Iranska opozicija, ki je leta 2009 po predsedniških volitvah mobilizirala množico k uporu, je znova pozvala k mirnim demonstracijam, s katerimi bi podprli egiptovsko revolucijo in izrazili nasprotovanje iranskemu režimu. Aktivisti poročajo, da so v Teheranu nameščeni številni policisti, ki blokirajo tudi vhode in izhode podzemnih železnic. Ljudje so se z zbirnih mest odpravili proti trgu Azadi oziroma trgu Svobode.
Po zadnjih navedbah očividcev, ki jih povzema Reuters so varnostne sile posegle po solzivcu, s katerim poskušajo razgnati protestnike. ''Na tisoče ljudi se je udeležilo protestnega pohoda, pri tem pa ne vzklikajo nobenih sloganov. V bližini Trga Imama Huseina so jih varnostne sile napadle s solzivcem, da bi jih razgnali,'' pravi eden od očividcev.
Iranska tiskovna agencija Fars je potrdila, da je bila med demonstracijami v Teheranu ubita najmanj ena oseba, več naj bi bilo ranjenih. Fars še poroča, da so streljali protestniki oziroma privrženci opozicije, vendar podrobnejših podatkov ne navaja.
Policisti naj bi prav tako ukazali, da se trgovine zaprejo ob 14. uri, oblasti pa naj bi javnim uslužbencem obljubile, da jim bodo dodatno plačale, če bodo ostali v službi do 18. ure. Protesti se bodo odvijali v najmanj 41 mestih po državi. Študenti so se zbrali pred stavbo teheranske univerze, a jim številni policisti preprečujejo pohod proti trgu Azadi. V mestu je čutiti napetost, na ulicah pa so za zdaj aktivni le policisti, revolucionarna garda in pripadniki zloglasne milice Basidž pa naj bi bili v pripravljenosti na morebitno posredovanje.
Koliko ljudi se je zbralo in kaj točno se dogaja na iranskih ulicah, je zelo težko preveriti, saj iranske oblasti tujim medijem preprečujejo svobodno poročanje in delo.
Zakaj na ulice?
Ljudje še vedno niso pozabili vseh nepravilnosti na zadnjih predsedniških volitvah, na katerih naj bi s prevaro zmagal Mahmud Ahmadinedžad. Krvav boj, ki je sledil na teheranskih ulicah in drugod po državi, je zahteval številne žrtve, režim pa je s svojimi nasprotniki zapolnil še zadnje kotičke zaporov. A iranske oblasti niso uspele zadušiti duha zelene revolucije. Čeprav je bila opozicija še naprej aktivna, se je s tunizijsko jasminovo revolucijo, ki je s predsedniškega stolčka odnesla Zina el Abidina Ben Alija, in seveda z egiptovsko, ki je spodnesla Hosnija Mubaraka, znova porodilo upanje, da lahko ljudstvo premaga režim.
Iranska opozicija se je želela z organizacijo shoda pokloniti borcem za svobodo v Egiptu, iranske oblasti, čeprav so uradno podprle egiptovsko revolucijo, pa so njihovo prošnjo zavrnile. Opozicija je namreč v prošnji navedla, da bi se zbrali 14. februarja, oblasti pa so javnost obvestile, da bodo Iranci Egipčanom izrazili podporo na zborovanjih, ki jih je država organizirala 11. februarja ob 32. obletnici islamske revolucije, ki je s prestola odnesla iranskega šaha Rezo Pahlavija, ki je veljal za ameriškega zaveznika. Notranji minister je dejal, da opozicija želi razdeliti iranski narod in v državo vnesti nemir, zato oblasti ostro nasprotujejo ločenim shodom. Prav tako opozarjajo, tako kot že leta 2009, da so protestniki plačani s strani tujih sil, da uničijo in spletkarijo zoper islamski sistem.
Čeprav so letošnje slovesnosti ob islamski obletnici potekale v znamenju solidarnosti s prebivalci Egipta in v podporo protestom proti egiptovskemu predsedniku Mubaraku, opozicija na njih ni želela sodelovati. Zato so se odločili, da bodo kljub prepovedi nadaljevali priprave in izvedbo današnjih protestov. Na socialnih omrežjih je znova zaživela zelena revolucija in pozivi k boju. Stare zahteve so znova aktualne – Ahmadinedžad mora odstopiti, diktatura se mora končati.
