Hrvaška reprezentanca 1998 in danes: vojna kot osnovna razlika

Na Hrvaškem evforija dosega vrhunec. Njihovi nogometaši bodo v Moskvi igrali za vpis med nesmrtne, za največji uspeh njihovega nogometa v zgodovini. Po zmagi nad Rusijo in uvrstitvi v polfinale pa ne gre brez primerjav med hrvaško izbrano vrsto iz leta 1998, ki je na svetovnem prvenstvu v Franciji osvojila tretje mesto, in današnjimi reprezentanti.

Preboj do polfinala

Obakrat je Hrvaška v tekmah na izpadanje naletela na gostitelje. Domačini in poznejši svetovni prvaki Francozi so jih leta 1998 premagali v polfinalu, tokrat pa so, prav za uvrstitev v polfinale, po enajstmetrovkah vendarle strli žilave Ruse. Obakrat so v skupini igrali z Argentinci. Pred dvajsetimi leti so v zadnji tekmi skupinskega dela izgubili in osvojili drugo mesto, letos so Argentince premagali s 3:0 in poslali prvo jasno sporočilo, da merijo visoko.

V Franciji do polfinala niso igrali niti podaljškov, tokrat so se že dvakrat izvlekli po streljanju enajstmetrovk. Takrat je po prispevku izstopal njihov glavni golgeter Davor Šuker, ki je do polfinala zbral že štiri zadetke (in pozneje še dva ter bil prvi strelec mundiala), tokrat ima Luka Modrić dva, kar sedem igralcev pa je zadelo enkrat.

Danes več kakovostnih posameznikov

Jasno je, da je v trenutni postavi Hrvaške več posameznikov, ki spadajo med najboljše nogometaše na svetu. Ni jih malo, ki menijo, da je Luka Modrić celo najboljši vezist v tem trenutku na svetu. Njegov soigralec pri trikratnem zaporednem evropskem klubskem prvaku Realu iz Madrida je še en reprezentant Mateo Kovačić, medtem ko strelec dveh odločilnih enajstmetrovk na tem prvenstvu Ivan Rakitić igra za drugega španskega velikana in aktualnega državnega prvaka Barcelono.

Dva igralca prihajata tudi iz milanskega Interja (Brozović, Perišić), po en pa igra še v aktualnem italijanskem prvaku Juventusu (Mandžukić), zmagovalcu zadnje Lige Evrope Atletico Madridu (Vrsaljko) in finalistu letošnje Lige prvakov Liverpoolu (Lovren).

V postavi sta le dva vpoklicana iz domačega prvenstva, a nobeden še ni zabeležil niti minute, medtem ko jih je bilo leta 1998 kar deset. Takrat sta v najmočnejših klubih Evrope igrala le Šuker (Real Madrid) in Zvonimir Boban (Milan), poleg njiju pa v bolj zvenečih evropskih sredinah še Vlaović (Valencia), Stanić (Parma), Bilić (Everton) in Soldo (Stuttgart), a nihče ni imel tako pomembne vloge, kot jo ima večina tokratne postave, piše goal.com.

Na čelu bronaste ekipe kontroverzni Čiro

Kljub priznavanju, da je aktualna hrvaška zasedba kakovostnejša po nogometni plati, pa številni največ razlik med moštvoma vidijo v dejavnikih zunaj  igrišča. Prvi tak je selektor.

Kdo ne pozna legendarnega Čira Blaževića, ki je s svojim kontroverznim nastopom in začinjenim besednjakom magnet za novinarje in legendarne prigode. Pri tem se ni omejeval samo na nogometne teme, zelo rad je zašel tudi v politične vode in enkrat celo kandidiral za hrvaškega predsednika.

Ena izmed anekdot pravi, da je nekoč v slačilnici snel svojo prestižno uro z roke, jo vrgel na tla, skakal po njej in kričal: "Hočem, da tako poteptate nasprotnika!" Pozneje je zatrjeval, da ni res, da je bila ura ponarejena, češ da take ne bi dal na svojo roko, in da jo je kupil ugodno, ker je bila ukradena.

V njegovem direktnem in asertivnem načinu pogovarjanja ne manjka kletvic in sočnih izjav, kot trener pa je pogosto na tak način prevzemal pritisk na svoja pleča in bodril svoje varovance. Na reprezentančni stolček je sedel z bogatim portfolijem trenerske kariere. Priljubljeni Čiro zase pravi, da je največji navijač trenutnega selektorja in hrvaške reprezentance na svetu.

