Preživeli z dvema žlicama tune

33 rudarjev, ki so jih sedaj uspešno rešili iz zasutega rudnika v Čilu, je 69 dni preživelo 625 metrov pod zemljo. Prvih 17 dni po nesreči so bili prepuščeni povsem sami sebi, saj jih reševalci niso našli. Neverjetno zgodbo o preživetju pa bi rudarji težko spisali brez velikih odpovedovanj.

Tako so najprej od nesreče 5. avgusta in dokler niso vzpostavili stika z zunanjim svetom, 17 dni jedli po dve žlici tune, polovico piškota in pol kozarca mleka. Vendar ne kadar koli, temveč le vsakih 48 ur.

Ko so jih reševalci le našli, so jim začeli po tankih plastičnih cevkah, imenovanih "golobice", pošiljati gel za rehidracijo, juho in zdravila. Sčasoma so zdravniki dovolili prehod na trdo hrano, zato so jim začeli pošiljati riž in meso, vendar zaradi načrta reševalne akcije niso smeli zaužiti več kot 2200 kalorij na dan. Reševalni jašek je bil širok le 66 centimetrov, zato so morali poskrbeti, da bodo vsi dovolj vitki za reševanje.

V tunelu v bližini dela jaška, kjer so si rudarji po nesreči našli zatočišče, so vzpostavili kemična stranišča in latrine ter poseben kanal za pitno vodo.

Ključni pomen "golobic"

Prvi znak, da so rudarji še živi, so zasledili 22. avgusta. Prek vrtalnika, ki je prodrl globoko v podzemlje, se je namreč zaslišalo trkanje po železju. Ko so reševalci vrtalnik potegnili na površje, so na njegovi glavi našli sporočilo: ''33 nas je v zavetišču in smo dobro.''

Ko so s pomočjo prvega zvrtanega kanala vzpostavili povezavo med površjem in podzemljem, so prek "golobic" rudarji lahko pošiljali sporočila svojim bližnjim, ti pa nazaj rudarjem. Pozneje so do rudarjev spustili optični kabel, ki je omogočil telefonske klice in videokonference.

Zdravniki so do rudarjev spustili tudi biometrične pasove, prek katerih so nadzirali življenjske znake in zdravstveno stanje rudarjev s pomočjo brezžične tehnologije.

Telovadba je bila obvezna

Po vzpostavitvi povezav z zunanjim svetom so se rudarji kmalu lahko začeli redno prehranjevati in so imeli zajtrk, kosilo in večerjo ter popoldansko malico.

S pomočjo 500-vatne električne napeljave so začeli simulirati dan in noč z umetno svetlobo za lažjo prilagoditev na normalno življenje po rešitvi.

Psihologi so zahtevali obvezno vsakodnevno telovadbo, da bi bili moški fizično sposobni prenesti zapleteno reševanje in tudi za ohranjanje psihološke stabilnosti.

Zadnje dni pred začetkom reševalne akcije so rudarji tudi dejavno sodelovali pri kopanju reševalnega jaška s tem, ko so v izmenah skrbeli za umikanje kamenja, ki je pri vrtanju letelo v jašek.

Nogomet, nogomet, nogomet

Mnogi od zasutih rudarjev so pravi nogometni fanatiki, eden med njimi je bil včasih celo poklicni igralec nogometa. Zato so kljub izolaciji uspeli vzpostaviti prenos v živo, da so si lahko na majhnem projektorju ogledali prijateljsko tekmo med nogometno reprezentanco Čila in Ukrajine.

Dobili so tudi videoposnetke nogometnih velikanov, kot sta Pele in Maradona, ter si uredili poseben ''igralniški kotiček'', v katerem so igrali karte, domine in igre s kockami. V zadnjih tednih so psihologi dovolili tudi dostop do dnevnih časopisov.

Rudarji so prejeli tudi majhne predvajalnike glasbe in zvočnike ter tudi izvode Biblije in rožne vence, ki jih je blagoslovil sam papež Benedikt XVI. Za kadilce so poskrbeli z nikotinskimi obliži in žvečilnimi gumiji.

Najbolj veseli so bili majhne kamere, s katero so posneli velik del svoje podzemne dogodivščine, ki je imela k sreči srečen konec. Kljub vsem tveganjem, s katerimi so se že spopadli in ki jih še čakajo ob vrnitvi na površje, so možje ohranili pozitiven duh, nekateri so na video posneli kar osem ur svojih najljubših šal.