Je Nato preteklost in evropska vojska prihodnost?

Emmanuel Macron, ki si za ustanovitev skupnih evropskih sil prizadeva, odkar je bil izvoljen za francoskega predsednika, znova poziva k oblikovanju 'prave evropske vojske'. Ta je po njegovem potrebna za obrambo proti ZDA, Rusiji in Kitajski. "Ko ameriški predsednik Donald Trump napove, da odstopa od pomembne pogodbe o razoroževanju ... kdo je glavna žrtev? Evropa in njena varnost," je dejal Macron. Francoski predsednik je imel vedno rad močne izjave, a je redko naiven ali ideološki. Francija ima največ enot v tujini in na mirovnih misijah in je edina vojaška sila v Evropski uniji, ki ima nuklearno orožje (ob upoštevanju, da Velika Britanija odhaja), zato besede predsednika ne smemo jemati kot nepomembne.

Le nekaj tednov pozneje se je napoved Macrona začela uresničevati. Nemška kanclerka in francoski predsednik sta v Aachnu podpisala novo pogodbo o sodelovanju med Nemčijo in Francijo. Kot je ob podpisu dejala Angela Merkel, je cilj pogodbe zgraditi "skupno vojaško kulturo" in prispevati k vzpostavitvi evropske vojske. Nemška kanclerka je dejala še, da bi si morali Nemčija in Francija ob tesnejšem političnem, gospodarskem in obrambnem povezovanju prizadevati tudi za "skupno vojaško industrijo". Oba voditelja se zavzemata za vzpostavitev skupne evropske vojske v okviru EU, ki bi se dopolnjevala z zvezo Nato. V Evropi, ki jo ogrožajo nacionalizmi in pretresa brexit, morata Nemčija in Francija prevzeti odgovornost in pokazati pot in ambicijo za resnično suverenost in zaščito ljudi, je še dejal Macron.

Nato in Evropska unija

Zveza Nato v praksi izvaja skupno obrambno politiko držav v EU, le da so v zgodbi tudi ZDA in Kanada, in ravno vodilna vloga ZDA je sporna za veliko ljudi na stari celini, predvsem pri tradicionalno ponosnih Francozih. Donald Trump je večkrat izrazil, da Nato ni potreben in da evropske zaveznice ne izpolnjujejo obljub o financiranju svojih obrambnih sil, kar naj bi zneslo dva odstotka bruto domačega proizvoda. Ravno ta dva odstotka je največja ahilova peta pri oblikovanju evropske vojske, saj je ta meja izračunana, da zadovolji potrebe vojske za njeno normalno delovanje, plače, razvoj in tudi misije v tujini. Večina evropskih držav tega ne izpolnjuje in dve pobudnici za evropsko vojsko – Nemčija in Francija, veliko manj. Prav tako naj bi porabili 20 odstotkov obrambnega proračuna za opremo, kar pa številne države ne izpolnjujejo - Slovenija je med najslabšimi.

Francija je celo zmanjšala proračun za vojsko leta 2018, Nemčija pa ne doseže niti 1,3 odstotka. Premalo denarja resno ohromi sposobnost take vojske, da se uveljavi na strateškem nivoju (več kot 1.500 km od baze na domačem ozemlju), tudi na regionalnem območju. Vojaške operacije v Libiji leta 2011 so pokazale ravno to hibo, saj evropske države znotraj Nata niso bile sposobne izvajati daljših vojaških operacij in so že po nekaj dneh potrebovale pomoč ZDA, predvsem v logističnih enotah; orožje, gorivo in pridobivanje podatkov. Podobno se je zgodilo potem, ko je Rusija napadla Krimski polotok in ga priključila. Evropske države so imele resne pogovore o njihovi sposobnosti obrambe stare celine, zato so znova priskočile na pomoč ZDA.

A vse ni tako črno, saj je ravno ruska agresija sprožila višanje porabe za obrambo po Evropi. Čeprav Donald Trump rad pove, da je ravno on zaslužen za višanje izdatkov za obrambo, je njegov pritisk, po mnenju strokovnjakov, manj pomemben kot pa politika Vladimirja Putina, boljša ekonomska slika in migrantska kriza. Leta 2015 so evropske države prvič po koncu hladne vojne ustavile padec porabe za obrambne izdatke in so jih začele tudi povečevati. Čeprav so še daleč do potrebnih dveh odstotkov, so razliko zmanjšale in kaže, da jo bodo tudi v prihodnje. Poleg ameriških vojakov v vzhodni Evropi so zdaj druge države, tudi Slovenija, poslale enote v najbolj ogrožene države na Baltiku in Poljsko. Evropska unija se je prav tako začela veliko bolj aktivno vključevati v obrambno politiko svojih članic. Evropski obrambni sklad (ustvarjen leta 2017) bo leta 2021 znašal 1,5 milijarde evrov, in želja je, da se poveča na 5,5 milijarde evrov, kar je več od švedskega obrambnega proračuna. Ta denar bi se večinoma porabil za raziskave in razvoj tehnologij, kar je največja težava evropskih držav, ki večino denarja porabijo za plače vojakov. S tem želijo centralizirati razvoj in izboljšati porabo denarja.