Dalić pravo nasprotje Blaževića

Današnji selektor kockastih Zlatko Dalić je pravo nasprotje Blaževića. Čeprav je postal selektor praktično čez noč in ni imel bogatega trenerskega rezimeja, se je hitro izkazal s svojim delom. Je miren, ne govori veliko, sploh pa se izogiba debat izven njegovega poklica. Afere in trenja v reprezentanci ne rešuje preveč škandalozno, kar je dokazal tudi v primeru Nikole Kalinića. Uradno nikoli ni izjavil, da gre za spor, temveč je odhod napadalca, ki se je skliceval na bolečine v hrbtu, komentiral z besedami, da potrebuje zdrave igralce.

S svojim pristopom je očitno znal umiriti najbolj zvezdniško postavo Hrvaške v zgodovini, sebe pa ne postavlja v prvi plan. Kljub temu izžareva samozavest in ne skriva velikih ambicij. Pred zadnjimi tekmami v Moskvi je tako izjavil, da nihče od polfinalistov ni boljši in da že vidi Hrvaško v finalu.

Afere, incidenti in politični prestopki

Hrvaški nogometaši so pogosto hodili tudi po skrajnem robu okusne meje med politiko in športom. Če je Blažević mojster pri iskanju še zadnje linije, ki je ne sme več prestopiti, pa so igralci to pogosto storili.

Najbolj znan primer tega je Josip Šimunić, ki je prejšnji mundial moral izpustiti zaradi ustaškega pozdrava po tekmi proti Islandiji, po kateri so se kvalificirali na prvenstvo v Braziliji. A tudi obe ekipi ognjenih, ki sta prikorakali do polfinala na mundialu, sta bili polni politično "zaznamovanih" posameznikov.

Današnji predsednik hrvaške nogometne zveze Šuker je že v svojih najboljših letih polnih časopisne stolpce tako z ljubezenskimi aferami kot domnevnim prijateljevanjem z vplivnimi posamezniki hrvaškega "podzemlja" in poslovnimi idejami v tujini.

Tudi drugi v tisti generaciji so bili ljubljenci novinarskega sveta. Zvonimir Boban in Robert Prosinečki sta le dva med zgovornimi igralci, ki sta bila brez dlake na jeziku.

Če današnja generacija velja za bolj umirjeno, pa tudi oni niso imuni na afere. Zaradi tesnih povezav z najbolj kontroverznim imenom hrvaškega športa Zdravkom Mamićem in domnevnega laganja v sodnem postopku so navijači pred tokratnim prvenstvom na križ pribijali Luko Modrića, a so po zadnjih uspehih reprezentance na to nekoliko pozabili.

Resen incident sta v Rusiji povzročila pomočnik selektorja Ognjen Vukojević in branilec Domagoj Vida, ki sta na družbenih omrežjih objavila posnetek, v katerem sta četrtfinalno zmago proti Rusiji posvetila Ukrajini, ki je v vojnem konfliktu z gostitelji prvenstva. Prvega je reprezentanca izločila, drugi jo je odnesel le z opominom Fife.

Vojna kot osnovna razlika med generacijama

In prav vojna je bila po besedah nogometašev, ki so našim južnim sosedom v Franciji priborili bron, eden glavnih motivov, da so se še bolj zavzeto borili za svojo državo.

Nekdanji selektor in član bronaste ekipe 1998 Slaven Bilić je dejal: "Čutili smo tudi malo sramu, vsekakor pa veliko odgovornost, ker smo na tujem igrali nogomet, medtem ko so v domovini ljudje še vedno trpeli zaradi vojne. Kjerkoli smo igrali, smo ljudi ozaveščali o tem, kaj se je dogajalo, in tudi pošiljali pomoč. In to nam je bil dodatni motiv. Kdorkoli je igral za hrvaško reprezentanco, takrat in pozneje, je občutil veliko ljubezen in odgovornost."

Strinja se tudi "bronasti" branilec Nikola Jerkan in član štaba Hrvaške v Rusiji. "Osnovna razlika med današnjo in tedanjo ekipo Hrvaške je, da smo se takrat hrabrili s spomini iz vojne. Bili smo v tujini in svojim ljudem, ki so trpeli, smo hoteli podariti veselje. Vsak izmed nas je nosil spomine in občutke iz vojne, in to smo želeli prenesti na zelenico," njegovo izjavo za španske medije povzema 24sata.hr.