina članica evropske povezave, ki je imela referendum o članstvu v obdobju EGS in EU. Od leta 1972, ko se je Britanija pridružila, je bilo v članicah in dveh delih članic 25 referendumov o članstvu. V sedemnajstih državah so se na referendumih izrekli za pridružitev in se pridružili. V odstotkih se je za članstvo izreklo največ Slovakov: 93,7 odstotka. Na drugem mestu smo Slovenci: 89,6 odstotka. Slovake so prehiteli (Novi) Makedonci, s 94,2 odstotka (2018), a na pridružitev še čakajo. Norvežani so o članstvu glasovali leta 1994. Večina, 52,2 odstotka je glasovala proti. Dva dela članic sta po referendumih zapustila EU, danska Grenlandija leta 1982 (za odhod je glasovalo 53 % volivcev), in finski Aland leta 1994 (za odhod je glasovalo 73,6 odstotka volivcev).

Pozabljeni, jezni in maščevalni

Na izid brexitskega referenduma niso vplivali samo evroskepticizem in evrofobija, ki so ju desetletja sejali desničarski mediji, laži in zavajanja, ki so jih med referendumsko kampanjo sejali brexitirji, od Johnsona do razvpitega Nigela Faragea, in strah pred priseljenci, ki naj bi Otočanom kradli delovna mesta, socialno podporo in bolniške postelje. 

Tehtnico so na stran brexita nagnili milijoni "pozabljenih" revnih Otočanov, ki so zaradi varčevalne politike vlade (ta je bila posledica bančno-finančne krize iz leta 2008) še bolj obubožali. Za svojo usodo so krivili "establišment, politični razred in elito". Na referendum, pred katerim sta konservativna vlada in tedanji premier Cameron zagovarjala nadaljevanje člansva v EU, so se podali jezni in maščevalni in ju, kot bi šli na parlamentarne volitve, s svojim glasom hoteli kaznovati. Ta vpliv na referendumsko odločitev so opisali: “Če si imel denar, si glasoval za članstvo, če ga nisi imel, si glasoval za odhod”. 

Mnogi so svoj glas za brexit imeli za protest proti establišmentu, političnemu razredu in eliti, ki so jim pripisali vse predolgo ignoriranje volje ljudstva. Ironično je, da so jih v to prepričali populisti, kot je Johnson, ki so poosebljenje establišmenta in elitizma, pa tudi to, da bodo v primeru brexita, posebno trdega, ravno ti ljudje najbolj nasankali.

Se nadaljuje ...