Srbija in Črna gora sta edini od nekdanjih šestih republik nekdanje SFRJ, ki sta po razpadu države leta 1991 ostali skupaj. 27. aprila 1992 sta ustanovili tretjo Jugoslavijo s skupno ustavo in zvezno vlado. Kljub temu Srbija svoje ustave ni nikoli prilagodila zvezni, Črna gora pa se kljub skupni notranji in zunanji politiki ni nikoli odpovedala lastnemu zunanjemu ministrstvu.
Čeprav se je zdelo, da je majhna Črna gora živela v senci velike Srbije in njenega voditelja Slobodana Miloševića, je črnogorska politika vse do konca leta 1996 brezpogojno podpirala Miloševićev režim. Proti velikemu voždu so se prvič obrnili zaradi množičnih študentskih demonstracij v Srbiji. Leto kasneje je dotedanji črnogorski premier Milo Đukanović z geslom "Demokratična Črna gora v demokratični Jugoslaviji" na predsedniških volitvah premagal Miloševiću zvestega Momira Bulatovića.
Da so vezi med Črno goro in Srbijo načete, je postalo očitno ob intervenciji zveze Nato leta 1999. Nato je najbolj prizanesel Črni gori, ki je prav med napadi ukinila vize za večino evropskih držav ter uvedla svoj carinski režim. Še istega leta je postala nemška marka najprej vzporedno, potem pa edino uradno plačilno sredstvo v Črni gori.
Tudi zaradi strahu pred morebitno vojno s Srbijo se je Đukanović začel vse bolj očitno spogledovati z Evropo in vse glasneje omenjati neodvisnost Črne gore. Do padca Miloševićevega režima so idejo o samostojnosti podpirali tudi na Zahodu, po demokratičnih spremembah pa je Zahod začel zagovarjati skupno državo ter iskati nekakšno kompromisno rešitev.
Država Srbije in Črne gore je največ, kar so Črnogorci lahko iztržili. Je kompromis, s katerim je predvsem Srbija pridobila na času. Črna gora je ohranila doseženo gospodarsko neodvisnost, Srbija skupno državo, le da sta zdaj v imenu navedeni obe republiki. Ime Jugoslavija - naj gre za prvo, drugo, ali tretjo, je tako po 75. letih rabe postalo zgodovina.
