KOMENTAR: Potres v Amatriceju: kako so se tresla tla pod mojimi nogami

V času ferragoste so bili pri meni na poletnem oddihu sorodniki iz Rima. Bratova žena z majhnima otrokoma. Ko se je zemlja stresla, je nanje padel strop. Jaz sem preživela. Oni ne," je skrušeno pripovedovala starejša ženica, ki nam je s snemalcem in novinarskim kolegom ponudila prevoz v bližini razsutega Amatriceja. V starem Fiatu je prevažala televizor, šivalni stroj in paket piškotov. Bolj ali manj vse, kar ji je ostalo po uničujočem potresu. Kljub osebni tragediji, je za nas naredila prostor in nas mimo cestnih zapor zapeljala nekaj kilometrov bližje kraju, ki ga je tresenje tal najbolj opustošilo.

"To je bila prva osebna zgodba, ki sem jo slišal na potresnem območju. Še pred tem smo se z ekipo ustavili v Pescari del Tronto. V vasici na strmem pobočju, kjer so se hiše kot domine sesule ena na drugo. Želeli smo posneti nekaj kadrov apokaliptičnega uničenja, ko so reševalci iz prahu in ruševin potegnili tri ljudi. A takoj, ko so preverili življenjske znake, so povesili glave in za hip obstali. In mi z njimi. Nihče od trojice ni preživel. Niti deklica, ki je bila med njimi. V popolni tišini so jih prenesli mimo kamere in jih spoštljivo pokrili z odejami. Brutalno soočenje z realnostjo. Zame sicer tudi prva izkušnja z močnim potresom.

V nekaj urah po tem, ko je dan razkril vse razsežnosti naravne katastrofe, so bile v Amatriceju, Accumoliju, Arquati in Pescari del Tronto zbrane praktično vse razpoložljive službe. Bolničarji, gasilci, civilna zaščita, policisti, karabinjeri, finančna policija, rdeči križ, gorska reševalna služba. In prostovoljci s prepoznavnimi rumenimi rutkami. Toliko zgoščene pomoči na tako majhnem prostoru je na trenutke delovalo celo rahlo kaotično.

'Popotresni sunki parajo živce reševalcev'

Kljub seriji popotresnih sunkov, ki so med reševalce stalno vnašali nemir, pa so bili vsi 'stodvajset' odstotno predani svoji misiji. Tudi Francesca, ki je z iskalnim psom prečesavala po razbitinah, ki so ostale od Amatriceja. Sama ni imela sreče, kot pes Leo, ki je sedemnajst ur po usodnem trenutku pod kupi kamenja in betona rešil življenje desetletne Giorgie. Drugi dan reševanja, ko sem jo spoznal, ni v osmih urah našla nobenega preživelega, s psom Maxom nista odkrila niti nobenega trupla. Prosil sem jo le za nekaj napotkov, Francesca pa se je nepričakovano odprla in se zgrozila nad človeško tragedijo, sredi katere se je znašla. "Oprosti, enostavno moram dati iz sebe," je dejala. Ni bilo težko samo za žrtve. Pretreslo je tudi tiste, ki so prišli pomagat. Vidno se je dotaknilo še italijanskega predsednika Sergia Mattarelle, ko si je ogledal opustošenje.

Posebno neprijetni so bili konstantni popotresni sunki. Poleg dveh večjih, je bilo še nešteto manjših. Začutiš jih takoj, ko se za hip ustaviš. Sprožajo alarme v preostalih zgradbah, parajo živce reševalcev in človeku niti za trenutek ne pustijo, da bi pomislil, da je najhuje mimo. Tisti, ki so ostali brez vsega in so spali v organiziranih šotoriščih, so tožili, da zaradi sunkov ponoči niso mogli zatisniti oči. Tudi zato smo se z ekipo odločili, da bomo vsako noč prespali vsaj 50 kilometrov proč od potresnega območja.

Kako naprej?

Za prebivalce hribovite pokrajne ob reki Tronto se zdaj, ko so se z državnimi častmi poslovili od svojih mrtvih, začenja novo obdobje. Razčistiti bodo morali, zakaj so se poleg starih kamnitih stavb kot hišice iz kart podirale tudi domnevno protipotresno grajene novogradnje? S pomočjo države bodo začeli obnovo, s katerimi pa Italijani zadnja leta nimajo dobrih izkušenj. Bližnja L'Aquila denimo je sedem let po rušilnem sunku še vedno polna popokanih in praznih stavb. Ponekod ruševine kljub vloženim milijonom spominjajo celo na Amatrice. Več tisoč ljudi, ki so zaradi potresa ostali brez domov, še vedno živi v začasnih nastanitvenih objektih. Zgodovinsko mestece Amatrice naj bi bil drugačna zgodba. Menda ga čaka rekonstrukcija, a težava je, da so se števini že odselili in pravijo, da se na nemirna tla ne bodo več vrnili.