KOMENTAR: Svet se je začel vrteti v drugo smer

Včeraj dopoldne sem potočila nekaj solz ob napovedniku za risanko Mali princ. Še sama nisem vedela, zakaj me je tako ganilo to, kar nas je deček z asteroida B 612 naučil o udomačitvi, bistvih in odgovornosti. Na vse to smo že zdavnaj pozabili, se zavedam danes kot še nikdar doslej. Mali princ je od nekdaj moja najljubša knjiga, drobna, a s tako veliko modrosti. Še posebej lepo zveni v meni dragi francoščini. Petek 13. se je nato odvijal bolj ali manj tako kot katerikoli drug dan. Nato pa se je zvečer, ko sem delala zadnje obračune z delovnim dnem, svet ustavil. Sprva ni izgledalo, da bo tako hudo, zdaj, slabih 24 ur kasneje, vem, da se je svet začel vrteti v drugo smer.

Kot novinarka sem dnevno priča tragedijam, majhnim in velikim. Zavedam se, da je na tem svetu veliko gnilega, veliko sovražnosti, namerne zlobe z namenom prizadeti, užaliti in poteptati sočloveka. Ob begunski krizi me je šokiralo, s kakšno lahkoto nekateri pozivajo k ubijanju, k metodam, ki jih je svet obsodil in si obljubil in letos ob obletnici ponovil, da jih nikdar več ne bo niti omenil. Zdaj so žal tisti, ki jih omenjajo, dobili nov zagon.

Sama sem bila pri krizi na relativno nevtralnem stališču. Absolutno sem vedno za, da pomagamo trpečim ljudem (in živalim, ki še ohranjajo moje zaupanje, ljudje že precej manj). Sploh pa so šli hitro naprej, osebno tako zaradi njih nisem bila niti na boljšem niti na slabšem. A ob vsem sem se vseskozi spraševala, kaj pa, ko bodo ugotovili, da Evropa ni obljubljena deleža? Vseskozi sem spremljala pogovore, kdo komu česa ni povedal, pa kdo je dober sosed, pa kdo slab, pa kje bo ali ne bo ograja. Ni pa bilo ključnega pogovora in načrta - kaj bo Evropa naredila z ljudmi, ki so prišli. Jim bomo zagotovili ustrezno integracijo?

Francija je tipičen primer, kjer integracija priseljencev ni delovala, zato so se zapirali v svoje skupnosti in tam očitno kovali načrte. Izvedbo enega smo videli januarja. Pretreslo nas je, vsi smo bili Charlie. Svet je napade obsodil in se zavezal, da bo temu naredil konec. Nekaj mesecev kasneje je svet na petek, 13. novembra, znova onemel. Nikoli ne bo več tako, kot je bilo.

Zdaj sem v isto košaro dala hruške in jabolka, to pa zato, ker smo v isti košari. Takoj sem opazila, da se je povečala hitrost vrtenja spirale sovraštva, češ to je zato, ker ste jim izrekali dobrodošlico. S prstom so pokazali na begunce, čeprav večinoma tudi oni bežijo pred tistimi, ki so prevzeli odgovornost za napad. A ne glede na to, so v očeh nekaterih postali sovražniki številka ena. Kaj bo zdaj z njimi? Jim bomo nastavili še več bodečih žic? Jih bomo pošiljali nazaj in jih tako hočeš nočeš razjezili? Menim, da zadovoljni ne prevzemajo radikalnih stališč.