Leta 1987 je Donald Trump izdal knjigo The Art of the Deal, Umetnost posla, štiri leta kasneje pa je izšel roman Ameriški psiho, ena izmed bolj nenavadnih in kontroverznih knjig. Avtor, takrat 27-letni Bret Easton Ellis, je zaslovel že s prvim romanom Manj kot nič, izdal ga je, ko je bil star 21 let, s to, sicer svojo tretjo knjigo, pa si je še dokončno utrdil status literarne zvezde in kultnega pisatelja.
Glavni junak knjige je 26 letni Patrick Bateman, mlad, čeden, izjemno bogat, in povsem nor serijski morilec. Če se spomnimo -leta 2000 so po knjigi naredili tudi film, s Christianom Balom v glavni vlogi.
Vsaj tretjina knjige so opisi raznih dizajnerskih oblačil, dodatkov, pa opisi večerij v takrat modnih restavracijah z najbolj nenavadnimi jedilniki, preostanek so morilske fantazije in opisi brutalnih umorov, mučenj in posilstev, ki naj bi jih izpeljal glavni junak. Junak, ki je kot robot, absolutno brez čustev, etike ali morale, ima eno šibko točko. Je goreč občudovalec Donalda Trumpa, naj gre za njegovo knjigo, avto, ki ga vozi, njegove stolpnice. Donald Trump je bil torej nekakšna ikonska figura 80-ih, svetli vzor uspeha in pohlepa, ki se ga ne sramuješ, ampak si nanj ponosen.
Zdaj, 15 let kasneje, Trump menda nagovarja povsem drugačne ljudi, ne več bogatašev z Wall Streeta, ampak neizobražene reveže, ki lahko preko njega končno izdivjajo vso svojo robatost, ne da bi jih kdo postrani gledal, svoje neznanje, svoje sovraštvo do vseh ...izmov, s katerimi so jim, po njihovem, prali možgane v zadnjih desetletjih - humanizem, feminizem, bog ne daj, celo socializem.
Če bo Trump izvoljen, ne bo prvič, da bi ZDA imele predsednika, ki se je najprej začel kot šala, smešnica. Poglejmo spet v pop kulturo. V kultnem filmu Back to the Future, Vrnitev v prihodnost, iz leta 1985, se glavni junak, ki ga igra Micahel J. Fox, vrne nazaj v času, v Ameriko 60-ih. Ko skuša znanstvenika, ki ga je poslal tja, prepričati, da je res iz prihodnosti, mu ta postavi testno vprašanje, naj mu pač pove, kdo je predsednik ZDA. Ko odgovori, da je to Ronald Reagan, ki je bil v 60-ih ne preveč uspešen holivudski igralec, to naleti na posmeh in nejevero. Sliši se kot popolna neumnost, znanstvena fantastika v najboljšem primeru. No, pa je bil Reagan predsednik in to dvakrat. Čeprav se mu res o marsičem ni sanjalo, kot nas med drugim spomnijo v izvrstnem filmu o še eni smešnici ameriške politike Sarah Palin, guvernerki Aljaske, skrajni desničarki, čajankarki. V središče medijske pozornosti so jo postavili s kandidaturo za podpredsednico. Palinova, ki je žalostno pogorela na vseh intervjujih in so se ji zaradi neumnih izjav vsi posmehovali, že skoraj obupa, ko ji njen svetovalec, medijski trener, reče naj se ne sekira. In ji navede primer. Ko so Reaganu nekoč zastavili vprašanje glede onesnaževanja okolja, je mirno dejal, da so največji onesnaževalci drevesa ... in preživel in postal, kot pravi, eden izmed naših najboljših in najbolj priljubljenih predsednikov ZDA.
Donald Trump je torej, vsaj navidez prehodil pot, kot so jo tudi ZDA in z njimi velik del sveta, od neizmernega razrasta pohlepa v 80-ih, pohlepa brez zavor, omejitev, ki je nazadnje pripeljal do ekonomske krize in tudi do vseh teh jeznih ljudi, ki bodo zdaj volili enega izmed teh, ki jih je, vsaj posredno tudi pomagal potisniti v ta slab položaj, v katerem so. Trump pa je prehodil tudi povsem politično pot, saj je v resnici začel kot demokrat.
A tudi Hillary Clinton, ki se je nekoč podpisovala, recimo bolj feministično, kot Hillary Rodham Clinton, z leti pa je njen dekliški priimek nekako izpuhtel, je bila na začetku republikanka, konzervativka in to kar zadrta. Tudi proti gejevskim porokam, proti splavu.
Če se ob vsej tej godlji in slabim izbiram morda zazdi, da je najbolje preskočiti takšne volitve, je to velika napaka. Kajti in tega res marsikdo ne ve, volilci v ZDA nimajo na izbiro samo Trumpa in Clintonove - na glasovnih listkih so še druga imena. Glasujejo lahko tudi za libertarca Garya Johnsona in seveda za predstavnico Zelenih Jill Stein. Zakaj bi res morali samo izbirati med slabo in manj slabo možnostjo? Zakaj ne bi dali glasu naprimer nekomu, s katerim se strinjamo, ki ima dobre ideje, vendar pa menijo, da ne bo mogel zmagati? In potem je tukaj napačna dilema, ali dati svoj glas za manjše zlo, ali pa ga "zavreči" z glasovanjem za nekoga, ki jih je všeč, zagotovo pa nima možnosti za zmago? Napačna dilema zato, ker njihov glas tako sploh ni izgubljen. Nasprotno - to je za zdaj edini demokratičen način, da lahko pride do sprememb; tudi na bolje. Primer lahko najdemo prav v ameriških volitvah: Bernie Sanders, ki mu je malo zmanjkalo, prepričal pa je milijone, čeprav na začetku prav nič ni kazalo, da sploh ima možnosti. Torej, volitve, kljub hudim pomislekom in včasih res groznim kandidatom - pa to ne velja samo za ZDA - še vedno ponujajo veliko možnosti. Če jih opazimo seveda. Tukaj pa je izjemno pomembna tudi vloga medijev.
