Ko šestletnik mami nosi svoje izdelke na pokopališče

Zločin, ki se ne bi smel nikoli zgoditi. A tudi zločin, ki se nikoli ne bi smel zgoditi pred otroškimi očmi. V najhujši nočni mori si človek ne predstavlja tistega, kar se je na božični dan 2020 dogajalo v Gerečji vasi, prikupni vasici, v kateri je vse urejeno, vse hiške so lepe, imajo krasne vrtove, zdi se, kot da bi človek prišel v pravljico Muce Copatarice. Pravljico, ki je bila ena mojih ljubših tudi zato, ker se je tako lepo končala. V Gerečji vasi te sreče niso imeli. Umrli so trije nedolžni ljudje.

"V času tragičnega dogodka sva s partnerko bila pri njenih starih starših na božičnem kosilu. Pred tem sva bila pri nas v hiši mojih staršev (v Gerečji vasi, op. a.) na božičnem zajtrku in tradicionalnem odpiranju daril. Ker je obsojeni zadnja dva meseca pred tragičnim dnem grozil z našo smrtjo in celo napovedal datum, kdaj bo izpeljal svoj načrt, smo na božični večer, za katerega je rekel, da bo tekla kri, vsi razen očeta spali drugje," je za oddajo Svet na Kanalu A prvič po tragediji napisal Miha Lešnik, nesojena četrta žrtev v Gerečji vasi, saj naj bi Silvo Drevenšek nameraval pospraviti tudi njega. Prvič je po tragediji spregovoril za medije, pisno pa zaradi tega, da bi zaščitil danes šestletnega nečaka, ki je na isti dan izgubil mamo in stara starša. Slednja dva, nezaslišano, pred svojimi očmi. 

Miha Lešnik je s svojo partnerko decembra 2020 v največji bolečini, saj je izgubil sestro in starša, štiriletniku čez noč postal oče. Na srečo je otrok pristal v varnem objemu strica in ljubeče družine njegove partnerke. Na srečo ga niso odvzeli in ga namestili v kakšen krizni center, ki seveda je zato, da otrokom, ki doživljajo takšne nepredstavljive stvari, skušajo pomagati, a jih obenem gotovo dodatno travmatizirajo, saj ne le, da otrok v istem dnevu izgubi mamo in očeta (slednji po takšnem dejanju pristane v priporu), ampak mora spremeniti tudi svoj (dotlej varen) dom, to pa je za majhno bitje gotovo prevelik zalogaj, da bi lahko iz tega  prišel nepoškodovan. 

Ko pomislim na tega mladega moškega, ki je pri 32 letih, ko gotovo velik del njegovih vrstnikov sploh še ne ve, kaj bi s svojim življenjem, in so vse, o čemer razmišljajo, zabava in potovanja, prevzel nase tako veliko breme, se mu lahko samo priklonim. Da je bil ne glede na svojo bolečino in položaj, v katerem se je znašel, sposoben se tako usmeriti v skrb za štiriletnega fantka, a ne običajnega fantka, temveč fantka, ki zaradi doživetega predstavlja tudi za najboljše strokovnjake velik izziv. 

"Takoj sem odšel k nečaku, ki je prišel po stopnišču ves v strahu in mi iz prve rekel, da ne moreva več v hišo od dedija in babice, saj je njegov ati vse popikal in da so mlake krvi. Nato sem s partnerko in taščo odhitel v urgentni center v upanju, da je vsaj mama preživela. Vendar sta me ob prihodu čakala medicinska sestra in dežurni zdravnik ter mi izrekla sožalje. Žal tudi moji mami ni bilo več pomoči, saj je izgubila preveč krvi.  Nato so mi dovolili, da še zadnjič vidim svojo mamo in se poslovim od nje. Za očeta in sestro so mi odsvetovali, da bi jih videl. V tistem trenutku me je gnala in dajala energijo odločenost, da morava z nečakom ostati skupaj in da ne smem dovoliti, da ga dajo v kakšno ustanovo ali rejništvo daleč stran. Po več kot dveh letih lahko rečem, da je tako zanj kot zame to bila najboljša poteza, saj dajeva en drugemu moč in se skupaj spominjava pokojnih. Sedaj smo z mojo partnerko in nečakom družina," je zapisal. 

