Lay je na začetku prebral izjavo, v kateri je izrazil globoko obžalovanje zaradi vsega, kar se je zgodilo, in dejal, da na priporočilo svojega odvetnika ne bo odgovarjal na vprašanja, čeprav bi lahko zaradi tega kdo mislil, da nekaj skriva. Med preiskovalci že kroži dokument z Layevim podpisom, ki je povezan z enim od sumljivih partnerskih podjetij, zato je njegov molk pred senatom dovolj razumljiv. V četrtek naj bi ga zaslišali še pred odborom za energijo in trgovino predstavniškega doma, vendar je Lay že napovedal, da bo tudi tam molčal. Seveda bo moral odgovarjati v kazenski preiskavi pravosodnega ministrstva, zato je bolje, da si pusti z molkom odprte možnosti za obrambo.
Kenneth Lay, je že peti po vrsti od nekdanjih vodilnih mož Enrona, ki so se pojavili pred enim od številnih kongresnih odborov, in so se branili z molkom.
Od direktorjev podjetja spregovoril le Skilling
Doslej je spregovoril le nekdanji generalni direktor Jeffery Skilling, ki je avgusta lani, menda iz osebnih razlogov, odstopil s položaja. Skilling je zatrjeval, da se mu ni sanjalo, da kdo od vodilnih sodelavcev ustanavlja partnerska podjetja, zaradi katerih se je v letih nabralo za 600 milijonov dolarjev dolga Enrona, katerega razkritje je lansko jesen povzročilo kolaps vrednosti delnic in 2. decembra razglasitev stečaja.
Kenneth lay je prav tako kot Skilling že javno povedal, da ni vedel za sumljivo poslovanje podrejenih in še bolj sumljivo revizijo podjetja Arthur Andersen, ki je očitno prikrivalo nečedne posle zaradi mastnega zaslužka z revizijami in hkrati finančnim svetovanjem Enronu. Ameriški zakon namreč omogoča, da je nekdo lahko hkrati revizor in svetovalec.
Nekdanji vodja zvezne Komisije za vrednostne papirje in borzo (SEC) Arthur Levitt je pred leti skušal odpraviti to nezdružljivost, ampak je naletel na kongresni zid nasprotovanja, saj kongresniki, ki ne želijo velikih podjetij, kot so Enron, Arthur Andersen in podobna, niso hoteli o tem niti slišati. Od njih so dobili dovolj denarja, da so se pustili zlahka prepričati, da stvari, ki niso pokvarjene, ne gre spreminjati. Preiskovalci in tudi drugi se bojijo, da je Enronov primer le vrh ledene gore in se podobne stvari dogajajo tudi v drugih podjetij, ker pa doslej ni bilo škandala, ni bilo niti potrebe, da se kaj spremeni.
Politiki zahtevajo glave
Ozračje v Washingtonu je trenutno takšno, da politiki zahtevajo glave, nekateri med njimi posebej zato, ker jih je sram, da so v preteklosti prejemali denar od Enrona. Ta denar zdaj vsi po vrsti nakazujejo v sklad za pomoč delavcem, ki so ostali brez pokojnin. Le predsednik George Bush, ki je od Enrona dobil več kot pol milijona dolarjev, denarja še ni vrnil. Pozval pa je k sprejetju zakonodaje, ki bi preprečila ponovitev Enrona in zaščitila pokojninske sklade.
Lay je med samogovori senatorjev molče sedel in srepo zrl v svoje obtoževalce, ki so imeli dve teoriji, po katerih je izpadel ali bedak ali pa pokvarjenec. Ljudi v Teksasu, predvsem v Houstonu, kjer je sedež Enrona, Layev molk močno preseneča, saj je bil mož znan dobrotnik, ki je med drugim veliko vložil v skupnost, pomagal zgraditi stadion za baseball, podpiral dobrodelne organizacije, dajal na voljo službena letala za prevoz bolnikov ter kupil celo slona za živalski vrt v Houstonu. Dekan pravne šole teksaške univerze William Powers, ki je vodil Enronovo interno preiskavo o okoliščinah bankrota, je dejal, da je Lay zagotovo dal zeleno luč za ustanavljanje partnerskih podjetij, na katerih se je nabiral Enronov dolg. Demokratski senator John Kerry je dejal, da je jeza vseh več kot razumljiva. Kasneje pa je za televizijo Fox dejal, da bo moral nekdo za to sedeti. Kerry je tudi izrazil bojazen, da se podobne stvari dogajajo tudi drugje, in menil, da je treba stakniti glave in najti način na katerega bodo povrnili zaupanje javnosti, predvsem vlagateljev.
V pričakovanju novih pričanj
V senatu sedaj napeto pričakujejo pričevanje ene od nekdanjih direktoric Enrona Sherron Watkins, ki bo povedala, da je avgusta lani v času Skillingovega odstopa Laya opozorila na sumljivo računovodstvo s partnerskimi podjetji. Watkinsova naj bi bila mnenja, da predsednik ne ve, kaj se dogaja, in če ga opozori, potem bo zanesljivo stopil na rep nepridipravom. Kenneth Lay ni ukrenil ničesar.
Edino, kar je storil, je bilo, da je zaposlene prepričeval v trdno prihodnost podjetja ter verjetno dal tudi zeleno luč za prepoved prodaje njihovih delnic iz pokojninskih skladov, medtem ko so si vodilni delili bonuse in seveda urno prodajali delnice, za katere so vedeli, da bodo kmalu brez vrednosti. Njeno pričanje bo samo dokaz več, da je Lay vedel, kaj se dogaja.
