Ob šesti obletnici katastrofalnega potresa na Japonskem smo pripravili pregled nekaj dejstev.
Tla so se zatresla 11. marca 2011 ob 14:46 po lokalnem času, tresenje pa je trajalo kar šest minut. Potres je imel magnitudo 9. Epicenter je bil v morju 70 kilometrov od otoka Honšu na globini 24 kilometrov.
Potresu je sledilo več kot 5000 popotresnih sunkov. Najmočnejši je imel magnitudo 7,9.
Potres je nastal na območju, kjer se stikata pacifiška in evrazijska tektonska plošča. Znanstveniki ocenjujejo, da sta plošči zdrseli za 80 metrov ena mimo druge. Druge ocene pravijo, da se je pacifiška plošča na območju epicentra premaknila za 24 metrov proti zahodu.

Tresenje je Honšu premaknilo za dva metra in pol proti vzhodu, 400 kilometrov obale otoka pa se je znižalo za 60 centimetrov.
Morsko dno se je na območju, velikem 14 tisoč kvadratnih kilometrov, dvignilo za 10 metrov.
Japonska vlada je škodo ocenila na 25 bilijonov jenov, kar je skoraj 208 milijard evrov. Povedano drugače: to je petletni slovenski BDP!
Potres je bil tako močan, da je premaknil Zemljino os. Dan se je skrajšal za mikrosekundo.

Potres je bil najmočnejši v zgodovini Japonske in peti najmočnejši na svetu. Zaznali so ga celo v tako oddaljenih krajih, kot je Slovenija. Zabeležilo ga je vseh 25 potresnih opazovalnic pri nas.
Prava groza se je začela slabo uro po potresu, ko so obalo dosegli popotresni valovi
Manj kot uro po potresu je japonsko obalo dosegel prvi iz vrste cunamijev. Najvišji, skoraj 40-metrski val so izmerili v mestu Mijako, v provinci Sendaj je morje poplavilo 10 kilometrov v notranjost. Poplavljeno območje je bilo veliko več kot 500 kvadratnih kilometrov.
Zadnji podatki o smrtnih žrtvah so iz decembra 2016: 15.893 mrtvih in 2.556 pogrešanih. Velika večina žrtev se je utopila.
Cunamiji škode ne povzročajo, le ko dosežejo obalo, ampak tudi, ko se umikajo.
Območje, poplavljeno leta 2011, se je skoraj povsem ujemalo s tistim, ki so ga popotresni valovi prizadeli daljnega leta 869. Nekaj japonskih geologov je napovedovalo, da se bo katastrofa ponovila, a jih niso poslušali.

V Čilu, ki je od Japonske oddaljen 17 tisoč kilometrov, so bili valovi visoki dva metra. Na Antarktiki se je odlomil del ledene plošče Sulzberger.

Popotresni valovi so v ocean odnesli pet milijonov ton razbitin. Na tone jih je na obale Severne Amerike naplavljalo še po dveh letih. Konec aprila 2012 je ameriška obalna straža v Aljaškem zalivu potopila 50-metrsko ribiško "ladjo duhov" Ryou-Un Maru.
Zaradi uničujoče moči popotresnih valov je odpovedal hladilni sistem v jedrski elektrarni Fukušima. Upravitelj elektrarne je več kot dve leti po katastrofi priznal, da v morje vsak dan steče 300 ton radioaktivne vode. To se še vedno dogaja, saj napake še niso uspeli odpraviti.
Jedrska nesreča v Fukušimi je veliko hujša, kot so ocenjevali v začetku. Prav tako okoljska katastrofa, ki jo je povzročila.
Potres je povzročil nizkofrekvenčni hrup – infrazvok – ki se je širil v vesolje, kjer ga je "ujel" satelit Goce.
KOMENTARJI (42)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.