Vnovična izvolitev Dražena Budiše za predsednika Hrvaške socialno-liberalne stranke (HSLS) je prinesla veliko preglavic premierju Ivici Račanu, čigar Socialdemokratska stranka (SDP) ima glavno besedo v hrvaški vladi in relativno večino v hrvaškem Saboru. Po vrnitvi na čelno pozicijo v HSLS-u je Budiša v vrhu stranke zbral trdo jedro svojih simpatizerjev, ki so se brez jasnih argumentov odločili zamenjati tri od šestih ministrov, kolikor jih je ta stranka po koalicijskemu sporazumu imela v vladi. Ministri HSLS-a so za odločitev novopostavljenih strankarskih veljakov zvedeli iz časopisov, potem pa so odstope ponudili vsi, vključno z ministrom za promet in zveze, Alojzom Tuškom, ki ga je stranka že prej odpoklicala zaradi glasovanja v nasprotju s strankarsko disciplino. Sicer so ministri povedali, da je to njihov odgovor na slabo in zgrešeno politiko vodstva HSLS-a in da bodo še naprej delali zgledno in odgovorno, dokler se o njihovem odhodu iz vlade ne razpravlja na sestanku voditeljev petih vladnih koalicijskih strank. Pred tem pa naj bi se dobila tudi Račan in Budiša.
Po neuspešni predsedniški kandidaturi za naslednika Franje Tuđmana in umiku z mesta predsednika HSLS-a, na katero je bil sredi prejšnjega meseca spet izvoljen, si Budiša želi mesto namestnika premiera, čemur v anketi zagrebškega “Jutranjega lista” nasprotuje 97 odstotkov vprašanih. Na tem položaju se trenutno še nahaja Goran Granić (HSLS), brat nekdanjega hadezejevskega ministra za zunanje zadeve Mateja Granića, ki velja ze enega ključnih mož v Račanovi vladi. Med številnimi dolžnostmi, ki jih opravlja, se tudi uspešno pogaja s sindikati ter s haaškim sodiščem, ki je po njegovem nedavnem obisku v Haagu, začasno izpustilo Rahima Ademija, edinega častnika Hrvaške vojske (HV-a) obtoženega za grozodejstva v vojni, ki zdaj na svobodi lahko počaka na začetek sojenja.
Prav pri vprašanjih odnosa hrvaške vlade s haaškim sodiščem je prišlo do razkola med nekdanjima velikima predvolilnima in antihadezejevskima partnerjema Budišo in Račanom, čeprav so politična razhajanja med njima še globlja, ker so politični programi precej neusklajeni. Tudi premier je priznal, da kadri niso edini problem peterice in vlade. Svež primer je vladin načrt privatizacije dveh velikih javnih podjetij, INE in Hrvaškega elektrogospodarstva (HEP), ki jim nasprotujejo poslanci iz HSLS-a, kar je, kot pravi Račan, “protiliberalno obnašanje”. Hkrati je “javna skrivnost”, da je del HSLS-a, med katere sodi tudi Budišina struja, sodelovanje s SDP-ejem sprejel kot “nujno zlo” ter so ves čas v resnici nasprotovali Račanovi vladi. Ni treba pozabiti, da je bil HSLS prva hrvaška politična stranka, še pred HDZ-ejem, v katero so se vključili ljudje liberalnih nazorov, vendar tudi konzervativci in desničarji, “liberalni ustaši”, ki ne gredo dlje od začetnega “H” v imenu stranke in v stranki ne vidijo liberalizma. Tako kot HDZ ima torej tudi HSLS še vedno vse značilnosti velikega gibanja, čeprav je del članstva zapustil stranko in ustanovil Liberalno stranko, ki je najmanjša vladna partnerica. “Ko poslušam, kaj govorijo nekateri tesni Budišini sodelavci, se mi zdi, da je Budiša padel v predor in da ne ve, kako naj se premakne bodisi naprej ali nazaj”, je izjavil Račan in dodal, da ne ve, kaj bi Budiša sploh rad zastopal v vladi.
Delo premiera Račana s šestimi ministri v odstopu ni lahko, zato je ena izmed možnih rešitev, ponovno glasovanje o zaupnici vladi v hrvaškem Saboru - testiranje, ki ga je Račanova vlada prejšnje poletje že uspešno prestala. Ravno takšna poteza lahko pripelje do novega razkola v HSLS-u, ki ima 22 poslancev, od katerih bi jih vsaj 10 bilo na Račanovi strani, med njim tudi “odstavljeni” ministri, ker imajo poslanske mandate. V tem primeru bi HSLS zagotovo izstopila iz vlade, ostale štiri stranke pa bi še vedno imele 65 poslancev (SDP 45, Hrvaška kmečka stranka 16, Hrvaška narodna stranka 2 in Liberalna stranka 2). Ob dosedaj redni podpori manjših in regionalnih strank bi Račanova vlada nabrala čez 90 glasov, kar ji več kot zadostuje za nadpolovično večino (76 poslancev/k). Vendar ni izključeno, da se bo premier Račan raje kot za manjšinsko vlado, odločil za predčasne volitve. Zadnje raziskave javnega mnenja dajejo SDP-u veliko prednost pred ostalimi, še večjo kot so je imeli na prejšnjih volitvah.
Sicer pa je veliko odvisno od naslednjih koalicijskih pogajanj in Budišinih argumentov za zamenjave ministrov. Koalicijski sporazum nenazadnje pravi, da ima premier pravico odločati o usodi minsitrov, ne glede na to da jih po istem dogovoru predlagajo stranke. V vrhu HSLS-a so mnenja, da jim ni treba nikomur pojasnjevati odločitev - tudi koalicijskim partnerjem ne - kar predstavlja precejšnjo “brutalnost” v političnih odnosih. Hkrati pa pokaže, kako zagrenjeni so tisti veljaki HSLS-a, vključno z Budišo, ki jim pred dvema letoma ni uspelo priti v vlado, ali na druge visoke državne položaje. Budiša je obenem po 30-ih letih aktivnega političnega delovanja verjetno največji poraženec hrvaške politike, čeprav ga imajo v stranki po čudnih kriterijih za moralno vertikalo hrvaške politike. Biti moralni zmagovalec je le slabo zadoščenje, Budiša pa se ne drži “fair playa” nič bolj kot ostali, prej nasprotno.