Kdo vzgaja otroke – starši ali ulica?

Srž problema po mnenju strokovnjakov je, da smo kot družba še vedno okuženi z virusom permisivne vzgoje in otrokom dovolimo vse. "Ne sme se mu postavljati nobenih meja, nobenih zahtev in posledično, psihološko se zgodi to, da otrok ne razvije etične in moralne zavesti in ni teh meja," pravi dr. Sebastjan Kristovič, profesor na univerzi Alma Mater Europea. 

In če to združimo še z odvisnostjo od zaslonov, dobimo idealno kombinacijo načrta, ki vodi v katastrofo, dodaja. "Velikokrat je otroku lažje dati playstation, igralno konzolo, in imamo mir in otroka ni. Ampak otroci zaradi tega v sebi doživljajo veliko stisko, ker jih nismo naučili predelati in regulirati vsa ta čustva notranje praznine, krize smisla. Vse je brez veze in potem ta napetost slejkoprej izbruhne v takšni ali drugačni agresiji," razlaga Kristovič. 

Vse se začne in konča v osnovni celici – družini. Starši ne smejo pričakovati, da jim bo otroke vzgajala ulica oz. šola, je jasen profesor. "Ena od posledic za to agresivno vedenje je tudi ta odtujenost v odnosu. Otrok za celovit holističen razvoj potrebuje odnos – to je živega in ljubečega starša, ki ga vidi, ki ga čuti, in ne zaslon," dodaja. 

Šole in vrtci so po mnenju Kristovića postali servisi, ki želijo ugajati vsem. "Mi smo sistemsko od zadnje prenove dalje šole in vrtce oropali ravno te strokovne avtonomije in se lahko v njihovo delo, v njihovo profesionalnost, vtikuje vsak, ki ima pet minut časa," pove Kristovič. 

Zadnji dogodek pa je razkril še eno rak rano – to je pomanjkljivost v načinu komunikacije med institucijami, opozarjajo udeleženci konference Erac. "Imam dvoje glede sistema, sistema obveščanja, pa tudi to verjamem, da je to za nas dobra lekcija, da bomo ta sistem popravili in preverili, če je vse tako, kot mora biti," je povedala Mojca Mihelič iz združenja ravnateljev. 

"Na koncu pa iz ministrstva pride en tak čuden impulz, ko so vprašali, ali naj gredo otroci v šolo ali ne, da naj se starši pogovorijo z ravnatelji o tem. To pomeni, da v tem kriznem trenutku ne želi nihče prevzeti odgovornosti in se ta avtonomija kar nekako prenaša na učitelje in ravnatelje v tistem ključnem trenutku, ko je res treba stopiti naprej, se izpostaviti in sprejeti odgovornost ter stvari urediti," je dodal Kristovič. 

Postati moramo družba, ki bo našla iglo v senu in prepozala posameznika, ki potrebuje pomoč."Predvsem je treba ozaveščati, da drug drugega slišimo in vidimo, da vidimo te stiske pri sočloveku, da damo tej osebi možnost, da da to ven in da ne drži tega v sebi ter na ta način preprečujemo tako grozne dogodke," je dodal Matic Novak, strokovnjak za ADHD. 

Po besedah Kristoviča so največji izziv sodobnega človeka gotovo odnosi. "Mi pridemo na Mars, tehnologija je vrhunska, kjer smo najbolj ranjeni in podhranjeni, pa so ravno odnosi." 

Vrtec in šola sta samo podaljšek domače vzgoje, zato je sodelovanje med vsemi institucijami tisti pravi recept za boljšo in varnejšo družbo, zaključijo moji sogovorniki.