Z evropskima poslancema Ivom Vajglom in Milanom Zverom smo v Evropskem parlamentu v Strasbourgu govorili o največjih izzivih Evropske unije - o tem, kakšne spremembe prinaša nova grška vlada na evropski politični parket, kakšne so možne rešitve konflikta v Ukrajini in kako naj EU deluje, ko gre za boj proti terorizmu in radikalizacijo Evropejcev.
Resolucija o boju Evropske unije proti terorizmu je sprejeta. Je to pravi odziv EU na naraščajočo grožnjo?
Zver: Evropski mir se sooča s tremi velikimi poskusi destabilizacije – krizo v Ukrajini, terorizmom in zmago skrajne levice v Grčiji. EPP je v zadnjih dneh uspel veliki met, ko smo se pogajali, zlasti s socialisti in liberalci smo namreč uspeli doreči stališča za tisto, kar imenujemo protiteroristični pakt, in s to resolucijo je ta pakt dosežen. V resoluciji smo nanizali več ukrepov, ki bi jih naj države članice implementirale. Evropska komisija bi naj prevzela pobudo v boju na spletu, da bi se začela pogajati s ponudniki spletnih storitev kot sta Facebook ali Google, da bi zadržali ali celo onemogočili širjenje teroristične propagande.
Gre pa še za učinkovito zbiranje, hrambo in izmenjavo podatkov o letalskih potnikih, uvedli bi svoj PNR, ki pa bi imel evropsko filozofijo, ki temelji na višji ravni varovanja osebne svobode. Gre za pripravo črnega seznama teroristov in borcev, zlasti zdaj, ko se borci množično vračajo nazaj, in so potencialna nevarnost za mir znotraj EU.
Gre tudi za nadaljevanje nekaterih uspešnih preteklih ukrepov. Evropska unija je denimo zelo uspešna pri sledenju denarja finančnih tokov terorističnih organizacij in s tem bo treba nadaljevati, ker terorizem ni le lokalni, ampak globalni problem, zato je potrebno sodelovanje s tretjimi državami, predvsem pa sodelovanje z Združenimi državami Amerike.
Vajgl: Ves čas se bojim, da se odzivamo na posledice ne vzroke, ko gre za najrazličnejše „izme“. Dejstvo je, da se svet radikalizira in da politika k temu pridno prispeva, nato pa se dela kot da probleme rešuje, v resnici ustvarja nove. Mislim, da je nevarnost pretirane reakcije realna. Tičimo globoko v svetu, ki ga kontrolirajo nevidne mreže, ki kontrolirajo vse od finančnih tokov do zasebnega življenja, in pristajanje na še bolj perfektni nadzor pomeni, da se odrekamo varnostnemu ščitu okoli sebe.
Je pa seveda potrebno v racionalnih okvirih ustvariti obrambne mehanizme, vendar je treba vedno pogledati, od kot prihajajo iniciative in če gre za podatke, kako se lahko ti podatki uporabljajo ali zlorabljajo. Govorimo tudi o novih mehanizmih, ki gredo v smer večjega policijskega nadzora in varnostnih ukrepih, ki govorijo o novih vojaških sistemih, pooblastilih, širjenju vojaškega kompleksa na polje, ki bi ga morali urejati na civilen način. Sem nasprotnik tega, da Nato prevzema vlogo nosilca strateških političnih odločitev. V ALDE smo bili pretekla leta tisti, ki smo podstavljali nogo, ko je Evropska komisija naivno šla v dogovore o predaji podatkov. Zdaj je trenutek, ko se lahko vsakega, ki izraža previdnost, obtoži, da je kolaborant in bo soodgovoren, če se bo nasilje razraščalo.
Je Evropa na grožnjo terorizma reagirala prepozno? Nekateri pravijo, da je nevarnost v večji meri opazila šele po napadih na francoski Charlie Hebdo.
Zver: Nikoli ni dovolj zgodaj. Če se dogajajo takšne teroristične akcije, je to poraz obveščevalnih služb. Je pa res, da včasih tudi uporabniki podatkov tajnih služb ne znajo reagirati primerno, če bi recimo bolje sodelovali pri izmenjavi podatkov, bi lahko preprečili marsikateri napad. Če bi bilo torej med obveščevalnimi službami manj rivalstva, bi bilo bolje. Odziv zdaj je, kakršen je, pri čemer je treba upoštevati, da je najtežje dobiti neko splošno politično soglasne za boj proti terorizmu in zdaj smo ga v veliki meri dobili. Rezultat glasovanja kaže, da je v EP močna koalicija, ki je pripravljena braniti vrednote EU.
