Ali bi bila humanitarna pomoč lahko bolj učinkovita?

Kljub rekordni humanitarni pomoči naraščanje ranljivih po vsem svetu povzroča globoko vrzel med potrebami po financiranju in razpoložljivimi sredstvi. V preteklosti so donatorji financirali nekaj več kot polovico tega, kar Združeni narodi (ZN) zahtevajo vsako leto. A preden preidemo k rešitvam, ki jih predlagajo strokovnjaki, poglejmo, kje po svetu so največja območja humanitarnih kriz.

Ključne svetovne humanitarne krize, ki bodo zaznamovale leto 2019

"Na svetu je okrog 200 krizni območij," je na letošnji tiskovni konferenci Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) v Davosu poudarila Aly Heba, direktorica IRIN organizacije, ki se osredotoča na humanitarne zgodbe v državah ali na območjih, ki so pogosto pozabljena, se o njih premalo poroča, ali se jih napačno razume, celo ignorira. Med njimi je izpostavila tri države, ki so na IRIN listi najbolj ranljivih držav: Sirijo, Jeman in Južni Sudan. "Čeprav se povečuje upanje, da bo prišlo do izboljšav v teh državah, pa se še niso pokazale rešitve za dolgoročno rešitev humanitarne pomoči," je prepričana Heba.

V Siriji so že večkrat veljale humanitarne prekinitve ognja, a do ljudi humanitarna pomoč mnogokrat ni prišla, niti niso uspele evakuacije civilistov. "Predelom, ki jih nadzorujejo uporniške sile, se še vedno odreka humanitarna pomoč – skoraj trije milijoni Sircev živijo v predelih, ki jih ZN opredeljujejo kot oblegane oziroma 'težko dosegljive', v oboroženih spopadih se uporablja tudi kemično orožje. Na območjih, kjer so spopadi utihnili, potekajo pogovori o pokonfliktni obnovi, prebivalstvo se je začelo vračati v opustošena mesta. Vlagatelji pa se prerivajo za kos pogače pri obnovi države," stanje opisuje Humanitarni odzivni center (HOC) na svoji spletni strani. Aly Heba zato meni, da se vlada preveč zanaša na svoje zmage. "Vojaška zmaga ne bo rešila glavnega političnega problema, ki povzroča razpad države – 12 milijonov ljudi je razseljenih znotraj in zunaj države," je opozorila.

V Jemnu je zaradi vojne na robu lakote 14 milijonov ljudi, od tega je polovica otrok. Če se bo vojna nadaljevala, ji grozi največja humanitarna kriza v 100 letih, navajajo ZN. Namreč videti je, da se problem ne rešuje, kot bi se mogel, je izpostavila Heba: "Čeprav so v Jemnu sprejeli mednarodni mirovni sporazuma, pa dobivamo veliko pritožba na lokalni ravni, da se konflikti kljub sporazumu nadaljujejo."

Znotraj Južnega Sudana sta zaradi vojne s Sudanom razseljena dva milijona ljudi, 1,8 milijona jih je zbežalo iz države, v konfliktu je umrlo več 10.000 ljudi, nekatere predele države je zajela huda lakota. Državi sta sicer lani poleti podpisali dogovor o koncu petletne državljanske vojne v Južnem Sudanu. "Upamo, da bo premirje zdržalo, vendar smo že videli, da je mirovni sporazum med državama leta 2015 razpadel, takoj ko sta ga podpisali," je poudarila Aly Heba.

To so le tri države, ki jih je izpostavila Heba v Davosu, naštela pa je še na nekaj drugih, kjer je stanje zaskrbljujoče: "Lansko leto smo povezali naše novinarje z novo separatistično skupino, ki ima moč v Kamerunu. Trenutno poročamo o nevarnostih, ki se širijo v Maliju, Burkina Fasi. Opažamo naraščanje napadalnosti v Alžiriji, Somaliji in še kje." Zato opozarja, da si bo treba resno zastaviti vprašanje, ali lahko mednarodna skupnost razvije bolj učinkovit način, kako bo pomagala tem državam.

