KOMENTAR: Če bi se papežu kaj zgodilo, bi to pomenilo konec sveta, kot ga poznamo

Papeža Janeza Pavla II. je 12. aprila leta 1997 na sarajevskem letališču med drugim pričakal tedanji član relativno nove institucije predsedstva BiH, Alija Izetbegović. Civilno obleko je skrival pod dolgim plaščem, njegova baretka z bosanskimi oznakami, ki je ni snel niti ob rokovanju z v belo oblečenim Svetim očetom, pa je dajala občutek vojaške uniformiranosti. Niti dve leti še nista minili od genocida v Srebrenici, črnilo na Daytonskem sporazumu se še ni dobro posušilo. In Sarajevo je bilo v ruševinah. Na olimpijskem stadionu Koševo se je zbralo okoli 50.000 ljudi, izžetih od vsakdanjosti smrti in uničenja. A z živim upanjem v boljši jutri. Huje bi bilo zelo težko. Papeževo sporočilo je bilo jasno: "Nikoli več vojne!"

18 let pozneje so prebivalci BiH še vedno v nekakšni vojni. Tokrat ne tisti očitni, z množičnimi poboji, sistematičnim posiljevanjem in etničnim čiščenjem, temveč v vsakodnevni vojni za preživetje. 20 let po Daytonu, ki je že dolgo bolj prisilni jopič kot mirovni sporazum, BiH ni več dovolj seksi za mednarodne donacije, razvojno pomoč in raznorazne finančne spodbude. Celo za Zahodno Evropo je znova tam nekje daleč, za Afganistanom. Daytonske administrativne strukture pa so drage.

Predstavljajte si eno najbolj potratnih javnih uprav. In nato to pomnožite s tri. Drago. Sploh za državo, katere gospodarstvo je skoraj neobstoječe, kjer ljudje ne morejo plačevati niti osnovnih javnih storitev in kjer je redna dobava električne energije, plina, in drugih osnovnih potrebščin vse prej kot samoumevna. Za povprečnega Evropejca je mesečno preživetje povprečnega Bosanca skoraj čarovniški trik. Brezposelnost je okoli 40-odstotna. In narašča. Med mladimi je celo 60-odstotna. Kar približno 70 odstotkov tistih, ki so zaposleni, pa je zaposlenih v – javni upravi. Povprečna plača je približno 400 evrov. Povprečna. In niso redki primeri, ko ljudje plačujejo, podkupujejo uradnike, da bi službo sploh dobili. Korupcija je način življenja in preživetja. Če želiš delo in s tem plačo, moraš pogosto – plačati.

Revščina, beda, brezup. Upanje, ki je zažarelo ob koncu vojne leta 1995, je 20 let kasneje skoraj povsem zbledelo. Tisoči so še lani protestirali na ulicah mest po vsej državi, svoje frustracije so znesli nad stavbami oblasti. Te se v 20 letih niso bile sposobne dogovoriti niti okoli ustave, ki bi nadomestila ta zdaj že nesrečni Daytonski sporazum. Nedavno je aktualni predsednik predsedstva dejal: ''Ustavne spremembe so trenutno nerealne, Dayton je zaenkrat najbolje, kar imamo.'' Dayton, ki je vzpostavil eno najbolj neverjetnih držav in njenih struktur na svetu. BiH. Federacijo BiH. Republiko srbsko. Kantone. Delitev oblasti na način, da vsako oblast sestavljajo tri enote. Vzpostavil je državo, ki trenutno le stežka deluje. Državo, ki to skorajda ni več.

Politiki se medtem igrajo z najnevarnejšimi čustvi ljudi, nacionalnimi čustvi. Kot da zgodovinski spomin ne seže niti 20 let nazaj. Na predvečer 20. obletnice Srebrenice so na zadnjih volitvah v vseh treh entitetah BiH smetano pobrale nacionalistične stranke. Milorad Dodik ne skriva, da si v kratkem želi samostojne Republike Srbske. Pravi, da je pripravljen pomagati tudi Hrvatom v BiH, da pridejo do svoje države. S ponovnim vzponom HDZ na Hrvaškem in s predsednico, zelo naklonjeno večji avtonomiji hrvaške skupnosti v BiH, se te tendence ne zdijo več le nekakšne nacionalistične sanje. Boj za oblast, proračun, tista redka neprivatizirana podjetja v Federaciji so zaslepila bošnjaške politike. Nihče ni brez masla na glavi in vsi imajo roke in noge v marmeladi. In to sredi balkanskega lonca, pod katerim se je povečala temperatura in v katerem jušna osnova znova vre.