Napadi v Evropi, odhodi Evropejcev na tuja bojišča, odpirajo tudi vprašanje, kaj je šlo narobe pri integraciji prve generacije priseljencev, da je skrajna ideologija naenkrat tako privlačna za njihove potomce.
Zver: Evropska unija ne producira teroristov ali takšne ideologije, evropski izobraževalni sistemi so najboljši na svetu, najbolj odprti, Evropa je skupnost, ki je dejansko odprta družba. Vendar je bil v zadnjih letih imigracijski val v EU tako velik, da so popustili ustaljeni mehanizmi in vzorci vključevanja in to je lahko eden od razlogov – da so ljudje premalo integrirani. Ni pa najbrž glavni.
EU mora zdaj ojačati procese vključevanja v družbo, tudi asimilacijske procese, ampak istočasno bo morala vzpostaviti v večji meri nek nov način sožitja in navad, saj je pristala na neko politiko, ki se ji zdaj ne more kar čez noč odpovedati. Je pa res, da če bi imeli boljšo skupno imigracijsko politiko v zadnjih dveh desetletjih, potem najbrž marsikaterega problema, ki ga imamo danes, ne bi bilo. Pa tega ni bilo, ker so države članice hotele to reševati same, kot vidimo, pa prav problemi terorizma niso lokalno rešljivi, ampak so globalni.
Zdaj smo sredi novega vala priseljevanja, na obalo Italije vsak dan pribežijo novi begunci. Ali obstaja strategija, kaj dolgoročno storiti z njimi, da se bodo čutili del skupnosti?
Zver: Vsekakor mora dobiti Frontex večja pooblastila in večjo moč. To mora biti vseevropski organ, kot takšen je bil pred 11 leti tudi ustanovljen, da bo sposoben predvsem reševati probleme. Potrebujemo pa novo strategijo, sicer bodo največje težave imele države južnega loka, ki imajo že tako ali tako dovolj lastnih socialnih problemov.
Predvsem pa bi morala EU narediti nekaj drugega. Evropska unija je največji donator pomoči tretjim državam v razvoju, tja pošlje več milijard letno, hkrati pa se okoli tisoč milijard letno zasledi finančnih tokov od tam na zahod, pri čemer pa gre velikokrat za umazan denar, ilegalne transakcije. Če bi preprečili ta finančna odtekanja, bi lahko dosegli, da ta denar ostane v teh državah in postane vir naložb, gre za nova delovna mesta, izobraževanje. Obrniti moramo logiko, ne moremo le zdraviti situacije, ampak predvsem odpravljati njene vzroke, to pa pomeni predvsem pomoč tem državam.
Vajgl: Ko gledamo nesrečnike na Lampedusi se res neradi vprašamo po razlogih, a če se ne bomo, ne bomo nikoli prišli stvari do dna.
Vzroki za večino teh množičnih eksodusov so bili v zahodnih intervencijah. V Libiji se je interveniralo in nihče ni razmišljal o tem, da se bodo konflikti prenesli v sosednje države. Danes za oborožene bande ni več meja in tam, kjer so oni, so zločini nad civilisti in ljudje bežijo.
Druga plat terorja so bombardiranja Iraka, v Siriji smo naredili obupno napako. Koga smo oboroževali, ko smo rekli, da je treba oborožit borce za demokracijo? Kdo pa so sploh bili oni? Opozarjal sem, da bo Sirijo zavzela Al Kaida, pa so mi rekli, saj tam ni Al Kaide in našteli vrsto nekih skupin. Danes vemo, da so to samo druge pojavne oblike istega fenomena.
Prav tako si nismo na jasnem, kakšna demokratizacija je mogoča v tem delu sveta, zato smo vsakič znova razočarani. Ne znamo razumeti, da te družbe ne morejo čez noč sprejeti šolskega modela zahodne demokracije. Bili smo nepotrpežljivi in želeli smo hitre rezultate, posledica pa je množična beda, ljudje bežijo za življenje.
