Ko skorumpiranost postane vir šal: 'Trump je vse življenje delal, da je postal milijonar, tukaj pa te izvolijo v parlament pa si zmagal'

Čeprav iraške volitve odločajo o prihodnosti države, je glavni faktor, ki jih bo zaznamoval, burna zgodovina države. In čeprav politiki pred vsakimi volitvami poudarjajo, da je na tehtnici prihodnost države, pa v Iraku to zares velja. Država je po obdobju vojne in pustošenju Islamske države (IS) na prelomnici, kjer ena pot vodi v obnovo razrušene države in vsaj znosno sožitje, druga pa v nove sektaške spore in uničenje.

"V času Sadama Huseina je Iraku vladala sunitska manjšina, ki je v okviru njegovega režima, ki je bil tudi precej socialistično naravnan, imela v rokah prav vse vzvode oblasti. Ko je Husein padel, so ljudje s pomočjo ZDA izvedli demokratične volitve in zgodilo se je, kar je v takšnih okoliščinah normalno. Ker so bili šiiti večina, so zmagali in prevzeli oblast," situacijo razlaga profesor na fakulteti za družbene vede dr. Bogomil Ferfila.

Sektaški razkoli – rak rana družbe in prikladen izgovor za tuja vmešavanja

Kar je sledilo, je bilo nekakšno maščevanje nad preteklo diktaturo sunitske večine, zgodila se je torej nova diktatura, tokrat nad sunitsko manjšino. "Posledica je bil nastanek IS, v kateri so vso vojaško oblast sprva v rokah držali nekdanji oficirji Sadamovega režima. Fizično nasilje šiitov nad sunitsko manjšino je bilo tudi povod, da je imela Islamska država sprva takšno podporo, čeprav se je nato izrodila v nesprejemljivo teroristično tvorbo. Islamska država seveda ni uspevala sama, ampak je imela izdatno podporo sunitskih držav v regiji, še posebej Savdske Arabije," nadaljuje Ferfila.

Sektaški razkoli sicer še zdaleč niso značilni le za Irak, poudarja Ferfila: "Kot v številnih drugih muslimanskih državah se muslimani "tolčejo" med seboj in izgubljajo energijo v medsebojnih spopadih. Pa čeprav je ta delitev v osnovi relativno nepomembna. Vsi priznavajo Koran, razlikujejo se le v detajlih, prepirajo se o tem, kdo je pravi naslednik Mohameda. To so teoretske, ideološke razprave, ki pa pomembno blokirajo energijo islamskih držav in prispevajo k zaostajanju islamskega sveta."

V Iraku bo šiitska večina na oblasti ostala tudi po volitvah, za zmago se bodo po napovedih analitikov "udarila" tri šiitska zavezništva, ob aktualnem in nekdanjem predsedniku vlade še zavezništvo pod vodstvom proiranskega Hadija al Amirija. "Ključno pa je, kako sunitski manjšini zagotoviti kolikor toliko normalne pogoje življenja in dela, da ne bo prihajalo do tako ekstremnih rešitev kot je bila Islamska država," meni sogovornik.

In v tem smislu je aktualni predsednik vlade, 66-letni Hajdar al Abadi, precej boljša izbira, saj velja za precej zmernega politika, ki relativno uspešno krmari tudi na zunanjepolitičnem področju, ko gre za odnose s sorodnimi državami v regiji in Zahodom.

