Je dveletni Julen umrl med reševanjem s krampom in ne ob padcu?

Na sodišču v Malagi na jugu Španije so odvetniki Davida Serrana, lastnika posestva, na katerem se je januarja odvijalo dramatično reševanje otroka iz 110 metrov globokega vodnjaka, predstavili poročilo, ki trdi, da je otrok umrl že prvi dan zaradi udarcev s krampom, s katerim so ga želeli rešiti in ne za posledicami padca.

Serranu očitajo povzročitev smrti iz malomarnosti, piše El Pais.

Poročilo: Poškodbe glave so nastale s krampom in ne ob padcu

Poročilo je sestavil Jesús María Flores, arhitekt, ki je en teden po nesreči javno kritiziral načrt reševanja Julena iz vodnjaka. Arhitekturna zbornica Malage se je od njegovih izjav hitro distancirala in izrazila podporo reševalcem.

Flores je v poročilu zaključil, da obstaja možnost, da je otrok umrl zaradi ukrepov med reševanjem. Specifično je izpostavil orodje, s katerim so poskušali reševati v prvih urah po nesreči.

"Kramp, s katerim so med 17.30 in 21.00 (Julen je v vodnjak padel okrog 14.00, op. a.) desetkrat poskusili rešiti otroka, je edina stvar, ki je lahko povzročila takšne poškodbe na otrokovi glavi in lobanji," piše v poročilu.

Na krampu naj bi celo našli osem otrokovih las, od tega tri s korenino. Poročilo se sklicuje tudi na obdukcijo, pri kateri so ugotovili, da je Julen umrl zaradi hudih poškodb glave, ki so nastale na dan padca. Serranova obramba verjame, da so poškodbe nastale ob straneh glave, "kjer bi takšna sila udarcev med padcem težko nastala".

Tragičen zaključek skoraj 300 urnega reševanja dveletnika

Obramba zahteva razjasnitev dogodkov, saj bi po izvedeni študiji "lahko domnevali, da bi lahko do smrti prišlo med reševalno akcijo in ne ob padcu". Od sodnice zahtevajo pričanje odgovornih tehnikov in predstavnikov reševalcev, ki so sodelovali pri reševanju.

Kot je znano, je deček v nezavarovano vrtino na posestvu padel 13. januarja, med igro s prijateljem. Oče pravi, da ga je med piknikom "le za trenutek spustil izpred oči". Družina je na pomoč poklicala reševalce, a se je kmalu izkazalo, da bo reševanje izjemno zapleteno, saj je premer vodnjaka le 25 centimetrov. Po več poskusih, da bi dosegli otroka skozi vrtino, so se reševalci odločili za kopanje vzporedne vrtine, kar pa je na koncu trajalo več dni – k temu je prispeval trd material, nekaj časa je vzelo tudi vzdrževanje stroja.

Rudarji, ki so – tako kot dečkova družina – upali do zadnjega, so tik pred ciljem naleteli na kamnito pregrado. Sprožiti so morali še eno, že četrto eksplozijo v rovu, nato pa so kopanje nadaljevali kar z rokami.

Reševanje malega dečka je spremljal cel svet, a z vsakim dnem je bilo upanja, da bi ga našli živega, manj. Od prejetega klica na pomoč do trenutka, ko so dečka našli, je minilo natanko 299 ur.