Jorge Mario Bergoglio: prijatelj revnih in 'sovražnik' politike

Njegovo ime je med kandidati za papeža po vatikanskih hodnikih krožilo že leta 2005, ko se je po smrti Janeza Pavla II. tehtnica nato prevesila v prid Josepha Ratzingerja.

Benedikt XVI. je bil izvoljen po štirih krogih glasovanja, v tretjem je Bergoglio prejel 40 od potrebnih 77 glasov, je takrat poročala italijanska revija Limes.

Neizvolitve si takrat ni jemal k srcu. Pravzaprav je dejal, da je zadovoljen, ker se mu ne bo treba preseliti v Rim. Poudaril je, da si želi življenje preživeti v ljubljeni domovini.

Njegova prva karierna izbira ni bil duhovniški poklic, saj je najprej postal kemijski tehnolog, a se je nato odločil za duhovništvo in se vpisal na semenišče v Villa Devoto. Ob študiju teologije se je posvečal še študiju humanistike, filozofije, psihologije in književnosti.

Za duhovnika je bil posvečen 13. decembra 1969, nato pa se je strmo vzpenjal po cerkveni lestvici.

20. maja 1992 je bil imenovan za pomožnega škofa Buenos Airesa in za naslovnega škofa Auce, 27. junija istega leta je prejel škofovsko posvečenje.

3. junija 1997 je bil imenovan za nadškofa pomočnika in 28. februarja 1998 je nasledil nadškofovsko mesto. 6. novembra istega leta je postal škof Argentine za verujoče vzhodnega obredja.

V kardinala je bi povzdignjen 21. februarja 2001.

Kontroverzni časi argentinske diktature

Njegova dosedanja zapuščina med drugim vključuje izboljšanje ugleda argentinske cerkve, ki je izgubila veliko pripadnikov v času diktature med letoma 1976 in 1983, s katero ima tudi osebne izkušnje.

Bergoglio je le redko privolil v intervjuje, javno nastopanje je večinoma omejil na govore študentom in vernikom. Čeprav je bil pogosto tarča kritik, nanje ni odgovarjal skoraj nikoli, čeprav so bile pogosto neupravičene.

Lastno pravilo je prekršil, ko je bil tarča obtožb aktivistov, da skriva podatke o tem, koliko je Cerkev vedela o morilskem početju, ko je bilo med diktaturo ugrabljenih in umorjenih na tisoče ljudi.

Pod njegovim vodstvom so argentinski škofje oktobra lani spisali skupno opravičilo, rekoč, da je Cerkev v trenutku, ko bi morala biti zaščitnik, odpovedala. Kljub temu pa je izjava za nasilje v tistem času obtožila tako hunto kot tudi levičarske gverilce. "Pozivamo tudi vse, ki vedo, kje so ugrabljeni otroci in kje so trupla ubitih ljudi, da spoznajo, da so moralno odgovorni razkriti te podatke," je dejal.

Aktivisti spet niso bili zadovoljni. Dejali so, da je opravičilo prišlo prepozno in da je večinoma namenjeno olepševanju javne podobe Cerkve.

Z dvema primeroma iz tistega časa je povezan tudi osebno. Gre za Orlanda Yorio in Francisca Jalicsa, ki so ju ugrabili leta 1976. Aktivisti so ga obtožili, da je bil prav on kriv za njuno ugrabitev. Pravzaprav pa jima je najbrž rešil življenje. Med drugim je osebnega duhovnika diktatorja Videla prepričal, da se je izgovoril, da je bolan, da je lahko zanj mašo daroval Bergoglio in osebno prosil za usmiljenje z ugrabljenima duhovnikoma.

Svoje posredovanje je razkril šele leta 2010. Medtem ko je s tem pri nekaterih nabral simpatije, drugi menijo, da je s tem priznal, da je Cerkev vedela za mučenje ljudi, a vseeno javno opevala diktatorja. Bergoglio je na sodišču pričal, da o ukradenih otrocih ni vedel nič do konca diktature.

Dva mandata je bil tudi predsednik argentinske škofovske konference. Še bolj pa je znan tudi po napetem odnosu z vladami Néstorja Kirchnerja in Cristine Fernández de Kirchner.

Med drugim zato, ker se je 9. julija 2010, nekaj dni pred uveljavitvijo zakona, uprl istospolnim porokam.
V javnost je prišlo njegovo sporočilo, v katerem je pisal o  "božji vojni" proti zakonu, ki bi poleg zakonske zveze, istospolno usmerjenim partnerjem omogočil tudi posvojitve otrok.

