Imajo vse, želijo pa še več: kako najbogatejši polnijo svoje žepe?

Najnovejša raziskava, ki jo je opravila konfederacija organizacij v boju proti revščini Oxfam, kaže na zaskrbljujoč trend v svetu. Enemu odstotku svetovnega prebivalstva se žepi pospešeno polnijo z denarjem in drugimi dobrinami, medtem ko preostalih 99 odstotkov svetovnega prebivalstva večinoma životari. Če se bo ta trend nadaljeval, bodo imeli izbranci že v letu 2016 več, kot pa 99 odstotkov svetovnega prebivalstva skupaj. Leta 2009 je bil njihov delež 44-odstotni, lani 48-odstotni, leta 2016 pa bo presegel 50-odstotni delež svetovnega bogastva.

Oxfam opozarja, da gre pri tem trendu za "eksplozijo neenakosti", ki močno ovira boj zoper revščino v svetu.

Izvršna direktorica omenjene organizacije Winnie Byanyima je na svetovno javnost naslovila vprašanje, ali si ljudje res želijo živeti v svetu, v katerem bo peščica izbrancev posedovala več, kot pa vsi ostali. Razmah globalne neenakosti je osupljiv. Čeprav se slednjega zelo dobro zavedamo in se o tem tudi ves čas pogovarjamo, se prepad med najbogatejšimi in preostalim svetom poglablja, pravi.

Da se stanje mora korenito spremeniti, kaže že dejstvo, da ima 99 odstotkov svetovnega prebivalstva v lasti 5,5 odstotka svetovnega bogastva, en odstotek svetovnega prebivalstva pa 48 odstotkov. Povprečen znesek, ki je bil leta 2014 v lasti odrasle osebe, ki spada v skupino 99 odstotkov, znaša 3.851 ameriških dolarjev (približno 3.322 evrov). V skupini enega odstotka pa ta znesek znaša 2,7 milijona ameriških dolarjev (približno 2.329.000 evrov) na odraslo osebo.

Koliko se bodo o tem zaskrbljujočem trendu pogovarjali v Davosu, kjer se bo v sredo začel Svetovni gospodarski forum? V Oxfamu so prepričani, da bi morali sprejeti ukrepe, s katerimi bi preprečevali davčne utaje podjetij, s katerimi si posamezniki nebrzdano polnijo žepe, pri tem pa družbi povzročajo hudo škodo.

Peščica deluje v nekaj pomembnih gospodarskih sektorjih, med njimi so finančni, zavarovalniški, zdravstveni in farmacevtski. Podjetja v teh sektorjih vsako leto porabi na milijone ameriških dolarjev za lobiranje pri tistih, ki sprejemajo zakone. Tako si zagotavljajo zakonsko okolje, ki varuje in izboljšuje njihov položaj, poroča Oxfam.

V ZDA je največ tovrstnega lobiranja na področju sprejemanja državnega proračuna in davčnih zakonih. Gre za področja, od katerih naj bi imeli koristi vsi, a temu ni tako, saj so lobisti najbogatejših izredno uspešni.

Tako je leta 2013 farmacevtski in zdravstveni sektor za lobiranje pri ameriških zakonodajalcih porabil več kot 487 milijonov ameriških dolarjev (približno 420 milijonov evrov), v Evropski uniji pa najmanj 50 milijonov (približno 43 milijonov). Medtem pa se svet sooča z zdravstvenimi krizami, kot so na primer izbruh ebole in s tem, da v nekaterih delih sveta otroci še vedno umirajo zaradi posledic diareje.

Kaj torej Oxfam zahteva od voditeljev, ki se bodo zbrali v Davosu?

Naj vlade začnejo delati za ljudi in naj se spopadejo z radikalno neenakostjo med ljudmi. Posebno skrb naj namenijo specifičnim družbenih skupinam, kot so na primer ženske, ki še vedno za enako opravljeno delo, prejmejo manj denarja kot pa moški in podobno.

Prav tako se mora minimalna plača zvišati do te mere, da lahko delavci od nje tudi živijo. Uravnavala naj bi se glede na mesečne življenjske izdatke. Prav tako se morajo vrtoglavi zneski direktorskih nagrad in bonusov približati normalnim zneskom.

Obdavčitve morajo biti pravično razporejene na celotno družbo. Prav tako se morajo preprečiti dejavnosti podjetij in posameznikov, ki z davčnimi utajami in izkoriščanju zakonskih lukenj polnijo svoje žepe in tako škodujejo družbi. Davčne oaze se morajo ukiniti, zoper njih in tiste, ki se v njih bogatijo, pa uvesti sankcije. Vlade bodo morale sprejeti zakone, s katerimi bodo podjetja morala plačevati realne davke.

Do leta 2020 bi morali doseči univerzalne brezplačne javne storitve. Zdravila morajo postati dostopna vsem, njihova cena pa mora postati realna.

Sprejeti moramo varovala, s katerimi bomo zaščitili tiste, ki ne morejo poskrbeti sami zase. V tej skupini so otroci, starejši, hendikepirani, brezposelni in podobno.

Oxfam je naštel še več rešitev, za vsako pa je podal tudi razlago, kako in s čim bi jo dosegli.

Ali jih bodo v Davosu slišali in upoštevali, pa bomo videli že od srede naprej.

Strokovnjaki opozarjajo tudi, da najbogatejši denarja ne obračajo na način, kot bi ga srednji in nižji sloj. Ko slednja dva sloja ne moreta doseči neke normalne potrošnje, se to več kot očitno pozna na državnih proračunih.

Kritiki dodajajo, da z bogatenjem ni nič narobe, če to poteka na zakonite načine, bogati pa plačujejo davke, pri tem pa se ne sklicujejo na privilegije oziroma se ne skrivajo v davčnih oazah.