Nevarnost ekstremizma ostaja

Abadi med svojimi največjimi dosežki navaja uničenje IS, kar je precej izboljšalo varnostno situacijo v državi. Vendar, tako Ferfila, to ne pomeni, da je nevarnost dokončno premagana. "Tako Al Kaida kot Islamska država ostajata. Morda se pojava selita v druge države. Je pa dejstvo, da se vedno pojavi nekaj novega. Na primeru IS smo videli, kako so se številni pripadniki Al Kaide in njihovi podporniki, prelevili v borce IS. Ko se pojavi nekaj novega, je to bolj moderno, ampak te skrajne organizacije ostajajo in se ohranjajo v državah in okolju, kjer jim je to omogočeno. Nekatere se selijo v Pakistan, ekstremistične organizacije so se pojavile celo v Bangladešu, kjer tega doslej praviloma ni bilo ... Ti operativci se torej umaknejo, nekateri tudi v države od koder so prišli. Največ je teh džihadistov trenutno iz Sirije, Libanona, Libije, Savdske Arabije, Tunizije ... Nekateri se bodo tja vrnili in tam ustanovili celice, nekateri so pobegnili v Evropo, na Zahod ali v nerazvite afriške države, kot so Sudan, Niger, Mali ... Pričakovati je, da bodo nastale speče celice, ki se lahko kdaj aktivirajo ali pa tudi ne. Zato so te volitve pomembne. Abadi je razmere nekoliko umiril, če bi se njegov predhodnik vrnil, pa je mogoče pričakovati, da bi se sektaštvo znova zaostrilo, s tem pa tudi povečala verjetnost novih ekstremnih pojavov."

A prav Abadijev predhodnik Nuri al Maliki, ki je bil osem let na čelu iraške vlade, je na tokratnih volitvah, ob proiranskem Amiriju Abadijev močan nasprotnik. Kar je zanimivo. Abadiju namreč nasprotniki očitajo, da se je posvečal boju z IS, ostali nujni ukrepi pa se niso zgodili – med drugim naj bi spal, ko gre za boj proti korupciji. A na drugi strani imamo Malikija, ki se ga drži sloves najbolj skorumpiranega politika v Iraku, nalaga se mu krivda za vzpon IS.

Obnova nujna, a kaj, ko velik kos (naftne) pogače pogoltne korupcija

Skorumpiranost visokih predstavnikov države je v Iraku sicer na ravni, ko prebivalci na račun tega dejstva že zbijajo šale. Med drugim ta, da je ameriški predsednik Donald Trump vse življenje delal, da je postal milijarder, v Iraku pa zadostuje, da si izvoljen v parlament. Irak se je na lanski lestvici Transparency International znašel tudi na več kot slabem 169 mestu med 180 državami, ko gre za uspešnost boja proti korupciji. Zato ni presenetljivo, da je Abdel Mehdi al Karbalaj, predstavnik velikega ajatole Ali Sistanija, v imenu najvišje šiitske avtoritete volivce  pozval, naj ne volijo ponovno tistih, za katere se je že izkazalo, da so "podkupljivi in slabi". A kaj, ko naj bi bila skorumpirana večina, svežih kandidatov pa je le okoli petina.

"Korupcija, varnostni izzivi in strah pred novim obdobjem politične nestabilnosti so zato tri osrednje teme teh volitev, če hoče Irak stopiti na pot obnove in privabiti nujne investicije," meni analitik PGI Group Ryan Turner. "Javne storitve so slabe, institucije šibke, ekonomske priložnosti pa slabe, vse to pa je odličen teren za nove nemire in težave, ki pa si jih država ne more več privoščiti," še meni Turner.

Po ocenah Združenih narodov je po treh letih boja z IS, ki se je med drugim končal tudi s skoraj povsem uničenim Mosulom in Ramadijem, še vedno razseljenih okoli 2,6 milijona ljudi, medtem ko se je okoli 3,2 milijona ljudi lahko vrnilo domov. Po nekaterih ocenah naj bi iraška država za obnovo porušenih domov, uničene infrastrukture in industrije, potrebovala vsaj 100 milijard dolarjev.

Vprašanje pa je, kaj bi se s temi 100 milijardami zgodilo, četudi bi jih Iraku kdo dejansko dal. Ob takšni stopnji korupcije je namreč še najbolj verjetno, da bi lep del sredstev enostavno poniknil v žepih nekaj veljakov. Nekaj podobnega se že dogaja z ne tako zanemarljivimi prihodki, ki jih ima država iz naslova nafte, a namesto, da bi bilo porabljeni za obnovo in razvoj nove infrastrukture, odhajajo v zasebne žepe. Kot je Turner še ocenil za CNN, poleg korupcije težave postavlja tudi zakonodaja – zasebni sektor je zelo omejen, investitorji pa se pritožujejo čez nedelujočo, znedeno in podkupljivo birokracijo ter neživljenjsko in nesmiselno regulacijo.