Poleg tega je Heba izpostavila problem razseljevanja zaradi klimatskih sprememb, ki dramatično vplivajo na življenja ljudi: "V Bangladešu se ljudje izseljujejo, ker njihova zemlja praktično izginja zaradi rečne erozije, ki jo povzročajo klimatske spremembe. V Somaliji srečujemo kmete, ki opuščajo svoje farme in se selijo v mesta. Pastirji v Somaliji so zapadli v revščino zaradi nepredvidljivih vremenskih vzorcev, ki so ogrozili njihova življenja. Svetovna banka predvideva, da lahko klimatske spremembe do leta 2050 k migracijam prisilijo 143 milijonov ljudi, ampak mi ugotavljamo, da se jih mnogo po svetu že danes sooča z možnostmi namestitve drugje."

Begunska problematika

Heba ni mogla niti mimo begunske problematike. Meni, da države begunce prehitro vračajo domov: "Na milijone beguncev je prisiljenih, da se vrnejo v domače države, ki jih niso pripravljene nikakor sprejeti. Eden od primerov je 32-letna Afganistanka. Po dvajsetih letih, ki jih je v Pakistanu preživela kot begunka, se je vrnila domov. Sedela je na plastičnem stolu sprejemnega centra ZN v prašnem obmejnem mestu, ker ni imela kam iti. Bila je ena od skoraj milijon Afganistancev, ki so se vrnili iz Pakistana v zadnjih treh letih. Vendar vrniti se domov, v državo, ki je konfliktna, kjer ne dobiš pomoči, službe in podpore pri ponovnem vključevanju – vprašanje je, če gre za prostovoljne vrnitve," je poudarila in dodala, da bodo v letu 2019 ključne begunjske krize v Siriji, Afganistanu, Južnem Sudanu in Mjanmaru ter da neprostovoljne vrnitve beguncev domov povzročajo nastajanje povsem nove krize.

Sicer pa migracije ostajajo eno najbolj perečih vprašanj globaliziranega sveta. Svet se raznoliko opredeljuje do te problematike, kar je dobro pokazala raziskava o pogledih svetovnega prebivalstva na globalizacijo, ki jo je pred začetkom WEF na reprezentativnem vzorcu 10.000 ljudi iz 29 držav izvedla analitične družba Qualtrics. Evropa, ki je imela v zadnjih letih z nenadzorovanimi migracijami največ izkušenj, jim je vse bolj nenaklonjena.

Še eno od vprašanj je bilo, ali menite, da morajo države pomagati ena drugi. Da je prav, da si pomagamo, so bili najbolj prepričani v Južni in Vzhodni Aziji ter Subsaharski Afriki. V Severni Ameriki in Evropi pa nas ta zaveza navdušuje vse manj.

Nove oblike humanitarne krize v Sahelu

Peter Maurer, predsednik Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC), je v Davos prišel iz Sahela, ki se duši v novih dimenzijah humanitarne krize: klimatske spremembe zaostrujejo že tako pogubne posledice konfliktov, revščine in slabe razvitosti. Ljudje v regijah, kjer primanjkuje naravnih virov, hodijo po tanki liniji preživetja. Temperature, ki naraščajo dvakrat bolj, kot je globalno povprečje, bodo negotovost in ranljivost stopnjevale, potrebe prebivalstva se bodo povečale. "A pojasniti moram, da ko govorimo o reševanju humanitarnih problemov, to ne pomeni, da si za vsako leto postavimo nove prioritete. Odkar sem predsednik, je zaskrbljujoče stanje vedno v istih regijah, ki so še posebej ranljive. Delamo predvsem na srednjem vzhodu in v Afriki in tudi v letu 2019 bomo osredotočeni na države iz tega območja, kot smo že od leta 2012," je poudaril.