Vprašanje je tudi, kako dobiti sredstva za učinkovito pomoč državam v razvoju. Klimatske spremembe so prispevale k temu, da v določenih delih Afrike ni več mogoče živeti, potrebovali bi investicije v infrastrukturo, vodne vire … Tako pa je Evropa šampion humanitarne pomoči, dajemo veliko za razvojne projekte, a nekoordinirano, neusklajeno v globalnem okviru, da bi zagotovili harmoničen razvoj tega dela sveta. Potem pa imamo Kitajce, ki tam vlagajo, za seboj puščajo tovarne, železnice, tamkajšnji ljudje so zadovoljni, niti se ne sprašujejo, koliko odnesejo, mi pa se medtem sprašujemo o podhranjenosti razvojnih projektov.
Težava so tudi dvojna merila. Neizbežno je solidarizirati ob nasilju kot je bilo ob napadih v Parizu, ampak kje je bila naša solidarnost, ko so ubili 2000 ljudi v Gazi?
Evropa sicer za priseljence dela veliko, a bo morala kazati še več solidarnosti in postati bolj raznovrstna. Velja tudi za Slovenijo. Razprava okoli somalijske deklice je pokazala, kako zelo smo pravzaprav ozkosrčni do sprejemanja kogar koli, posebej do tistih, ki jih naplavi beda.
Vsakič, ko se sprejema protiteroristične ukrepe, je največji strah pred omejevanjem svobode, ki smo je vajeni Evropejci. Kako realen je tokrat?
Zver: Vedno gre za vprašanje ravnovesja. EU je vzpostavila okolje, ki najbolj spoštuje področje človekovih pravic in svoboščin, ampak zato, da se to ohrani, se je včasih treba tudi čemu odreči. PNR model po mojem mnenju ni tako hud poseg v človekovo dostojanstvo, lahko pa bi z njim preprečili zelo hude stvari. Strah, ki ga nekateri širijo pred drastičnim omejevanjem svobode v EU je prazen, mislim pa, da nekatere ukrepe moramo izvesti, če želimo živeti varno, tudi varnost je ena od vrednot EU.
Po terorističnih dejanjih smo videli dve vrsti odziva. Shod solidarnosti v Parizu in letalske napade Jordanije, ko so pripadniki IS zažgali njihovega pilota. Kateri pristop je bolj učinkovit?
Zver: Največ lahko naredijo islamske skupnosti same, da takšna dejanja obsodijo in dokažejo, da islam sam po sebi ni teroristična ideologija, da je religija, ki stremi k strpnosti solidarnosti. Tudi naša religija (krščanstvo) je bila v zgodovini zelo ekskluzivistična in pripravljena za svoj prav uporabiti vsa sredstva kot danes počne islam. A islam lahko preživi le na način, da iz svojih vrst izloči skrajneže in se vzpostavi kot tolerantna, miroljubna religija. Prej kot mu bo to uspelo, bolje bo za vse ostalo. Istočasno pa morajo evropske družbe dati jasno vedeti, da niso proti islamu samemu po sebi, ampak zgolj proti delu, ki se spogleduje s terorizmom.
Vajgl: Eno je obsodba in zgražanje nad terorističnim aktom, drugo pa je, da se tudi mi vprašamo, ali smo storili kaj narobe. Ali je sprejemljivo, da vidimo samo svoje vrednote in mislimo, da lahko napadamo ali žalimo vrednote drugih? Zame je objavljanje karikatur preroka Mohameda povsem nesprejemljivo dejanje. In ob vsem poznavanju tega tipa žurnalizma – satire- je treba vendarle vedeti, da živimo v razburkanem realnem svetu, v katerem se milijoni muslimanov čutijo kot zgube in so jezni. Muslimani niso šejki, večina je v neprijetnem položaju, so podrejeni, se čutijo izgubljene …
Treba je opraviti tudi drugi del pogovora in spremeniti stališče do islama. Islamofobija ni dobra. Živimo v strahu, ker islama nismo sprejeli. Medverski dialog je živel samo tisto leto, ki mu je bilo posvečeno. Mislim, da se tega problema ne da obvladati vojaško. Tudi če bi jih premagali na sirskih bojiščih, oni zdaj prihajajo nazaj in nevarnost povzročajo v Evropi. Treba je spremeniti mentaliteto, kulturo, politiko …
Kaj pa torej storiti z borci, ki se vračajo?
