Izpoved čuvaja severnokorejskega taborišča: Otroke, ki so jih zgrizli psi, so še žive zakopali

Tako vsaj trdi Ahn Myong-Chol. Ta je bil, preden je leta 1994 pobegnil iz države, sedem let paznik v enem od severnokorejskih taborišč, kjer se znajdejo politični zaporniki.

45-letnik je med drugim tudi ena od prič v 400 strani dolgem dokumentu obtožnice zoper severnokorejski režim za zločine proti človeštvu.

Nekdanji paznik med drugim trdi, da so med zobmi podivjanih psov končali celo otroci. Pravi, da je sam videl, kako so trije psi pokončali pet otrok.

"Trije otroci so bili takoj mrtvi, dva pa sta še dihala, kljub temu so ju pazniki živa pokopali," je opisal grozote v intervjuju za AFP. Morilski psi so naslednji dan za nagrado dobili posebej obilen obrok.

"Ljudje v taboriščih so vredni toliko kot muhe, ki jih je treba pobiti," je razložil v Ženevi na konferenci aktivistov za človekove pravice.

Ahn je po begu delal v južnokorejski banki, kasneje pa se je posvetil osveščanju družbe o severnokorejskem režimu. Pred tremi leti je v službi dal odpoved in se povsem posvetil lastni nevladni organizaciji, ki se zavzema za osvoboditev severnokorejskih političnih zapornikov.

V Severni Koreji, ki ima okoli 24 milijonov prebivalcev, naj bi bilo v taboriščih zaprtih od 80.000 do 120.000 ljudi.

Ahn, ki je danes poročen in ima dve hčerki, sicer pravi, da je krivdo težko valiti na zaporniške čuvaje. To je v Severni Koreji častna služba, ki jo je, kot sin odlikovanega vojaškega častnika, tudi sam sprejel s ponosom. Kot pravi, je v taborišče prišel "z opranimi možgani in s prepričanjem, da so zaporniki zlobna bitja".

"Vzpodbujali so nas, da na zapornikih vadimo svoje znanje borilnih veščin, vzpodbujali so nas, da jih ubijemo, če bi skušali pobegniti. Tistim, ki so se vrnili s truplom zapornika so dovolili študirati," je dejal.

Kot pravi, jih je pretepal tudi sam, zanika pa, da bi bil koga ubil.

A čeprav je bil priča številnih umorov, stradanju otrok in grozljivemu mučenju, se je o grozljivih plateh sistema začel spraševati šele, ko je napredoval v voznika in je vojake in zapornike prevažal iz enega taborišča v drugega.

Včasih se je z zaporniki zapletel v pogovor in presenečeno ugotovil, da jih okoli 90-odstotkov sploh ni vedelo, zakaj so v taborišču.

Nato pa je sistem zadel tudi njegovo družino. Njegov oče se je nekoč napil in v pijanem stanju izrekel opazko zoper sistem. Ker je vedel, da ga čaka huda kazen, je storil samomor. Kljub temu so oblasti njegovo mamo in brata odpeljale v taborišče. Kaj se je zgodilo z njima, Ahn ne ve.

Čeprav ga je bilo strah, da bodo v taborišče poslali tudi njega, se je vrnil na delo, a nato, ko so ga spet poslali na pot, pobegnil ob prvi priložnosti.

Ahn pravi, da se je počutil zelo nelagodno, ko se je nato leta kasneje prvič srečal z zaporniki, ki so pobegnili iz Severne Koreje, a je srečanje minilo v precej prijateljskem vzdušju. "Razumeli so, da nisem sam izbral svoje službe in da sem bil zaslepljen," pravi. Danes skupaj z njimi svet opozarja na zablode režima, ki ga že tretjo generacijo nadaljuje Kim Džong Un.