"Sem izredno na tleh. Prvič zaradi nesreče same, ki je terjala življenja, drugič pa, da je bil v nesreči udeležen moj najbližji sosed. Ni ga več," s kepo v želodcu razlaga Oto Gradišnik, nekoč tudi sam rudar in reševalec, ki se je nemalokrat odpravil na pomoč svojim sodelavcem. "Pri vdoru mulja je prisoten tudi zelo velik pritisk, da sploh ta mulj pride v jamski prostor. Ampak to ne traja dolgo. Nekaj trenutkov in je vsega konec," dodaja.
"Da se predvideti, na primer maksimalno 80 oziroma 90 odstotkov, vse pa ne. Zato se mi pozdravljamo z rudarskim pozdravom "Srečno", ker vedno mora bit tudi sreča, ko se gre v jamo," dodaja nekdanji rudarski inšpektor za rudarstvo Matjaž Cerovac. Tudi po podobni nesreči leta 2001 v rudniku Trbovlje-Hrastnik, ko je žitka masa zasula pet rudarjev, je Cerovac kot takratni rudarski inšpektor ugotovil, da so rudarji predpise upoštevali. "Raziskave so kazale, da so imeli prevrtavanje, ampak kljub temu se je to zgodilo."
Ubežati takšnim razmeram je skoraj nemogoče, saj mulj tudi zapre dotok kisika v jamo. Rudarskim reševalcem, razlaga Gradišnik, v takšnih pogojih pomaga obvezen dihalni aparat: "Velenje uporablja take štiri in dvourne aparate, kjer si izoliran od prostora oziroma atmosfere, kjer se nahajaš. Delo s tem je še bolj zahtevno, kot če si brez aparata." Pot do ujetih je treba skopati ročno. "Transportne poti ne delajo, ne moreš transportirat kot običajno. Zato je treba vse na roke odstranjevati, se pravi z lopatami in motikami. Recimo, da si do gležnjev v mulju, ti ni rešitve, ne moreš hodit, ne moreš noge dvigniti, enostavno obstojiš. To je tako kot en tak fin beton, betonska malta."
Vsemu temu pa je treba dodati tudi slabo vidljivost ali zaradi prahu ali teme.