Vajgl: Potrebno jih je najti, to so ljudje, ki imajo oprane možgane, treba jih je vključiti, ne izključiti, tiste, ki so si umazali roke s krvjo, je treba dati v zapor. A v pravi zapor, ne v Gvantanamo, ki je še naprej slab zgled za zahodno pojmovanje pravičnosti.
Putin, ki sanja o Veliki Rusiji
Druga velika evropska tema je Ukrajina. Kako ocenjujeta odziv Evropske unije? ZDA pravijo, da je preblag.
Zver: Tisti, ki smo dlje na svetu, se zgodbe, kot se zdaj odvija v Ukrajini, spomnimo z Balkana, to kar se tam dogaja zdaj, smo lahko videli v BiH ali vzhodni Hrvaški in to ni dobro, gre za etnično čiščenje, so ga izumili na Balkanu in je blizu totalitarni ideologiji, očitno pa tudi tistim, ki izvajajo politiko na vzhodu Ukrajine.
Mislim, da je EU preblago odgovorila na prve tovrstne znake, s tem so ruski separatisti dobili dodatno moč in tiho legitimnost za svoja dejanja, hkrati pa ruski predsednik Putin s pridom izkorišča vse napake Evropske unije. EU se je zdaj odločila za potezo, ki je lahko uspešna, skuša vzpostaviti Minsk 2 - trajni sporazum, ki predvideva umik težkega orožja, prekinitev spopadov, zaščito ozemeljske celovitosti Ukrajine, hkrati pa nekaj več avtonomije za separatistične dele vzhodne Ukrajine.
A škoda je že narejena, konflikt Ukrajino ovira pri evro-atlantski integraciji in s tem je Putin dosegel svoj prvi geostrateški cilj. Sicer pa drži, da se je EU odločila za „mehko varianto“, za gospodarske in politične sankcije, in na ta način skuša Putina prepričati, da je naredil napako, ko je segel po suvereni državi. ZDA stvar vidijo drugače, tudi ta pristop ima neko upravičenje, saj se dobro oboroženi separatisti borijo proti slabo oboroženi ukrajinski vojski, ki se nima s čim braniti, a vendar upajmo, da bo problem rešila diplomacija, ne puška.
Vajgl: Dogodki v Ukrajini zame niso presenečenje, nikoli niso bili. Sem pa, ko sem govoril na plenumu o Ukrajini, čutil potrebo, da prvič, odkar delam v parlamentu, eksplicitno pozdravim neko diplomatsko politično akcijo, tokrat akcijo kanclerke Merklove in francoskega predsednika in upam, da bo ta mirovna pobuda dala rezultat. Trenutno je bolj pomemben vsak korak v smeri razumnega, kot zahteve po oboroževanju. Evropski interes zagotovo ni stopnjevanje oboroženega spopada v Ukrajini. Lahko pa, da je to interes nekoga drugega, Amerike, njenega oboroževalnega lobija. Pred dnevi sem poslušal nemškega podpredsednika, ki je jasno povedal, da si moramo priznati, da strateški interesi Amerike in EU niso isti, tudi glediščna točka ni enaka.
Oni so daleč od tega spopada, mi ga imamo pred vrati. Naši državljani že sodelujejo v konfliktih. Danes imamo informacije, da avanturisti iz evropskih držav, ki bi sicer šli na Bližnji vzhod, pa je zdaj tam postalo prevroče, hodijo v boj v Ukrajino. Imate paravojaške formacije na eni in drugi strani in zato je toliko protislovnih ocen o tem, kdo pravzaprav izvaja najhujše zločine. Stvari se z enako okrutnostjo, enako logiko dogajajo na obeh straneh. Vojna v Ukrajini nas mora trenutno bolj skrbeti kot nova grška vlada ali spopad na Bližnjem vzhodu. Živimo v času, ko rep maha s psom, ko gre za odločanje v politiki.
Iskalci krivde so na preži tudi, ko gre za Ukrajino. Eni krivijo Evropsko unijo …
Vajgl: Ima svoj delež. Mislim, da je šla in se grobo mešala v notranje zadeve Ukrajine. Tam so bili možni drugačni scenariji. Moje prepričanje je, da je bil predsednik Janukovič, o katerem je sicer težko reči kaj dobrega, a kaj dobrega je težko reči o katerem koli politiku v Ukrajini, pripravljen podpisati sporazum o pridružitvi Evropski uniji. Ampak zadeva je bila vodena kot da gre za človekove pravice Julije Timošenko. Danes nihče ne ve, kaj dela, kje je, nikogar ne zanimajo njene pravice, ljudje je na volitvah niso podprli, ampak odigrala je zgodovinsko vlogo v rušenju tedanje vlade.