In kot da vse to ni dovolj in ker BiH res ni prav nič prihranjeno, če smo iskreni pa predvsem zaradi nedelujoče države, poroznih meja in nekaterih političnih medvojnih in povojnih odločitev, v tej kaotični situaciji glave dvigajo tudi islamski skrajneži. Skrajneži, ki nimajo nič skupnega z bosanskimi muslimani, nasprotno, jim močno škodijo. Skrajneži, ki odsotnost kakršnega koli reda v poslovanju, inšpekcijskih nadzorih in birokraciji izkoriščajo za kopičenje dobička, ki se steka v malho samooklicane Islamske države. Skupnosti v Gornji Maoči, v okolici Maglaja in kdo ve, kje še vse, naj bi bile odhodna točka za borce, ki odhajajo v Sirijo in Irak. Ime, simbol za to dogajanje – Bilal Bosnić. Obtožen in na sodišču. A kaj, ko nihče ne ve, kaj vse in kako se v teh skupnostih dogaja. No, morda tuje tajne službe.

Tiste tajne službe, ki so zadnje tedne v BiH še posebej aktivne. V Sarajevo namreč znova prihaja papež. Tokrat papež Frančišek. Papež, ki je zase večkrat dejal, da njegov mandat ne bo dolg. Prišel je čas, ko bi bilo dobro, da verniki zmolijo kakšno dodatno molitev, ateisti pa držijo pesti, da bo Bergoglio varno odletel nazaj domov. Varnostne službe ne bodo ničesar prepustile naključju. Na pomoč so priskočile sile sosednjih držav, italijanski, francoski, britanski, ameriški in verjetno še kakšni drugi tajni agenti so že več kot mesec dni "na terenu". Država BiH ni sposobna sama poskrbeti za papeževo varnost, njene varnostne sile, agencije, specialci in ostali organi imajo težave že pri tako enostavni zadevi, kot je komunikacija med njimi samimi. Spomnimo se le nedavnega napada v Zvorniku. V soboto bo Sarajevo ponovno oblegano. Nepredušno zaprto in zavarovano, kot ni bilo še nikoli. Nič čudnega. Če bi se papežu kaj zgodilo, bi to pomenilo konec sveta, kot ga poznamo. In neverjetna ironija zgodovine. Čez manj kot mesec dni bo minilo 101 leto od atentata na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda, ki je spremenil tok svetovne zgodovine. Posledice morebitnega napada na papeža ne bi prizanesle nikomur. In tega si ne bi smel želeti prav nihče.

Enkrat doslej so morali iz varnostnih razlogov papežev obisk v Sarajevu že odpovedati. Leta 1994, ko ga je hotel obiskati Janez Pavel II., med vojno vihro in obleganjem. Sarajevo, BiH, tamkajšnje prebivalce danes oblega pomanjkanje. Pomanjkanje v povsem dobesednem smislu, pa tudi pomanjkanje upanja. In prav tega je papež Frančišek, vse pogosteje imenovan ’papež revnih’, obilno naložil v potovalno torbo in ga namerava prinesti deset tisočim, ki ga bodo pričakali v Sarajevu. Strelivo proti apatiji, v katero se vse bolj pogrezajo. Janez Pavel II je ljudem polnim upanja prinesel sporočilo miru. Papež Frančišek bo ljudem, ki vsaj zaenkrat živijo v miru, prinesel upanje. Zanimivo pa bo slišati, kaj bo prinesel političnim predstavnikom, kaj jim bo sporočil. Vsaj med zasebno avdienco bi jim lahko malce navil ušesa.