Hrvaški ribič, ki namesto rib 'lovi' turiste: Če ne spremenimo navad, bo morje prazno

Sebastijan Raveljić je s svojo 11-metrsko ribiško barko, ki šteje več kot 70 let, njen motor, na katerega je še posebej ponosen, pa je skoraj nov - kot pove v šali, je star 'le' 31 let - eden od 35 malih priobalnih ribičev iz slikovite vasice Sali. Ta se nahaja v neposredni bližini naravnega parka Telašćica, ki leži na južnem delu Dugega otoka. 

'Če bo naš edini vir preživetja ribolov, bo morje kmalu brez rib'

Zaradi svoje neposrednosti in pripravljenosti komuniciranja z vsemi deležniki je Sebastijan postal eden od obrazov pilotskega projekta, s katerim skušajo na območju spet vzpostaviti stabilno ribjo populacijo. ''Ne maram prepoznavnosti, a nekdo se mora izpostaviti, če želimo ohraniti ribe v našem morju,'' pripoveduje, medtem ko razočarano prešteva, koliko rib se je tisti dan ujelo v njegovo mrežo. ''Pred petnajstimi leti sem na tem območju ujel za 50 evrov rib, danes le še za 10. Če bo edini vir preživetja za male ribiče še vedno le ribolov, bo naše morje kmalu brez rib in tako bomo sčasoma ostali brez dela. Moj dedek in oče sta lahko s količino rib, ki sta jo ulovila, preživela, jaz ne morem.''  

Telašćica je prva destinacija na Hrvaškem, kjer so bili ribiči, v okviru projekta FishMPABlue, vključeni v proces oblikovanja načrta upravljanja zaščitenega območja. Med ribiči in upravljavci območja se je tako stkal prav poseben odnos z namenom soupravljanja območja. Kot del načrta so ribiči sami, znotraj zaščitenega območja, določili "no take" cono in spremenili svoje ribiške mreže, da so ublažili ribiški pritisk na območje. Stare mreže so zamenjali z manjšimi, ki so bolj selektivne in imajo manjši vpliv na morsko okolje. 

Namesto, da na dan ujame več 10 kilogramov rib, s seboj vzame nekaj turistov

Odličen primer, kako zmanjšujejo ribiški pritisk, pa je ribiški turizem, ko ribiči namesto rib 'lovijo' turiste. Ribiči le demonstrirajo ribolov za turiste, pri tem potrebujejo manj mrež, ulovijo manj rib, imajo manj dela in njihov zaslužek ne sloni le na uspešnosti ulova. To je omogočil nov zakon, pred tem je bil ribiški turizem na Hrvaškem prepovedan.

''Oče in mama sta mi umrla, ko sem bil mlad. Sam sem moral preskrbeti družino, poskrbeti sem moral za brata in sestro. Obema sem plačal šolanje in postavil hišo na Kornatih. Vse z zaslužkom od ribolova. Zdaj pa ne gre več, zdaj je to postalo pretežko. Zdaj vse manj živim od ribolova in vse več od ribiškega turizma,'' pripoveduje Sebastijan.

Za ribiški turizem, ki predstavlja dodaten vir zaslužka za Sebastijana, ribiči v morje zvečer spustijo le dve mreži. Če je ribolov edini vir zaslužka, pa ribič v morje spusti tudi po 20 mrež: ''Ni mi treba uloviti 100 kilogramov rib, zdaj je dovolj, da ulovim pet kilogramov rib za kosilo. To je ogromna razlika,'' razloži.

Turisti lahko Sebastijana, primerno opremljeni seveda, opazujejo pri dvigovanju mrež, potem jim predstavi ribe, ki so jih ulovili. Pri tem je potrebna velika previdnost, turisti se rib seveda ne smejo dotikati, saj v Sebastijanovi mreži pristane, kot hudomušno pojasnjuje med prikazom svojega ulova, toliko strupenih rib, da bi lahko z njihovim strupom onesposobil celotno vojsko. Tudi v našo mrežo se je zapletlo kar nekaj škarpen in celo morski zmaj, ki sta znana kot najbolj strupeni ribi v Jadranu.

