Kakšna koalicija?

Ukrajinski predsednik Viktor Juščenko je  z voditelji strank, ki so se na nedeljskih parlamentarnih volitvah uvrstile v parlament, začel pogovore o oblikovanju koalicije. Srečal se je že s prejšnjimi zavezniki pod vodstvom nekdanje premierke Julije Timošenko in s proruskim opozicijskim voditeljem Viktorjem Janukovičem. Analitiki napovedujejo težka in dolgotrajna pogajanja.

Juščenko se je najprej sestal z Janukovičem, ki je povedal, da se nista pogovarjala o konkretni sestavi bodoče vladne koalicije, da pa je s sestankom zadovoljen. 

Predsednik se je zatem pogovarjal še s Timošenkovo, kar je bilo njuno prvo srečanje po septembru 2005, ko jo je odstavil s položaja premierke. Timošenkova je menila, da bi lahko le močna oranžna fronta omejila oblast proruskega Janukoviča ter ohranila demokratične in prozahodne ideale, ki so se v Ukrajini uveljavili med protesti ob predsedniških volitvah leta 2004, na katerih je zmagal Juščenko.

Po preštetju 75 odstotkov glasov je v vodstvu Janukovičeva opozicijska Stranka regij, ki je dobila 30,3 odstotka glasov. Sledi blok strank pod vodstvom Julije Timošenko, ki je dobil 22,4 odstotka glasov, stranka predsednika Juščenka Naša Ukrajina pa je šele na tretjem mestu s 15,1 odstotka glasov. Poleg tega so prag za vstop v parlament presegli tudi socialisti in komunisti.

Po takšnih rezultatih nobena stranka ne bo dovolj močna, da bi sama brez koalicije sestavila vlado. Timošenkova poziva k podpisu dogovora, s katerim bi spet oblikovali vlado oranžnega tabora. Juščenko se s tem načeloma strinja, vendar pa so v njegovi stranki tudi močni posamezniki, ki se hočejo povezati s Stranko regij.

‘Lekcija za oranžne revolucionarje’

Evropski časniki se danes posvečajo izidu nedeljskih parlamentarnih volitev v Ukrajini, kjer so volivci obrnili hrbet stranki zmagovalca oranžne revolucije Viktorja Juščenka in precejšnjo podporo namenili njegovi nekdanji zaveznici Juliji Timošenko.

Frankfurter Allgemeine Zeitung: Izidi predsedniških volitev v Ukrajini pomenijo zmago za oranžno revolucijo, ne glede na rezultate. Če se bodo potrdili začasni rezultati, imajo stranke oranžne revolucije večino v parlamentu - če bi se jim uspelo dogovoriti za oblikovanje koalicije. Če seštejemo deleže vseh njihovih glasov, je vsota le malo pod deležem, ki ga je Juščenko konec leta 2004 dobil v poštenem tretjem krogu predsedniških volitev. Stranka regij je po drugi strani precej pod rezultatom, ki ga je Viktor Janukovič dosegel takrat. Oranžne sile imajo še eno priložnost, da prestanejo politični preizkus, ki ga lani ob zlomu vlade niso prestale.

Rzeczpospolita: Politiki oranžnega tabora so dobili lekcijo. Veliko so obljubili, a malo naredili. Predsednik Juščenko je zlahka zapravil svojo priljubljenost, predvsem zaradi slabe učinkovitosti in ker se je njegova okolica obnašala vedno bolj podobno oligarhiji okoli osovraženega nekdanjega predsednika Leonida Kučme. Julia Timošenko je dosegla dober rezultat, ker se je kmalu ločila od Juščenka. Viktor Janukovič je zmagal. Volivci so glasovali zanj, ker je njegova Stranka regij obljubila stabilnost in ne nezanesljivih reform. Janukovič se je izkazal kot edina alternativa oranžnemu taboru. Predstavil se je kot državnik, ki ga skrbi za Ukrajino in kot edini, ki lahko združi vzhod in zahod države.

Basler Zeitung: Kljub streznitvi po oranžni revoluciji želi večina Ukrajincev prozahodno usmerjenim reformističnim strankam dati drugo priložnost. Vendar se je razmerje moči znotraj reformističnega tabora znatno spremenilo. Vendar je domnevni zmagovalec eden od poražencev: Janukovič ni dobil potrebne večine za modro protirevolucijo, na katero je upal. Na škodi so nekatere stranke, ki si jih je njegova Stranka regij izbrala za morebitne koalicijske partnerke. Za zdaj vse kaže na novo oranžno koalicijo.

Die Presse: Julia Timošenko s svojim površnim bitjem ter nagnjenostjo k populizmu zagotovo ni neproblematična vodstvena figura. Vendar po mnenju volivcev bolje simbolizira vrednote oranžne revolucije iz leta 2004 kot tabor predsednika Juščenka. Timošenkova ima ogenj, strast in voljo do sprememb. Juščenko mora to priznati. Nenazadnje volivci ne prenašajo njegovega omahovanja in sklepanja kompromisov z nekdaj najhujšimi sovražniki in je tudi zato njegova stranka pristala šele na tretjem mestu. Če bi se predsednik tudi pri oblikovanju vlade izkazal kot stalni zaviralec, bodo volivci to zelo slabo sprejeli. Na oblasti hočejo oranžni tabor, četudi je to za najmočnejšo stranko, modro Stranko regij, grenko.