Koebenhavn se spreminja v farso?

Slabih 48 ur pred koncem podnebne konference v Koebenhavnu se krepi zaskrbljenost zaradi možnosti popolnega neuspeha pogajanj. "Ne kaže dobro. Še vedno smo pri proceduralnih vprašanjih," je po prekinitvi nočnih pogajanj, ki znova niso pripeljala do nikakršnega napredka, povedal član delegacije švedskega predsedstva EU.

Tudi nemška kanclerka Angela Merkel je pred odhodom v Koebenhavn poudarila, da novice iz danske prestolnice niso dobre in da ni trenutno na vidiku "nobenega konstruktivnega pogajalskega procesa". Še bolj kritičen je bil francoski predsednik Nicolas Sarkozy. Skrbi ga, da se bodo pogovori končali katastrofalno. Britanski minister za energetiko in podnebne spremembe Ed Miliband pa je posvaril, da Koebenhavnu grozi, da se sprevrže v popolno farso. Njegov šef Gordon Brown je medtem vse ključne države pozval, naj pokažejo več ambicij pri doseganju podnebnega sporazuma.

Še bolj zaskrbljujoče je, da v možnost dogovora vse bolj dvomijo tudi v kitajski delegaciji. Glavni kitajski pogajalec Su Wei je kritiziral dansko predsedstvo konference, ki po njegovem mnenju pri pripravi pogajalskih predlogov ne upošteva dovolj interesov vseh držav. V tej kritiki se mu je pridružilo tudi drugih 134 držav v razvoju iz skupine G77.

Kitajska po nekaterih informacijah že dvomi v možnost, da bi v Koebenhavnu dosegli okvirni politični dogovor, ki bi ga v naslednjem letu nato nadgradili v pravno zavezujoč sporazum. V Pekingu tako pričakujejo zgolj kratko politično izjavo.

Erjavec: Popoldan prinesel nekaj optimizma

Situacija je zelo odprta in nič ne moremo predvideti, kaj bo, pa je povedal slovenski minister za okolje Karl Erjavec. Dodal je, da se je pozno popoldne sicer pojavilo več optimizma, in poudaril, da je ključno določiti natančen časoven okvir dejavnosti za dokončen globalni dogovor v prihodnjem letu. 

"Z natančno časovnico bi bil storjen pomemben korak naprej," je menil minister. Očitno je namreč, da v Koebenhavnu ne bo mogoče podpisati dokončnega globalnega sporazuma, temveč le okvirni sporazum, ki pa bi moral po Erjavčevih besedah zelo natančno določiti nadaljnje korake, ki bi v prihodnjem letu omogočili sprejetje dokončnega globalnega sporazuma.

ZDA glavni krivec za verjeten propad pogajanj?

V Koebenhavn sicer danes prihajajo številni voditelji, tudi slovenski premier Borut Pahor. Ameriški predsednik Barack Obama pa bo v dansko prestolnico priletel šele v petek, zadnji dan konference. V ZDA kljub temu poudarjajo, da je Obamova prisotnost na ključni zadnji dan konference dokaz, da po letih obotavljanja prevzemajo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam. Bela hiša tako pričakuje in upa na močan okvirni dogovor, ki bo podlaga za kasnejši sporazum.

ZDA pritiskajo predvsem na Kitajsko, pa tudi na druge najpomembnejše države v razvoju, naj se v večji meri in na pravno bolj zavezujoč način zavežejo k znižanju izpustov toplogrednih plinov. Druga stran temu nasprotuje. Zgodovinsko breme za podnebne spremembe pripisuje razvitim državam, ne želi pa tudi omejevanja svoje pravice do razvoja.

Sicer pa skupaj z okoljevarstveniki razvijajoče se države kot glavnega krivca za zastoj v pogajanjih navajajo prav ZDA, ki pristajajo le na malenkostno štiriodstotno znižanje emisij v primerjavi z letom 1990.

Vendarle tudi dobre novice

Vseeno pa je iz danske prestolnice pozno v sredo zvečer prišlo tudi nekaj dobrih novic. Japonska je tako napovedala, da bo za t. i. hitro pomoč državam v razvoju v prihodnjih treh letih namenila 1750 milijard jenov (19,5 milijarde dolarjev). Od tega naj bi bilo 1300 milijard jenov javnih sredstev, preostalo pa naj bi bila zasebna vlaganja. Pomoč v Tokiu vežejo na sklenitev celovitega sporazuma v Koebenhavnu.

S tem je Japonska presegla obljube EU. Vrh EU se je minuli teden namreč zavezal, da bo Unija za pomoč državam v razvoju v podnebnem boju v prihodnjih treh letih namenila okoli 7,3 milijarde evrov, prostovoljno pa bodo prispevale vse države članice.

ZDA številke še niso predstavile, poleg tega pa kljub jasnim pozivom držav v razvoju še ni prav nič jasno, kolikšna naj bi bila pomoč po letu 2012. Za zdaj ostajajo v veljavi ocene, da bi do leta 2020 za boj proti podnebnim spremembam in prilagajanje nanje potrebovale 100 milijard dolarjev letno.