Med "iranskimi" in "ameriškimi" kandidati

Če bo nova iraška vlada "uredila svojo hišo", sicer analitiki menijo, da bi se Iraku lahko obetali boljši časi. Cene nafte na svetovnih trgih so za državo ugodne, države, predvsem tiste iz regije, so obljubile okoli 30 milijard dolarjev različnih oblik pomoči za rekonstrukcijo porušenega. Če bi država postala investitorjem prijaznejša, pa bi bilo investitorjev še več - četudi mnoge še naprej skrbijo varnostna vprašanja. IS, ki je sicer večinoma izgubila ozemlja, še vedno grozi z nasiljem – tudi z nasiljem ob volitvah – in je odločena bojkotirati napredek države.

Da bi katera od favoriziranih list osvojila večino, ne pričakuje nihče, zato bo potrebno sestavljanje povolilne koalicije. Kako se bodo razpletla, je težko napovedovati, bi pa šiitska večina najraje videla scenarij, po katerem ne bi potrebovali veliko sunitske ali kurdske podpore.

Iraške volitve pa tudi tokrat budno spremljajo države, ki imajo v državi svoje strateške interese, še posebej po zadnjem dogajanju na relaciji ZDA–Iran, kjer je ameriški predsednik Donald Trump svojo državo umaknil iz iranskega jedrskega sporazuma. Ne glede na to, kdo bo zmagal na volitvah, analitiki sicer menijo, da se bo Irak od ZDA vse bolj oddaljeval in približeval prav tako šiitskemu Iranu. Iran v volilni tekmi sicer odkrito podpira kandidata Amirija.

Burna zgodovina

Območje, kjer je danes država Irak, je zaznamovano z dolgo, pestro in burno zgodovino. Tam je bila nekoč zibelka civilizacije Mezopotamija, stečišče kultur Sumercev, Asircev, Babiloncev in Perzijcev.

Mezopotamija je bila leta razdeljena na romanski zahod in perzijski vzhod, nato pa je v sedmem stoletju pripadla abasidskemu kalifatu. Abasidi so Bagdad razglasili za glavno mesto kalifata, s čimer je postal ena izmed najpomembnejših prestolnic literature in znanosti.

V 13. stoletju so Bagdad okupirali Mongoli, območje je prišlo pod vlado otomanskega imperija. Ko se je otomanski imperij ob koncu prve svetovne vojne porušil, so bile tri otomanske province združene v britanski protektorat nad Irakom.

Irak je nato leta 1932, po koncu britanske kontrole, postal kraljevina. Sledila so skoraj štiri desetletja politične nestabilnosti, po smrti kralja Faisala so se namreč vrstilili udari in protiudari, zadnji udarec monarhiji pa je zadal puč, ki ga je leta 1958 vodil general Abdul Karim Qasim.

Vzpon Sadama Huseina

Tega so nato s težko priborjenega prestola vrgli že pet let kasneje. Za akcijo je stala Arabska socialistična stranka Baas, ki je oblast izgubila že devet mesecev kasneje, a se je leta  1968 vrnila. Oblast je prevzel general Ahman Hassan al-Bakr, ki je po upokojitvi leta 1979 in za svojega naslednika imenoval Sadama Huseina.

Ta je leta 1980 napadel Iran. Prva zalivska vojna se je končala leta 1988 s porušenim iraškim gospodarstvom. A to Huseinu ni bilo dovolj. Že dve leti kasneje, ko si je po njegovi oceni Irak vojaško opomogel, je napadel in zasedel Kuvajt. Temu so na pomoč priskočili Američani in mednarodna skupnost. Irak se je zato iz Kuvajta umaknil, sledilo pa je 12 let gospodarskih sankcij Organizacije združenih narodov.

Turbulentni časi po Huseinu in nova priložnost

Leta 2003 so nato koalicijske sile večinoma ameriške in britanske vojske napadle Irak in Huseina ujele.