Evropska vojska postaja (delna) realnost

Evropska unija je imela od konca hladne vojne večino moči zaradi svoje ekonomije. Širitve po letu 2000 so to le še okrepile, toliko, da je evropska gospodarska skupnost drugi največji ekonomski prostor na svetu. A kar zadeva obrambno politiko in sposobnost projeciranja vojaške moči, je bila EU nepomemben dejavnik. Večino moči so imele ZDA, ki so na Bližnjem vzhodu svoje mišice večkrat razkazovale, evropske države pa počasi začenjajo to šele zadnja leta. Če bo predlog visoke predstavnice EU o "evropskem mirovnem instrumentu" iz leta 2017 uspešen, bo to prvič, da bo EU imela tudi sredstva za zagotavljanje večjih vojaških operacij v regiji.

Ta instrument bo omogočil financiranje operativnih ukrepov v okviru skupne zunanje in varnostne politike, ki so vojaškega ali obrambnega pomena. Združil bo obstoječa zunajproračunska mehanizma, in sicer mehanizem Athena in mirovno pomoč za Afriko, namenjena varnosti in obrambi, hkrati pa bo odpravil njune vrzeli in omejitve. Zdajšnji programi so bili večinoma dogovorjeni za posamezne operacije in so imeli mandatne omejitve. S tem "instrumentom" bi radi zagotovili, da bo financiranje EU stalno na voljo, kar bo olajšalo hitro napotitev in okrepilo prožnost.

Kako uspešne bodo nove pobude v Evropi, bomo videli v naslednjih letih. Ali bodo države v Evropi razvile uspešne institucije, ki bi lahko nadomestile ali pomembno dopolnile Nato, je vprašanje, na katerega nihče nima pravega odgovora. Članice v vzhodni Evropi so velike pobudnice zveze Nato in vidijo podporo ZDA kot pomemben zunanjepolitični dejavnik, katerega bi rade obdržale mimo želje francosko-nemškega zavezništva. Enotna želja in ideja za skupno obrambno politiko v EU bo ključnega pomena, da bi ta lahko uspešno zaživela. Zbrati denar in ustanoviti nove institucije v Bruslju je ena stvar, dejansko dobiti dolgoročno politično podporo 28 (do brexita) članic je bila do zdaj misija nemogoče, saj je Velika Britanija vedno blokirala vse ideje po večjem vojaškem združevanju na stari celini. S tem je želela zaščititi svojo vojaško industrijo in položaj znotraj EU, pa tudi preprečiti podvajanje funkcij z zvezo Nato.

Učinkovita poraba denarja bolj kot lastna vojska

Velika Britanija (načelno) odhaja, kar bo verjetno olajšalo politične pritiske proti združevanju, a dolgoročna politična podpora vzhodnih članic je vprašljiva. Prednost Nata je bila, da nobena država članica ni bila dolžna opustiti svojih nacionalnih strategij in idej, gre za zvezo, ki temelju na prostovoljnem sodelovanju. Evropski predlogi stremijo k večjemu povezovanju in ustvarjanju enotnih sistemov in politik, kar bi lahko ustvarilo dodatne politične težave v članicah, ko bi bilo te ideje treba implementirati. Političnega vzdušja v članicah in zaščita lastne suverenosti znotraj Evropske unije ne gre zanemarjati.

Velikost držav članic je tudi ovira, saj si večina ne more privoščiti velike vojske ali možnosti za pošiljanje vojakov na druga območja. Zato so bile že znotraj Nata ustvarjene številne pobude, med drugim Berlin Plus in SAC (Strategic Airlift Capabilities), ki so evropskim zaveznikom dale dostop do letal, ki so omogočala premik enot na druga območja. Programi, kot je SAC, so mišljeni predvsem za manjše države članice, ki plačalo določen delež in imajo dostop do letal, ki si jih drugače nikoli ne bi privoščile. Podobni programi obstajajo tudi za potrebe skupnega najema letal za prečrpavanje goriva v zraku.

A takšni programi temeljijo na prostovoljni participaciji in so vedno v skladu z obrambno strategijo posamezne članice. Vprašanje bi torej bilo, ali bi nova evropska vojska temeljila na prostovoljnem sodelovanju držav članic ali pa bo to sodelovanje obvezno? Dokler politiki tega ne bodo razrešili, je ideja o skupni obrambni politiki zgolj ideja in Nato v vmesnem času ostaja kot edini realni in uspešni politični projekt, ki obrambne politike posameznih članic upošteva in razvija naprej. V praksi bo po odhodu Velike Britanije evropski projekt izgubil največjega nasprotnika in hkrati najpomembnejšega obrambnega partnerja v Evropi. Če upoštevamo obrambne strategije, ki jih želi EU uvesti, te po odhodu Velike Britanije ne bodo mogoče. Trenutni projekti bolj kažejo na učinkovitejšo porabo denarja članic, ki bi jih omogočal več misij, tudi na območjih svetovnih kriz, za manj denarja.

Preden bomo lahko govorili o pravi evropski vojski, bo treba spremeniti številne ovire, tako politične kot tehnične, da se bo to lahko uresničilo. EU potrebuje enotno politiko glede dolgoročne obrambne politike, ki mora zajemati največje število članic, kot je mogoče. Odločevalski proces glede uveljavljanje te politike je pomemben, saj trenutno mora obstajati konsenz v Evropskem svetu, ki pa lahko zelo omejuje praktično izvajanje nalog. Kaj se zgodi, če ni konsenza in bi želel del držav izpeljati določeno zunanjo politično nalogo? Je denar odobren? Čigav denar se lahko uporabi? Vprašanja, na katera morata odgovoriti tako Emamnuel Macron kot Angela Merkel. Dokler ne bodo dobili pravih odgovorov in zavez, bo Nato ostal pomembna sila za zagotavljanje obrambne in zunanje politike članic v EU, tudi s pomočjo ZDA.