Maurerja je v Sahelu najbolj prizadelo – in to se dogaja tudi na drugih območjih – da, ko se je zazrl v njihovo zgodovino konfliktov in nasilja, je videl, da so v 'super položaju', da se revščina, izključenost in diskriminacija nadaljujejo. Nasilju se pridružuje pomanjkanje rodovitnih zemljišč zaradi spremenjenih vzorcev padavin, ki so posledica klimatskih sprememb. "Kar posebej bode v oči je, da to izredno krhko regijo, ki ji že po naravi primanjkuje virov, ogrožajo še klimatske spremembe," je podaril Maurer. Krog je tako sklenjen. Problem pomanjkanja virov se prenaša v tradicionalne konflikte sprtih strani. "Med njimi ponovno prihaja do nasilja, ker mehanizem regulacije konfliktov ne obstaja več. Država je prešibka, da bi bila mediator v okolju, ki se sooča s pomanjkanjem virov. Torej, konflikti se še poglabljajo, ker klimatske spremembe vplivajo na spreminjanje vzorcev padavin," vidi težave Maurer. Poleg tega je izpostavil, da je treba imeti v mislih, da čeprav se bodo nekatere regije po svetu sposobne prilagoditi na klimatske spremembe, se druga merila, ki opredeljujejo prag revščine, pri mnogih ljudeh ne bodo tako hitro spremenila.

Druga težava Sahela, ki prav tako ni omejena zgolj na to regijo in je Maurer nanjo opozoril, je preoblikovanje nasilja. Meni, da so skoraj v vsakem konfliktu prisotni nasilni dogodki: kriminal, banditizem, politično nasilje, nasilje med skupnostmi … Zato je prepričan, da ti izzivi zadevajo humanitarne organizacije bolj kot kdaj koli prej. "Soočeni smo s političnimi, vojaškimi, strateškimi konflikti dveh, treh, štirih strani. Gre za mešanico različnih konfliktov," je poudaril.

Kaj narediti, da bo humanitarna pomoč bolj učinkovita?

Maurer je v Davosu izpostavil smisel humanitarne pomoči. Prepričan je, da na problem Sahela ne smemo gledati zgolj v kontekstu ranljivosti. Humanitarni delavci morajo nadomestiti politiko neobstoječih socialnih servisov. Navedel je primer, ki ga je navdušil v Sahelu. Videl je prva povezovanja ljudi in organizacij. Vključili so se v koristne aktivnosti, čeprav so bili v najslabši možni situaciji: "To je bil zame primer in klic, da se humanitarni delavci poglobimo, kako lahko podpremo produktivne aktivnosti skupnosti, ženskih in mladinskih organizacij, ki izvajajo dejavnosti, na ta način ustvarjajo prihodek in kljub vsem težavam uspejo nadaljevati z življenjem."

Maurer je s tem želel povedati, da skupnosti, ki jih je prizadela vojna, imajo sposobnost obvladovanja krize. Zato namesto da bi humanitarci spodbujali odvisnost od pomoči, morajo pomagati prizadetim, da se hitro premaknejo iz načina 'izredno stanje' v način 'samostojno ustvarjanje prihodkov'. "Denarni transferji na nekaterih območjih nadomeščajo dobavo fizične pomoči, mikrokrediti pa so odprli poti za samostojno gospodarsko dejavnost. Nujna pomoč je še vedno potrebna v velikem obsegu, vendar je čas za bolj izpopolnjene, trajne in prilagodljive rešitve," je zapisal Maurer na spletni strani ICRC v svojem članku: 8 stvari, ki jih moramo narediti za reševanje humanitarnih kriz v letu 2019.