Sledili so poskusi demokratizacije. Izvedli so volitve, vendar so se rodila nova sektaška nasprotja, ki so višek dosegla z IS. Analitiki menijo, da ima država zdaj novo priložnost, da vzpostavi delujoč sistem, ki ji bo omogočal razvoj.

Kraj, kjer se bijejo številni geopolitični in gospodarski interesi

Ob domačih sektaških razprtijah, ki jih ne manjka in jim ni videti konca, so v Iraku leta in leta na domače spore olje prilivale tudi druge države. Od velesil kot so na primer ZDA, do regionalnih igralcev, predvsem Irana. Irak ima tako po oceni strokovnjaka Paula Salema iz Centra Carnegie za Bližnji vzhod dve možnosti – da je regionalna sila stabilnosti in razvoja ali eksplozivni lonec, kjer se kuhajo etnična in sektaška nasprotja, ki imajo nato uničujoče posledice ne le za Irak, ampak za regijo. In v zadnjih desetletjih smo lahko spremljali prav slednji scenarij.

Zunanja politika je za državo, ki "sedi" na velikih zalogah nafte, izjemnega pomena. A prav strateško k temu niso nikoli pristopili. In čeprav mnogi za to krivijo zunanje sile, ki so tam redno skušale uveljavljati svoje interese, Salem opozarja, da Irak ne bo nikoli imel koherentne zunanje politike, dokler ne preseže notranjih razprtij, ko gre za vprašanje vladanja državi, obvladovanje teritorija in vprašanje, kako najbolje upravljati s črnim zlatom. Ali drugače – največji problem Iraka niso zunanje sile, ampak notranja nezmožnosti videti dlje od parcialnih interesov določenih skupin.

Kakršno koli vlado Iračani že izvolijo, je ta običajno šibka, saj jo etnične in verske skupnosti, ki jim izvoljeni voditelj ne pripada, praviloma zavračajo. Kurdi so na primer vse od Huseinovega padca skušali razviti čim več lastne ekonomije in čezmejnih odnosov. Podobno suniti, ki se čutijo zatirane. Pripadnost "državi Irak" je precej skromna. Sunitski voditelji se na primer raje kot na Bagdad, obračajo na Turčijo, Savdsko Arabijo, Katar, preden jo je razjedala vojna pa tudi na Sirijo. Vse te zunanje sile, vključno z ZDA in Kitajsko, pa imajo tukaj lastne, večinoma nasprotujoče si interese, ki nato družbene razpoke še poglabljajo, moč države in možnost njenega napredka pa še bolj slabijo.

Oblast po Huseinu se je večinoma trudila, da bi državo nekoliko odprla svetu, se povezala na mednarodni ravni. Prav tako so se skušali od Huseinove zunanje politike, ki je temeljila na vojaški moči, premakniti k miroljubnemu ekonomskemu in strateškemu povezovanju. Vendar je to dolgotrajen proces, ki ne prinaša hitrih rezultatov kot bi si jih želeli tudi mnogi Iračani. Odmik od nacionalistične politike pa je vzbudil tudi nekaj domačega negodovanja, kjer nekateri še vedno menijo, da je bila na primer zasedba Kuvajta povsem upravičena.

Maliki je bil kot premier tudi precej pozoren na to, da obiske v tujini razdeli tako, da so (potencialni) zavezniki zadovoljni. Dosegel je vzpostavitev relativno dobrih odnosov z Iranom, Turčijo, Sirijo, Libanonom, Jordanijo, Kuvajtom, Združenimi arabskimi emirati, ZDA, Evropsko unijo, Rusijo in Kitajsko.

Je pa nevtralna politika prišla na udar, ko se je v Siriji začel napad na režim Bašarja al Asada. Iran in Rusija sta stopila na Asadovo stran, Turčija, ZDA in Evropska unija pa so podprle opozicijo. Na dan so privrela tudi notranja nasprotja – Kurdi so stopili na stran upora sirskih Kurdov, suniti so simpatizirali z uporniki, ki so upali, da bodo v Siriji zrušili vladavino Alavitov. To je oslabilo vlado v Bagdadu tako na notranji kot na zunanji fronti. Maliki se je zato odločil za zmerno podporo Asadu, saj se je bal, da se bodo sirske notranje težave prelile čez mejo, kar se je na koncu z Islamsko državo tudi zgodilo. Kljub temu se je k zmerni, prijateljski zunaji politiki zatekel tudi Malikijev naslednik. 