Kot pravi, se še sam vedno ne more izogniti strupenim bodicam: ''Moja roka je povsem popikana, ker se strup uniči na vročini, si včasih pomagam tako, da roko postavim kar na vroč motor, sicer bi neznosna agonija trajala približno šest ur.'' S turisti potem na njegovem domu na Kornatih očistijo ribe in skupaj pripravijo kosilo.  ''Delam manj in imam več denarja, ni mi treba uloviti velike količine rib, ne delam ponoči, saj se veliki ulovi običajno zgodijo takrat, kar pa je zelo naporno. Za profesionalnega ribiča je demonstracija ribolova nekaj, kar opravi z levo roko, '' zadovoljno pove.  

Pri tem poudari, da čeprav je nova oblika turizma, ki koristi tako ribičem kot ribam, pozitivna sprememba, ta ni za vse. Da se ukvarjaš z njim, moraš namreč zadovoljevati varnostne standarde, imeti moraš primerno barko, govoriti moraš tuje jezike in imeti smisel za delo z ljudmi, kot pove v šali, pa mnogi ribiči ne marajo turistov, saj imajo raje samoto: ''Nekateri moji kolegi še vedno ne razumejo, zakaj sem se odločil za ribiški turizem. Če ne spremenimo naših navad, bomo imeli prazno morje. Namesto tega, da na dan ujamem več deset kilogramov rib, s seboj vzamem nekaj turistov, ki jim pokažem, kako lovim. Turisti so veseli, da spoznajo nekaj novega, jaz sem vesel, ker dobim dodaten zaslužek, ribe pa veselo plavajo v morju.''

Globalna kriza: polovica ribjih populacij izlovljena do maksimuma

Nekoč smo bili prepričani, da je zaloga rib v svetovnih oceanih neomejena. S širitvijo ribiške industrije in novo tehnologijo, ki je omogočila večji ulov, je kmalu postalo jasno, da temu ni tako.  Tretjina svetovne zaloge rib je prekomerno izlovljena, več kot polovica ribjih populacij pa je izlovljena do njihovega maksimuma. Potem ko je denimo Slovenija zaloge rib, ki jih ulovijo ribiči oz. vzredijo ribogojnice v državi, izčrpala 15. februarja, je vse svoje zaloge rib porabila tudi Evropa. Pred 30 leti jih je imela dovolj do septembra ali oktobra.  

Planet se sooča z globalno krizo. Jadransko morje je izpostavljeno vrsti vse večjih pritiskov na svoje prostorske in naravne vire. Prekomerni ribolov morskih organizmov, množični turizem, ki ga spremlja intenzivna urbanizacija obale, onesnaževanja morja ter vse večji promet ljudi in blaga, povrh vsega pa moramo upoštevati vse večji vpliv globalnih podnebnih sprememb.

Stanje rib v Sredozemskem morju se tako poslabšuje z zaskrbljujočo hitrostjo, nedavne analize so pokazale, da je prekomerno izlovljenih kar 93 odstotkov zalog rib, številne pa so na robu preživetja. Poleg tega smo v Sredozemskem morju v zadnjih 50 letih izgubili 41 odstotkov morskih sesalcev in 34 odstotkov celotne populacije rib.

'Na Mars pošiljamo rakete, ne zaščitimo pa tega, kar imamo tukaj'

Kot izpostavlja Danijel Kanski, vodja morskega programa iz WWF Adria, je izguba ene same vrste preveč, saj je od vsake vrste v naravi odvisno preživetje ostalih: ''Ker nismo razmišljali, smo v Jadranskem morju na primer izgubili angelskega morskega psa. Človek zna danes pošiljati rakete na Mars, ne zaščitimo pa tega, kar imamo tukaj. To pomeni, da to zagotovo lahko naredimo, a gre za vprašanje pripravljenosti.''