Tista vlada zagotovo ni bila dobra, državo je vodila v brezno in je bila popolnoma skorumpirana. Ampak nimamo dokaza, da je nova boljša. Mislim, da tisti, ki so tako vroče agitirali za politične spremembe, niso imeli pojma, kakšna je narava države, ki je večnacionalna in ima več veroizpovedi, kakšne so njene realne potrebe, kakšna je kulturna struktura ukrajinske družbe.
Zver: To krivdo del politike, ekstremno leve ali ekstremno desne, vztrajno ponavlja tudi v Evropskem parlamentu. Putin ima izjemen vpliv na oba ekstrema, kar smo videli tudi, ko smo glasovali o sankcijah , prepoznavno je sodelovanje med levimi in desnimi ekstremisti, ko gre za podpiranje Putinovega režima.
No, drugi pa krivijo Putina in njegove ozemeljske težnje ter nebrzdano potrebo po moči in vplivu …
Vladimirja Putina je težko ocenjevati pozitivno. Spomnim se ga iz leta 2000, ko sem pripravil pogovor med njim in Janezom Drnovškom. Takrat je dajal vtis dobro obveščenega, ambicioznega mladega moža, ki lahko svoji državi zagotovi neko novo perspektivo. Putin danes pa je kot razjarjen lev in mislim, da je šel že preko vseh racionalnih meja. Človek, ki ima takšno moč v kateri koli državi na svetu je nevaren, ker nima kontrole. Velika moč je lahko zelo destruktivna. Ne bi ugibal o njegovih osebnih namenih, ampak jasno je, da je obseden z restavracijo Velike Rusije. Sam je dejal, da je bil razpad sovjetske zveze največja katastrofa novejše dobe. On hoče vzpostaviti Rusijo kot novo super silo in se pri tem poslužuje vseh sredstev.
Priključitev Krima je nedopustno, a izvršeno dejstvo. Mislim, da si večina težko predstavlja, da bi lahko Krim spet postal del Ukrajine, ali bil predmet sporazuma o ureditvi težav vzhodne Ukrajine. Ko gre za vzhodno Ukrajino pa menim, da je spor rešljiv samo v okviru spoštovanja integritete Ukrajine, ampak ureditve kot federalne države, saj je preteklo že preveč krvi. Situacijo se pogosto primerja s Kosovim, kjer menim, da je treba govoriti o času pred in po Miloševiću. In po njem, po poskusu genocida, si seveda ni bilo več mogoče predstavljati življenja v enotni državi.
Krim je torej za Ukrajino izgubljen …
Vajgl: Če bo obstajala dobra volja, je možen scenarij, ki sem ga videl zadnjič – da bi Krim dobil podoben status kot ga ima Portoriko, ki je na nek način samostojen, na nek način pa integriran v ZDA, a ni članica. Mislim, da je to model, ki bi ga lahko uporabili, saj pomeni avtonomijo. Ampak potem bi morala Rusija odstopiti od projekta aneksije.
Pa bi to zares tudi storila?
Vajgl: Zdaj ne, ampak pogajanja so za zbliževanje stališč.
Cipras hišo gradi pri dimniku
Tretja trenutna fronta EU pa je Grčija in ustoličenje Aleksisa Ciprasa …
Vajgl: Grki so izvolili novo vlado, niso želeli več prejšnjih strank, ki so bile nosilke koruptivne oblasti in so zavajale tudi EU z lažnimi bilancami. Zdaj imajo drugo alternativo. Kar skrbi, so njene obljube, ker jim je težko verjeti in človek bi rekel, da je vsak zapitek treba plačat in to z svojim denarjem. Cipras je začel na bazi obljub, ki jih je dal, gradit hišo pri dimniku. Najprej bi nehal plačevat dolgove, tako ne gre. Zdaj gre za tekmo o tem, kdo bo to bolj obzirno povedal. Pri tem trpimo tudi Slovenci, ki smo Grkom solidarno pomagali. Nekdo, ki pride z radikalnim programom, kaj vse bo spremeni, brez pokritja za to, sicer hitro dobi simpatije, potem pa sledi streznitev. Grkom privoščim inovativno vlado, ne izključujem, da bo dosegla delni odpis dolgov, navsezadnje so bili nekoč odpisani tudi Nemčiji. Pomembno pa je, da to ne bi šlo iz sredstev proračunov, ampak da bodo to odpisale banke, ki so služile s krediti Grčiji. Ne želim pa si, da bi Grčijo kdo razumel kot dober primer, še zlasti ne v Sloveniji.