Maurer v članku poda konkretne nasvete, kako bi mogli dopolniti in tudi preoblikovati humanitarno pomoč, da bi bila bolj učinkovita. Glede na to, da je svet vse bolj povezan, morajo za tesnejši stik skrbeti tudi humanitarni delavci. Bolj se morajo vključiti in biti odgovornejši do prizadetega prebivalstva. "Bolj morajo podpirati prizadevanja ljudi in misliti, kako doseči mednarodni odziv v podporo lokalnim akterjem," je zapisal ob tem pa dodal, da bodo take rešitve pomenile prehod na bolj prilagojeno, kontekstualizirano in sčasoma individualizirano podporo.

Združevanje spoznanj, spretnosti in virov

A ni vse na humanitarnih delavcih. Noben posamezen sektor ne bo mogel dobiti bitke na tako širokem polju humanitarnih kriz. Za napredek bo potrebna močna podpora držav, mednarodnih organizacij in civilne družbe nasploh, globino problema v članku na spletni strani ICRC opisuje Maurer.

Lokalne in mednarodne organizacije se lahko medsebojno dopolnjujejo. Akademiki prinašajo kritično razmišljanje in merljivost, medtem zasebni sektor lahko doseže gospodarsko rast in deluje ter podpira skupnosti pri razvoju podjetij, veščin in pri povečanju kapacitet, razmišlja Maurer.

Mednarodna zveza Rdečega križa in Rdečega polmeseca je zna dobro povezovati mednarodna in lokalna prizadevanja in ima sistem za sprožitev povečanih odzivov na krize v več kot 190 državah. Sistem ZN ima edinstveno moč, da poveže države in na ta način doseže, da bi bile bolj velikodušne. Mehanizem za ukrepanje proti lakoti (FAM), ki so ga razvile Svetovna banka, Google, Amazon, Svetovni program za hrano in Mednarodni odbor Rdečega križa, spreminja igro, združuje nove perspektive in strokovno znanje za reševanje starega in življenjsko nevarnega problema, je še zapisala Maurer.

Nove naložbe za trajnostne ukrepe

Tradicionalni humanitarni finančni model temelji na zbiranju sredstev za nujno humanitarno porabo. Maurer meni, da bi morali spremeniti oziroma dopolniti finančne tokove, ki bi zapolnili razkorak med potrebami in odzivnostjo, saj gre za dolgotrajne in dolgoročne krize: "Tradicionalno pomoč bi morala spremljati bolj ciljno usmerjena in trajnostna vlaganja v ljudi, znanje in spretnosti ter skupnosti."

Velik izziv in vprašanje v letu 2019 bo torej, ali bodo zainteresirane strani naredile korak naprej in povečale naložbe v negotovem okolju ter si tako delile tveganja, ki na drugi strani omogočajo večjo prilagodljivost inovativnih financ.

Da bi humanitarna pomoč dosegla več kriznih območij, se morajo humanitarne organizacije osvoboditi tradicionalne modele financiranja, ki ni več dovolj dober recept za zapletene in dolgotrajne krize, meni tudi Mark Lowcock, podsekretar za humanitarne zadeve in koordinator za nujno pomoč pri ZN: "Humanitarne organizacije in njihovi podporniki bodo morali sprejeti enega najpomembnejših gonil uspeha: sposobnost prilagajanja in inovativnega pristopa k izhodu iz težav."

Lowcock predlaga tri načine prenove financiranja humanitarne pomoči:

1. Predvideno in nepredvideno financiranje

Številne nesreče in izredne razmere so predvidljive, saj zgodnjimi opozorilnimi znaki mnogokrat trajajo več mesecev. Na primer, območji Sahela in Afriškega roga sta nagnjena k suši in zato h kronični negotovosti preskrbe s hrano. Lowcock meni, da bi se morali v takih primerih osredotočiti na zgodnejše ukrepanje in k tovrstnim scenarijem pristopiti s predvidljivim financiranjem:

"Maja 2018, ko so se v Sahelu pojavili zgodnji znaki suše in prehrambene krize, je Osrednji sklad za odzivanje v izrednih razmerah (CERF) usmeril 30 milijonov dolarjev v Burkino Faso, Čad, Mali in Mavretanijo, da bi pomagal agencijam pri hitrem odzivu. Povezovanje tovrstnega financiranja z vnaprej dogovorjenimi ’sprožilci’ in izvedbenimi načrti lahko zelo pripomore k izboljšanju zasnove in večjemu učinku programa, zmanjšanju odzivnih časov in stroškov ter zmanjšanju trpljenja. Z vnaprejšnjim dogovorom o financiranju lahko denar ob nepredvidljivih dogodkih prispe v nekaj dnevih, ne mesecih. Eden najpomembnejših dosežkov pri kriznem financiranju je bila vzpostavitev kriznega odziva Svetovne banke v okviru mednarodne razvojne pomoči," je pojasnil Lowcock.

Agencije in vlagatelji gredo danes še dlje, da bi zagotovili hitro pomoč, ki ga omogoča predhodno financiranje. Sklad za napovedi, ki temelji na napovedih Mednarodne zveze Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter FAM so samo trije primeri. FAM na osnovi opozorilnih znakov in analitičnih napovedi lahko predvideva lakoto oziroma kdaj bo preskrba s hrano v določeni državi zelo negotova in se dogovori za vnaprejšnje samodejno financiranje. "S tem, ko uvaja pristop samodejnosti, zmanjšuje učinek neracionalnega odločanja na prednostne naloge odzivanja in jih na ta način preusmerja na potrebe. Svetovna banka ocenjuje, da FAM ne more samo reševati življenj, temveč mora zmanjšati tudi stroške odziva za 30 odstotkov. S spremljanjem napredka in učinka napovednih modelov financiranja lahko začnemo razumeti, kaj deluje. Na ta način bomo lahko določili, kako je treba uporabiti modele," vidi rešitve Lowcock.

2. Tržni viri financiranja

Humanitarni sistem je še vedno preveč odvisen od tradicionalnega modela financiranja, ki ga usmerjajo donatorji. "Humanitarne skupine začenjajo sodelovati z zasebnim sektorjem pri investicijskih rešitvah, vendar se moramo veliko naučiti," meni Lowcock.

Nekateri vlagatelje delijo v dve kategoriji: na velike vlagatelje, kot so na primer zavarovalnice, in pionirske vlagatelje, to so filantropi, ki so za humanitarno pomoč pripravljeni prevzeti tveganje, je pojasnil.

Veliki vlagatelji se vedno bolj povezujejo z vladami, v nekaterih primerih s humanitarnimi delavci, da zagotovijo določeno stopnjo zaščite pred naravnimi nesrečami. "Dober primer je Caribbean Catastrophe Risk Insurance Facility, ki zagotavlja izplačila ob potresih, poplavah ali neurjih. Želim si, da bi zavarovanje imelo vedno večjo vlogo pri zaščiti v nujnih primerih v ogroženih državah, pa tudi pri raziskovanju, kako zavarovanje uporabiti na konfliktnih območjih," je izpostavil svojo vizijo.

Večja vključenost v modele zasebnega sektorja po mnenju Lowcock pomeni, da bodo humanitarni delavci bolje izkoristili analize in zbrane podatke organizacij: "Prav tako bomo morali poiskati načine, kako zmanjšati naložbeno tveganje, da bodo vlagatelji bolje videli učinek denarja, ki ga porabimo na negotovih prizoriščih."

3. Zmanjševanje potreb in izboljšanje učinkovitosti

Zmanjševanje ranljivosti in potreb je osrednjega pomena za sistemski rešitve, ki morajo temeljiti na preprečevanju, je prepričan Lowcock: "To od nas zahteva, da bolj sodelujemo z razvojnimi organizacijami in tako zagotovimo, da v svoje razvojne naložbe in načrte vključujejo tudi najbolj marginalizirane in prizadete ljudi." Ob tem je dodal, da mora humanitarni sistem hkrati pokazati, da lahko maksimira vrednost vsakega vloženega evra.