Tudi številni Slovenci v poletnih dnevih letujejo na sosednjem Hrvaškem in uživajo v morskih specialitetah. ''Čeprav Hrvaška zadovoljuje svoje domače potrebe, moramo situacijo gledati iz globalne perspektive. Stanje se lahko zelo hitro spremeni. Morja in oceani so pod velikim pritiskom in prenehati moramo s prekomernim izlovom, če še želimo jesti ribe in se izogniti neželenim posledicam praznih morij,'' poudarja Kanski, ki dodaja, da čeprav je stanje alarmantno, ribje vrste ne izginejo čez noč, če pa se odnos ljudi do življenja v morju ne bo spremenil, bi nekatere občutljive vrste lahko za vedno izginile.

Kako so prepričali ribiče, da je prepoved ribolova na območju dobra tudi zanje?

In pilotni projekt v Telaščići, ki je postala eden od 'morskih laboratorijev' v Sredozemlju, po dveh letih že napoveduje obetavne rezultate in dokazuje, da se z mnogo truda, vztrajnosti in pripravljenosti na kompromise lahko doseže tudi nepredstavljivo. Da se ribiči sami strinjajo z 'no take cono', kjer je prepovedano loviti ribe, je namreč prej izjema kot pravilo. V preteklosti so bili načrti upravljanja ribištva pripravljeni s pristopom od zgoraj navzdol, ki je, kljub njihovem strokovnem znanju, povsem spregledal ribiče. 

Kot pojasnjuje Mosor Prvan iz WWF Adria, ki je pobudnica projekta, je bila 'plovba', na kateri so skupaj z znanstveniki, predstavniki oblasti in ribiči soglasno sprejeli rešitve, ki naj bi se do konca leta implementirale tudi v zakonodajo, razburkana: ''S projektom FishMPABlue poskušamo v Sredozemlju transformirati način upravljanja z malimi ribiči. Model, ki ga predlagamo, je model soupravljanja.  Ta vključuje vse deležnike; znanstvenike, ribiče, administracijo, predstavnike civilnih iniciativ, ki sedejo za isto mizo, kjer se pogovarjamo o rešitvah in jih potem implementiramo. V Sredozemlju je več podobnih pilotnih projektov, katerih ugotovitve bi lahko razširili po celotnem Sredozemlju. Veliko napora smo vložili v to, da smo dosegli, da so ribiči privolili v 'no take cone', območja, kjer je ribolov prepovedan. Ti so običajno proti temu, a uspelo nam je, da smo jih prepričali, da je to dobro zanje, saj si bodo ribe opomogle in se preselile tudi v območja okoli cone, kjer bodo lahko sčasoma ulovili več rib.''

Kot izpostavlja, so v dveh letih, od kar poteka projekt, trčili predvsem na nezaupanje ribičev, soupravljanje se sprva namreč zdi preprosta ideja, a v praksi je daleč od tega. Kot pojasnjuje, ga ribiči najprej težko razumejo in jih dojemajo kot grožnjo: ''S takšnimi rešitvami želimo zmanjšati ribiški pritisk, a to pomeni, da ribičem vzamemo del zaslužka za preživetje. Zato se jim moramo nekako oddolžiti in na drugačne načine poskrbeti, da lahko preživijo. To lahko naredimo tako, da jim pomagamo prodati ribe po boljši ceni, brez posrednikov, pomagamo z infrastrukturo, ki jim omogoča, da naredijo sekundarne produkte, kot so slane ribe, marinirane ribe in tako dobi njihov proizvod dodano vrednost. Lahko jim pomagamo pri obnovi bark, vzpostavitvi solarnih panelov, ledomatov ...''

Tudi slovenski ribiči pričajo, da je v morju vedno manj rib

Na vprašanje, zakaj so se odločili nagovoriti male ribiče in kakšen je njihov vpliv na morski ekosistem v primerjavi z velikimi ribiškimi ladjami, odgovarja, da čeprav mali ribiči pogosto menijo, da njihov vpliv na ekosistem ni velik, imajo ti skupaj močan kumulativen učinek.

