Kdo je Sadam Husein?

V zgodovino se je želel vpisati kot veliki voditelj, v anale zgodovine pa mu je uspelo priti predvsem zaradi svoje okrutnosti in želje po nadvladi. Slovel je kot brutalen voditelj, ki so se ga bali celo njegovi maloštevilni prijatelji. Njegovi privrženci so ga opisovali kot "genialnega taktika", ki se najbolje izkaže v kriznih razmerah. Tako naj bi tudi upor proti ameriško-britanskim koalicijskim silam v Iraku uspešno vodil predvsem zaradi teh sposobnosti.

Številni nasprotniki so ga imeli za blazneža, ki se je kruto maščeval nad vsemi, za katere je menil, da so se mu izneverili. Prvi tak silovit izpad je imel že pet dni po prevzemu položaja predsednika, ko je dal usmrtiti 21 članov vladajoče stranke Baas, ki so bili po njegovih besedah izdajalci. Njegovo trdo roko pa so nato čutili predvsem Kurdi na severu države in šiiti na jugu. Po navedbah človekoljubnih organizacij naj bi v času njegove vladavine izginilo več deset tisoč ljudi.

Huseinovo življenje je bila dolga pot, polna ovir. Očeta ni nikoli poznal, kot kmečkega otroka pa ga je posvojil stric po materini strani. V začetku svoje politične kariere je kmečki sin Sadam Husein zelo rad omenjal svoje preprosto poreklo, pozneje pa je razvil izrazito navdušenost nad ogromnimi palačami in ostalimi oblikami razkošja. Iz varnostnih razlogov si je tudi priskrbel več dvojnikov.

Politično kariero je začel že v mladosti. Leta 1959 je sodeloval pri atentatu na predsednika Abdela Karima Kasema. Ranjen v nogo je pobegnil v tujino. Po štirih letih se je vrnil v Irak, kjer so ga leta 1964 zaprli. Iz zapora je kmalu pobegnil in se pridružil tajnemu delu stranke arabskega socialističnega preporoda Baas. Leta 1968 je sodeloval pri državnem udaru, ki je na oblast ponesla Baas, za Huseina pa je pomenil začetek naglega vzpona.

Najprej je postal namestnik generalnega sekretarja stranke, leta 1969 pa podpredsednik revolucionarnega sveta, najvišjega organa oblasti v državi. Številka ena v državi je postal 16. julija 1979; od takrat je bil predsednik države, generalni sekretar stranke Baas in predsednik Revolucionarnega odbora.

V 80. letih prejšnjega stoletja je Husein poslal svojo vojsko v vojno v Iran, ki je zahtevala več sto tisoč življenj in Iraku naprtila velike dolgove. Srečo je poskušal še enkrat, z napadom na Kuvajt leta 1990, zaradi katerega pa je izgubil še mednarodno pomoč. Zavezniške čete pod vodstvom ZDA so Iračane spomladi 1991 izgnale iz Kuvajta in Husein se je moral ukloniti zahtevam ZN.

Američani so ga zajeli decembra 2003

Po začetku vojne v Iraku 20. marca 2003 je Husein še nekaj časa iz Bagdada vodil odpor proti ameriškim in britanskim invazijskim silam in nekajkrat tudi nagovoril iraško ljudstvo. Potem pa ko so ameriška letala 7. aprila 2003 močno zbombardirala eno od njegovih palač, v kateri naj bi se tedaj po obveščevalnih podatkih skrival, se je za njim izgubila vsaka sled.

Pikov as, številka ena na ameriškem seznamu 55 voditeljev iraškega režima, je bil aretiran 13. decembra 2003, osem mesecev po padcu iraškega režima. Ameriški vojaki so ga prijeli v skrivališču neke hiše nedaleč od njegovega rojstnega kraja Tikrita. Strmoglavljeni diktator se po navedbah ameriških oblasti v Iraku pri prijetju ni upiral; v akciji kakih 600 ameriških vojakov ni bil izstreljen niti en sam strel.

Sojenje za pokol šiitov

Svet prehodne iraške vlade je leta 2003 ustanovil posebno sodišče za sojenje najvišjim članom njegovega režima. Nekdanjega iraškega diktatorja bremeni dvanajst obtožb, ki ga bremenijo množičnih pobojev več deset tisoč šiitov, Kurdov in političnih nasprotnikov.

Sojenje zaradi pokola v Dudžailu se je začelo 19. oktobra lani, obravnava pa se je končala julija. Osmerici v zvezi z dogodki v Dudžailu 60 kilometrov severno v Bagdadu očitajo "usmrtitev 148 državljanov, odvzem svobode 399 družinam ter uničenje domov in zemlje". V tem kraju je bil Husein leta 1982 tarča poskusa atentata, maščeval pa se je s pobojem vseh prebivalcev.

Husein je na razpravi 1. marca priznal, da je v 80. letih prejšnjega stoletja ukazal sojenje šiitom iz Dudžaila, ki so jih nato usmrtili, in da je ukazal zaplembo njihove zemlje. Pri tem je vztrajal, da to ni bil zločin. Husein je tudi dejal, da bi morali njegove soobtožence izpustiti in soditi le njemu, češ da je on predsednik, oni pa so le izvrševali njegove ukaze. Že julija pa je Husein dejal, da bi v primeru obsodbe na smrt raje videl, da ga ustrelijo, kot da bi ga obesili.