Zver: Grčija bo morala sprejeti zaveze, ki jih je dala njihova vlada, Cipras ni dobil države, ni ustvaril nove države, ni popolne diskontinuitete, ima samo vlado, ki začasno vlada tej državi, kar pomeni, da mora država spoštovati zaveze, ki jih je v zadnjih letih dala mednarodni skupnosti, od katere je tudi veliko dobila. Velikih popuščanj s strani EU ne bo, mislim, da so grožnje Ciprasa, da bo poiskal denar v Rusiji, ZDA ali na Kitajskem prazne, da bo slej ko prej prišel v Grčiji trenutek resnice. Grki zdaj poskušajo z vsesplošno ofenzivo, da se jih izkorišča, da jih izkorišča EU zlasti Nemčija. A kot je nemški poslanec dobro odgovoril grškemu kolegu, ki je imel takšno mnenje – tudi slovaški in slovenski delavci plačujejo za grške dolgove, ne samo Nemčija. Neokusno pa je, da se je ekstremna levica povezala z ekstremno desnico, ki je izrazito homofobično in protižidovsko nastrojena. Neokusno sicer samo na prvi pogled, saj imata ekstremna levica in ekstremna desnica precej enake geostrateške cilje.
Kakšni pa so ti cilji?
Zver: Prvi je rušenje EU, ki je trn v peti samo ekstremno levim in desnim, ne samo Putinu, ampak je tudi londonskemu Cityju, finančnemu središču. EU ima lahko precej nasprotnikov, zato je pomembno, da se lok od EPP do socialistov drži skupaj in skuša ohraniti povezavo tudi za naše zanamce. Noben imperij ni večen, ampak EU teži k trajnosti in bilo bi zelo nerodno, če bi jo zrušila grška zgodba. Je pa zmaga Sirize velika nevarnost za evropski projekt
Letos bo sicer po državah EU še več volitev, na katerih prav tako dobro kaže populističnim strankam bo zgledu Sirize …
Zver: Predvsem v Španiji je nevarnost, saj podpora raste Podemosu. Južni lok EU trpi za pomanjkanjem politične kulture, sem spada tudi Slovenija. To so države, ki so demokracijo dobile relativno pozno. Demokratične institucije so bile nato dane v družbo, ki očitno še ni povsem kompatibilna z demokracijo. Demokracija mora biti sprejeta kot splošna vrednota pri večini državljanov, če želimo, da deluje, če pa skuša večina to rušiti, je pa to nevarno. Politična kultura je pomemben vidik politične stabilnosti in na jugu ni tako, medtem ko je na severu zgodba čisto drugačna.
Jug Evrope je tisti, ki bo najbrž vedno skušal malo destabilizirat EU, predvsem zaradi njihovih zahtev, kot je bilo že kdaj v Jugoslaviji, ko so pričakovali, da bo razvitejši sever kar solidarnostno pomagal jugu, in ista zgodba se pojavlja v EU, kjer so severne države nekoč celo sklenile pakt, da ne bodo dovolile povečanja EU proračuna, medtem ko so bile južne odločne proti temu. Po načelu solidarnosti preko kohezijske politike namreč večino denarja dobijo prav one, tudi Slovenija. Želim si, da bi se socialne in gospodarske razlike manjšale, s tem pa bo tudi manj razlogov za politične pretrese. Je pa res, da je filozofija, kjer se distribuira moč, ne pa ustvarja, in na tem so vedno temeljile leve ideologije, še posebej tiste, bolj ekstremne, privlačna.
Vajgl: V Evropi se bo očitno dogajalo še veliko čudnih volitev, pomembno pa je, da se ne destabilizirajo velike države. Merklovo marsikje slikajo kot hudiča, ravno zdaj je čas karnevalov, a Evropa potrebuje modro vodenje in velike države zmorejo več, njihove kapacitete so večje. Tudi naši možgani se odlivajo v tujino in še bolj se bodo, če ne bomo opustili zastarele politike.
KOMENTARJI (453)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.