V Sredozemlju mali ribolov namreč predstavlja več kot 80 odstotkov ribiške flote in ima pomembno socialno in ekonomsko vlogo. Neposredno zaposluje več kot 137.000 ribičev in ustvarja delovna mesta za več kot 150.000 ljudi. Mali ribolov lahko sicer na prvi pogled vpliva na morsko okolje veliko manj kot ribištvo velikega obsega, vendar moramo z njim pravilno upravljati. S spodbujanjem malih ribičev, da ti aktivno sodelujejo pri upravljanju ribištva in zaščiti ekosistemov, lahko dosežemo, da ribištvo postane bolj trajnostno. Mali ribiči lahko z odgovornimi ribolovnimi praksami in predpisi pomagajo pri obnovi staležev rib in ustvarijo svetlejšo prihodnost ribičev in rib v Sredozemlju.

Tudi slovenski starejši ribiči pričajo, da je v morju vedno manj rib. Za isto količino kot so jo ujeli včasih, danes potrebujejo daljše mreže. Upad se pozna pri večini vrst, pojasnjuje Luka Kastelic, ki je sodeloval pri podobnem projektu trajnostnega upravljanja priobalnega ribolova v Krajinskem parku Strunjan: ''V obeh parkih je dolgoročni cilj projekta ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih ekosistemov s krepitvijo upravljanja in mreženja zaščitenih območij v Sredozemlju. V Krajinskem parku Strunjan je sodelovalo devet profesionalnih ribičev, ki so nam pomagali predvsem pri izvajanju monitoringa rib, ulovljenih s priobalno tehniko. Skupaj smo opravili 160 popisov. V zameno smo ribičem nabavili opremo, ki jo potrebujejo za izvajanje ribolova. Pogoj pri nabavi ribiške opreme je bila velikost ribjih očes na ribiških mrežah, ki morajo biti po diagonali velikosti najmanj 90 mm. Na takšen način se v mreže ujamejo le večje ribe, manjše pa imajo možnost, da se okrepijo in tako se zarod veča. Sodelovanje z ribiči je potekalo brez težav.''  

Zaščita morskih organizmov in preživetje ribičev z roko v roki

''Po dveh letih dela smo pravzaprav šele na začetku, to je bila le priprava, zdaj moramo vse, kar smo se dogovorili, še implementirati. Želimo si, da bi bil park poln številnih vrst rib, kar pomeni, da bi ob potopu v morje imeli občutek, da se potapljamo v akvariju. Postavili smo temelje, a moramo zagotoviti tudi učinkovit nadzor nad območjem, da preprečimo nelegalni ribolov. Z delom moramo nadaljevati, vzpostavitev zaščitenih con je namreč najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za obnovitev ekosistema. V Telaščici imamo nekaj resnično inovativnega, nekaj, kar deluje. Če bi lahko to prenesli na celotno sredozemsko regijo, bi lahko dosegli dolgoročni cilj izboljšanja splošnega upravljanja z naravnimi viri v Sredozemlju. Ta mikro zgodba iz Telašćice je zato zgodba, ki jo je vredno deliti,''  je optimističen Prvan.

Kot dodaja Luka Kastelic, bo izmenjava dobrih praks in izkušenj priobalnega ribolova verjetno koristna za načrtovalce in upravljavce zavarovanih območij v Evropi: ''Ne gre za zaščito samo morskih organizmov, ampak vseh vrst in njihovih življenjskih prostorov. Na drugi strani gre tudi za preživetje morskih ribičev, ki je prav tako odvisno od ravnovesja v naravi. Zmernost in trajnostna skrb za naravo, z zavedanjem pomembnosti ohranjenega morja in celotnega modrega planeta, pripomoreta, da naše okolje ohranimo takšno, kot zahteva narava.''