Je pa dogajanje znova prizadelo iraški naftni sektor, ki je prav tako močno povezan z iraško zunanjo politiko. Država naj bi bila peta z nafto najbolj bogata država na svetu, boj za nafto je pogosto tudi v središču pozornosti velesil, ki tukaj bijejo svoje strateške boje. Prispeva pa tudi k regionalnim napetostim, saj na primer ne Kuvajt ne Sirija nista bila zadovoljna z iraškimi načrti vzpostavljanja novih naftovodov. Te naftne poti so vojne – še tiste, ki jih je netil Husein – močno poškodovale in država zdaj išče nove možnosti, kako jih obnoviti in postaviti nove. Vendar pa ti poskusi praviloma trčijo ob interese sosed. 

Ob dodajanju novih izvoznih poti je Irak skušal tudi stabilizirati prenoviti domač naftni sektor - preko sodelovanja z velikimi tujini naftnimi družbami. Huseinov padec in ameriški prihod v državo je vrata odprl predvsem ameriškim gigantom, ki so tako dobili dostop do sektorja, ki je bil pod Huseinom nacionaliziran. Velike pogodbe so v žep pospravile družbe ExxonMobil, Chevron, ConocoPhilips in Halliburton. A so kmalu ugotovile, da donosi ne dosegajo pričakovanj, zato so se nekatere tudi umaknile. Insfrastruktura je tam namreč slaba, varnostni izzivi pa niso vedno upravičili potencialnega dobička.

V državo so nato v zadnjih letih množično prihajala kitajska podjetja, ki delujejo z nižjimi stroški od zahodnih. Od teh pogodb ima Irak nekoliko manj, ima pa zato veliko Kitajska, ki ima težave z zagotavljanjem energentov za rastoče gospodarstvo. Že leta 2014 so tako kitajska podjetja načrpala približno tretjino iraške proizvodnje nafte, polovica tega pa je potovala v Azijo.

Dobiček z naslova nafte pa seveda vseskozi odpira nove fronte tudi na domačem področju, kjer se vse prebivalstvene skupine nikakor niso strinjale s pristopom k delitvi zaslužka.

Ni pa nafta edini energent, ki Iraku povzroča preglavice. Tukaj je še voda, ki je za razliko od nafte, Irak nima. Glavna vodna vira sta reki Evfrat in Tigris, ki pa izvirata v Turčiji. Evfrat nato teče skozi Sirijo, več pomembnih pritokov Tigrisa pa ima izvire v Iranu. Za državo je tako življenjskega pomena, da s temi državami vzdržuje prijateljske odnose, kar pomembno vpliva na njego gradnjo zavezništev.

Medtem ko so bile ZDA desetletja močno vpete v dogajanje v Iraku in regiji, analitiki menijo, da njihov vpliv v regiji - tudi zaradi ruskega "zmagoslavja" v Siriji, kopni. "Vojaška investicija" v Iraku pa se z okoli 4.500 mrtvimi ameriškimi vojaki, okoli 33.000 ranjenimi in milijardnim računom, ni prav izplačala. ZDA so računale, da bodo Irak spremenile v svojega regionalnega zaveznika. Čeprav so odnosi med državama relativno prijateljski, je Maliki precej omejil ameriški vpliv, kar so mu nekateri kritiki, še posebej potem, ko je po državi lomastila IS, sicer zamerili.

ZDA sicer ostajajo pomemben partner Iraka, ko gre za naftni sektor in obnovo države, vendar v regijo prihajajo novi igralci, ob  Rusiji še posebej Kitajska z močnimi gospodarskimi interesi. Če k temu prištejemo še regionalne igralce, tako na iraškem igrišču igralcev ni vse manj, ampak vse več, kako krmariti med njimi pa bo ob domačih vprašanjih za novo iraško vlado največji izziv.