V sporočilu je še zapisal, da je zakon hudičevo delo. Takratni predsednik Néstor Kirchner se je nato oglasil s pritožbo, da čuti pritiske Katoliške cerkve. Predsednica Cristina Fernández pa je dejala, da njegova stališča spadajo v čas srednjega veka in inkvizicije.

Naklonjenosti argentinske politike si ni pridobil niti z izjavo, da je "politika velika bolezen Argentine". Njegovo razmerje z vladajočimi Kircherji pa ni le slabo, ampak po mnenju poznavalcev slabše sploh ne bi moglo biti. Ne Nestor ne Cristina ga kljub visoki funkciji nikoli nista povabila na sprejem. Srečanja, ki so se zgodila, pa so bila vzorčni primer narejene vljudnosti, še dodajajo.

Profesor univerze v Buenos Airesu Fortunato Mallimaci meni, da je težava v tem, da Argentinci Cerkev in politiko dojemajo kot dve povezani stvari, zato je pričakovati, da se bo oblast, ko gre za vprašanja spolne vzgoje, kontracepcije, načrtovanja družine ali preventive pred virusom HIV, posvetovala s Cerkvijo, a v času Kircherjev se to ni nikoli zgodilo.

Po poti Janeza Pavla II.?

Jorge Mario Bergoglio velja za konservativnega, sledil pa naj bi liniji, ki jo je v Katoliški cerkvi začrtal Janez Pavel II. Nasprotuje splavu, istospolnim porokam in podpira celibat, a ne podpira privilegiranega statusa duhovščine.

Kritičen je do duhovnikov, ki nasprotujejo krščevanju nezakonskih otrok in globoko sočustvuje z žrtvami AIDS, med drugim jih je večkrat obiskal v bolnišnici. "Duhovniki, ki nasprotujejo krstu nezakonskih otrok, so dvoličneži. Kako si drznejo stati na poti med novorojenim otrokom in Bogom? Kar se tiče otrokove matere, pa bi morali ceniti, da se je odločila otroka obdržati!" je jasen Bergoglio.

Znan je po tem, da se je z avtobusom pogosto odpeljal v najrevnejše dele Buenos Airesa in se družil z najrevnejšimi. Vzvišenim kolegom iz cerkvenih krogov pa sporoča, da se je Jezus družil tudi z reveži in prostitutkami. "Jezus ni učil skrivanja za cerkvenimi zidovi. Dejal je, pojdite, pričujte. Postanite svet v telesu in duhu," pravi Bergoglio.

Dobrodelnost je ena njegovih najbolj prepoznavnih lastnosti.
Ko je leta 2001 postal kardinal, je ljudi pozval, naj ne zapravljajo denarja za drago letalsko vozovnico do Rima, ampak denar raje namenijo dobrodelnim ustanovam in pomoči revežem.

Kljub uglednim cerkvenim službam je znan po tem, da ne živi v rezidenci, namenjeni škofom in kardinalom, ampak v skromnem stanovanju in si sam kuha. Argentinski mediji navajajo celo primere, ko je reveže jemal pod lastno streho.

Kljub temu pa svoje pridige običajno ne posveča socialni pravičnosti, ampak poudarja pomen duhovnosti. Verjame, da bo pravilno razumevanje božjega nauka pripomoglo, da bodo ljudje bolje razumeli revščino in se udejstvovali v dobrodelnosti.

Pred njegovo izvolitvijo je veljalo prepričanje, da ne bo izvoljen prav zato, ker je jezuit. Znotraj vatikanskih zidov naj ta red namreč ne bi bil preveč priljubljen, pa tudi med nekaterimi jezuiti naj bi vladalo nasprotovanje ideji, da bi najvišji cerkveni sedež zasedal nekdo od njihovih.

Kljub nekaj odmevnim sporom z argentinsko politiko se Bergoglio javno ni nikoli izpostavljal.

Duhovnik Guillermo Marco se spominja, da je na dan, ko ga je Janez Pavel II. povišal v kardinala, dejal: "Moj oče mi je vedno pravil – ko se vzpenjaš, vedno pozdravljaj vse, saj so to tisti, ki jih boš srečeval, ko boš padal."

Kljub uspešnemu vzpenjanju po cerkveni hierarhiji se je očetovega nasveta očitno držal, saj ga vsi opisujejo kot vljudnega, prijaznega in "prizemljenega" gospoda.