Hitlerjeve avtoceste, Einsteinove ocene: tako napačne so 'zgodovinske resnice'

Pri nemškem Focusu so preverili nekaj "legendarnih resnic", ki so pravzaprav zmotne.

Jezusov rojstni dan

Cezar je bil umorjen leta 44 pred Kristusom, Kolumb je Ameriko odkril leta 1492 po Kristusu, druga svetovna vojna se je končala leta 1945. Zgodovinske dogodke pač razporejamo glede na to, ali so se zgodili pred ali po našem štetju, oziroma pred ali po Kristusu. A se Jezus pravzaprav ni rodil leta 0. Tega Rimljani niso poznali, kot izhodišče je Jezusovo rojstvo postavil redovnik Dionysius Exiguus, ki je pol tisočletja kasneje utemeljil krščansko štetje časa. Pri tem pa se je vsaj malo zmotil, zgodovinarji domnevajo, da je bil Jezus rojen med 4 in 7 let prej.

Čelade brez rogov

Divji, krvoločni, opremljeni s čeladami, na katerih se bohotijo rogovi. Tako nekako si sodobni svet predstavlja "barbarske Vikinge". Le da arheologi doslej niso izkopali še nobene čelade z rogovi. Kar poznavalcev davnih vojskovanj niti ne preseneča, takšna bojna oprava bi bila namreč zelo nepraktična, nasprotniku pa bi dala prednost v boju. Za sodobne "rogove" se lahko sicer Vikingi zahvalijo Richardu Wagnerju, ki jih je kot takšne prikazal v svojih delih.

Bolj pametni kot jim priznavajo

"Zgodovina uči", da so bili ljudje v srednjem veku skrajno neumni. Tako naj bi verjeli, da je Zemlja ploščata, čeprav so že v antiki vedeli, da je okrogla. Celo pomorščaki naj bi se bali, da bodo, če bodo pluli predaleč, padli čez rob Zemlje. V resnici se ljudem srednjega veka godi precejšnja krivica, saj tudi v tem obdobju večinoma niso verjeli v ploščatost planeta, ampak se jim je zgodil "medijski umor". Da bi renesančni misleci poudarili pomen svojih dognanj, so namreč namenoma očrnili svoje predhodnike.

Pa vendar je bil pameten

Za marsikaterega šolarja, ki se mora boriti za "spodobne" ocene, je Albert Einstein dokaz, da se da uspeti tudi, če nisi blesteč učenec. Kasnejši genij naj bi bil namreč izrazito slab učenec, ki je komaj napredoval iz razreda v razred. A resnica je, da je Albert kljub težavam z govorom in uporništvu, v šolski redovalnici praviloma zbiral zelo dobre ocene, še posebej pri naravoslovju. To, da je gimnazijo zapustil predčasno, ni imelo opraviti nič z njegovim znanjem, ampak s finančnim polomom družine. Luknje v znanju med študijem, ki so prav tako "slavne", so bile bolj kot posledica neumnosti, posledica tega, da se mu je tja uspelo prebiti že pri 16-ih, čeprav je bila običajna vpisna starost 18 let.

Vir nepravilnosti je sicer kar njegova biografija, v kateri se je biograf obregnil ob Albertove petice in šestice ter se čudil, kako je lahko slab študent "mutiral" v genija. Pri tem pa pozabil, da so bile to v Švici pravzaprav vrhunske ocene.

Tekma, ki je ni bilo?

Potop Titanika je poskrbel za številne knjige, filme in druga umetniška dela. Med drugim je zgodbo na svoj način leta 1943 priredil nemški film, pri katerem ne gre pozabiti, da je nastal v času, ko je bila država ostro nastrojena proti ZDA in Veliki Britaniji. Zgodba filma pravi, da so nedolžni ljudje umrli, ker so bili lastniki ladje tik pred bankrotom, zato so od kapitana zahtevali, da na plovbi postavi hitrostni rekord in s tem konkurenčni družbi odvzame "modri trak", ki ga je imela v lasti njihova Mauretania. Fizik Metin Tolan, ki se je potopa ladje lotil s tehničnega vidika, medtem pravi, da družba ni nikoli niti želela tekmovati za hitrostni rekord, želeli so imeti le najbolj luksuzni hotel na vodi. Ladja namreč ni bila grajena za podiranje hitrostnih rekordov, niti za to ni bila opremljena z dovolj močno opremo.

Moč zvezdništva

Charles Lindbergh je bil zvezdnik, ko je bil še živ, velik del slave mu je ostal tudi po smrti. Tudi zato je večina prepričana, da je prvi, ki je preletel Atlantik - leta 1927, ko je poletel iz New Yorka in 33 ur kasneje pristal v Parizu. A pravzaprav sta podoben podvig že osem let prej izvedla John Alcock in Arthur Whitten Brown. Le da njuna zgodba ni zanimala nobenega medija. Zanimanje za zvezdnika Lindbergha je bilo precej večje, tudi upravičeno, njegova pot je bila namreč občutno daljša.

Prirejanje zgodovine in resnice

Avtoceste, mostovi in druga infrastruktura so pogosto argument, če želi kdo povedati, da v "Hitlerjevi Nemčiji" ni bilo vse tako slabo. "Ne le, da je neokusno morilski režim opravičevati z infrastrukturnimi projekti in diktatorja razglašati za infrastrukturnega genija, tudi res ni," pravi nemški zgodovinar Bernd Sösemann. Koncept avtoceste je namreč še iz časov Weimarske republike. In medtem ko je Hitler načrte za svojo avtocesto razgrnil leta 1933, je leto prej "svojo" avtocesto odprl takratni župan Kölna Konrad Adenauer. Hitlerjeva oblast je sicer avtocesto iz Kölna do Bonna kasneje "ponižala" v navadno cesto, da bi tako še dodala k mitu o Hitlerjevem talentu za infrastrukturne projekte.