Najtežje jim je, razumljivo, za praznike. Takrat šestletnik, ki obiskuje šolo, kjer mu na srečo dobro gre in ima veliko prijateljev, svoja majhna darilca, ki jih izdela v šoli ali doma, svoji mami, dedku in babici nosi na pokopališče.  

Nova hiša, ki sta si jo na lepem delu vasi zgradila pokojna in Silvo Drevenšek, je le nekaj 10 metrov oddaljena od hiše njenih staršev, h katerima pa se je dober mesec pred zločinom 35-letna Mojca Lešnik s sinom umaknila. Drevenšek jo je zvabil v nekdaj skupno hišo in jo do smrti zabodel nato pa se je z istim nožem odpravil še v hišo njenih staršev in tam pred očmi štiriletnika do smrti zabodel še babico in dedka.

Obe hiši sta danes zaznamovani s krvjo in smrtjo, zaradi tega se je preživeli z nečakom preselil drugam. Nemogoče je mirno bivati v takšnem domu, to si lahko predstavljamo. Poleg nove hiše je še starejša hiša starih staršev, ki sta tudi pokojna. Pa še neko manjše nedokončano poslopje, v katerem so še predmeti, igrače malega fantka ... Zmrazi me, ko to zagledam. A mrazilo me je ves čas, ko smo z ekipo (snemalec Andrej Veber, asistent Ivo Lovrič) snemali na tem območju, težak, tesnoben občutek je zlezel vame. Na zunaj je videti vse tako lepo in urejeno, v resnici pa območje teh treh hiš skriva najbolj mračno zgodovino. 

Čeprav je prišel s težkim srcem, pa je za svojega prijatelja Miho Lešnika storil tudi to. Govorimo o Sašu Dobniku, ki se je že po tragediji močno angažiral in tudi zbiral sredstva za preživela, da bi jima vsaj v začetku nekoliko olajšal prehod v tako težko življenje. "Nerad pridem sem, moram vam priznati, da me kar stisne pri srcu. Danes sem tu drugič po tragediji. Najraje bi si nekaj izmislil, samo da mi ne bi bilo  treba priti," mi zaupa. Še vedno je jezen, še vedno ga zelo boli, da se je kaj takšnega lahko zgodilo tako prijazni, cenjeni in spoštovani družini, pri kateri je bila doma ljubezen. "Jaz sem jezen, seveda tudi žalosten, a jezen sem, zato ker nihče na svetu si tega ne zasluži, da se kaj takšnega zgodi!"

A še bolj jezen postane, ko pomisli, da je sodišče v ponovljenem sojenju iz sprva dosmrtnega zapora kazen spremenilo v 30 let zapora. "Da ti narediš nekaj takega pred svojim otrokom, pred svojim otrokom umoriti še dedka in babico. Da ne govorim o mamici, ki je bila takšna ženska, da bi jo lahko samo iskal. Kar me pa najbolj jezi, da za tri življenja dobiš 30 let, to je pa nedopustno!"  

Svoje razočaranje nad takšno odločitvijo sodnikov pa izraža tudi Miha Lešnik: "Z eno besedo sramota. V takih trenutkih me je sram, da živim v državi, v kateri imajo morilci več pravic kot žrtve in v katerih je življenje vredno manj kot rop bencinske črpalke. Žalostno je dejstvo, da so nam bile odvzete tri ljubljene osebe, pristojni pa si podajajo žogico in nihče ne želi biti prvi, ki bi izrekel najvišjo zakonsko možno kazen v Republiki Sloveniji, dosmrtni zapor. Izrek le-te bi bil v poduk vsem potencialnim storilcem, ki bi na takšen način želeli prevzemati usodo v svoje roke," je še povedal za Svet. Več pa v današnji oddaji.