Čeprav organizatorji pozivajo k mirnim in nenasilnim demonstracijam, pa so se leta 2009 naučili, da se morajo pripraviti na (morebitni) nasilni odgovor policije, pripadnikov zloglasne milice Basidž in revolucionarne garde. Zato so objavili številna navodila, kako ravnati ob izbruhu nasilja, kako se zaščititi pred solzivcem, kako nuditi prvo pomoč in podobno.
V zadnjih dneh so potekale aretacije
Iranske oblasti so očitno odločene, da ne želijo današnjih protestov. Za vodilnega opozicijskega voditelj Mehdija Karubija so odredile hišni pripor, s čimer so želele preprečiti organizacijo protestov. Prijeli naj bi tudi več iranskih aktivistov in oporočenikov, a očitno to ni bilo dovolj, saj se bodo ljudje kljub temu odpravili na ulice. Tja je ljudi pozival tudi še en opozicijski vodja Mir Hosein Mousavi.
Na svoji uradni spletni strani je opozicijsko gibanje Zelena pot upanja objavilo sporočilo, v katerem notranjega ministra opozarjajo, da je njegova naloga, da zavaruje protestnike. To mu narekuje tudi 27. člen ustave Islamske republike Iran, ki pravi, da imajo ljudje pravico do mirnih demonstracij, za katere organizatorji ne potrebujejo posebnega dovoljenja.
Opozicijski voditelji v zadnjem letu niso pozivali k protestom, saj so jih oblasti vsakič krvavo zadušile, čeprav jih je opazoval ves svet. Opozicija se je tako želela izogniti novim smrtnim žrtvam, a režim je aktiviste še naprej lovil in zapiral v zapore. Ves ta čas so namreč nadaljevali kampanjo “Kje je moj glas?”, zahtevali pa so tudi, da se v državi pripravijo poštene in transparentne volitve. Na seznamu zahtev je tudi svoboda govora, pravica do mirnih protestov in svobodnega združevanja. Zadnje večje demonstracije, ki so terjale osem življenj, so se odvijale decembra 2009.
Med ljudmi vlada tudi apatija
Na blogih iranskih aktivistov je zaslediti veliko navdušenje nad današnjimi protesti, nekateri pa se sprašujejo, ali imajo ljudje sploh še kaj moči za boj, še posebej po tolikih žrtvah in bolečinah, ki so jih pretrpeli leta 2009. Kljub temu so matere padlih v zeleni revoluciji sporočile, da se bodo danes odpravile na ulice.
Drugi se spet bojijo, da se novinarji ne bodo upali poročati o današnjih protestih, tuji novinarji in snemalci pa imajo določene prepovedi pri opravljanju svojega dela v Iranu. Nekaterih se loteva tudi apatija, saj ne vidijo izhoda iz začaranega kroga, v katerem so se znašli. Visoke cene osnovnih življenjskih potrebščin, režim, ki jim krši osnovne človekove pravice, vse večje razlike med bogatimi in revnimi ... "Tragedija, ki se je ne da opisati. Kaj naj storim? Ne vem, sedim in poskušam razmisliti o tej zmešnjavi. Poskušam vsaj dojeti, kakšen bo konec. /.../ Vem, da se s tem mnogi ne boste strinjali, toda upam, da bodo vsi prekinili z nasilnim aktivizmom vsaj za tako dolgo, dokler ne ugotovimo, kaj je treba storiti. Takrat in le takrat bo moč pasivnega odpora povzročila razpoke v temeljih diktature. Zeleni poganjki bodo slej ko prej odkrili te razpoke, diktatorji pa ne bodo imeli dovolj nog, da bi jih še pravočasno vse poteptali. Zelenim poganjkom želim svetlobo! Molim, da jutri ne bo krvi in smrtnih žrtev,” je še zapisal anonimnež na spletni strani, kjer aktivisti zadnje dni objavljajo navodila za današnje proteste.
Neki drug uporabnik pa je zapisal, da mu ni prijetno, če se na protest odpravi zaradi protesta samega. Poudarja, da se morajo dogovoriti, kaj bodo storili. "Oni imajo denar, orožje, religijo – opij – in kaj bomo storili, če začnejo streljati v nas? Bomo nastavili tudi drugo lice?“ se je spraševal anonimni komentator.
KOMENTARJI (102)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.